Vrnitev zdravega razuma

V decembrski Psihoteki prispevek o Gramsciju in kritiki psihologije skozi Gramscija; Alja in Ana debatirata, kako naprej...

***

Splošno mišljenje je občo ime in lahko bi tudi rekle, da obstaja mnogo splošnih mišljenj. Najpreprosteje rečeno - gre za miselno stališče množic. Kot v predgovoru Izbranih del Gramscija povzame Anton Žun: »Po Gramscijevem pojmovanju je splošno mišljenje vselej zgodovinski produkt, ki vsebuje najrazličnejša negativna nasledstva iz preteklosti, ki jih je potrebno premagati, da bi se dalje razvili vsi v njem že obstoječi pozitivni elementi. V njem se združuje to, »kar mislimo, da mislimo« in to, »kar dejansko mislimo,« slednje se kaže v praktičnem delovanju. V bistvu je eno odraz drugega in obratno, oboje skupaj je »koncepcija sveta«, zaradi katere smo vsi filozofi.«
Začnimo pri koncu, pri »zelo razširjenem predsodku, da je filozofija nekaj sila težavnega.« Poanta, da smo vsi ljudje filozofi cilja na več ravni, najprej na najbolj osnovno – ljudje smo misleča delujoča bitja. Meje in narava te spontane filozofije, lastne vsem, so 1. v samem govoru, ki je skupek predstav in določenih pojmov in ne samo besed brez gramatične vsebine; 2. v zdravi pameti; 3. v ljudski religiji in torej v celotnem sistemu verovanj, vraž, mnenj, predstav in delovanja.

Ljudska rekla o filozofiji imajo določen pomen o obvladovanju živalskih in elementarnih strasti s spoznanjem o nujnosti, ki vodi dejanja v zavestno smer. To je zdravo jedro splošnega mišljenja, tisto, ki bi mu lahko rekli zdrava pamet in ki zasluži, da se razvije in postane enotno in skladno. Rečeno še drugače, filozofija je intelektualna urejenost, torej aktivna kritična presoja svetovnega nazora, da ta postane enoten in dosleden in v tem se ujema z zdravo pametjo.

Prehod med filozofijo in splošnim mišljenjem lahko predstavimo tudi drugače: »v filozofiji je posebej poudarjena narava individualne miselne dejavnosti, v splošnem mišljenju pa razširjena in prostrana narava splošne miselnosti določene dobe v določenem okolju. Vendar si vsaka filozofija prizadeva, da bi postala splošno mišljenje, četudi le splošno mišljenje ožjega ambienta (vseh intelektualcev). Gre za to filozofijo, ki bo postala novo splošno mišljenje, ki bo imelo moč in doslednost individualnih filozofij, potek ko se bo že razširila ali se bo mogla širiti, ker bo povezana s praktičnim življenjem in izražena v njem.« Zgodovina filozofije je zgodovina pobud spreminjanja svetovnih nazorov za zamenjavo norm vedenja in praktične dejavnosti v celoti. Vendar nikoli ne bo prevzeta v čisti obliki s strani množic, vendar kot bolj ali manj bizarna kombinacija.

»Sklepamo lahko, da se dogaja širjenje novih načel iz političnih, v skrajni liniji torej družbenih razlogov, da pa igrajo formalni element logične povezave, element avtoritete in organizacijski element zelo veliko vlogo v tem procesu potem, ko je že prišlo do splošne orientacije, tako pri posameznikih kot pri velikih skupinah. Tako sklepamo, da lahko zaživi filozofija v množicah samo kot vera. […] Najvažnejši element je nedvomno iracionalen, je vera. Toda vera v koga ali v kaj? Predvsem v družbeno skupino, kateri pripada in ki na splošno misli tako kot on. Človek iz ljudstva si misli, da se toliko ljudi ne more motiti, in to motiti tako temeljito, kot bi hotel dokazati nasprotnik. […] Ker je bil nekoč do kraja prepričan, je to trajen razlog za trajno prepričanje, čeprav si tega ne zna več razložiti. Toda to preudarjanje nas pripelje do sklepa, da so nova prepričanja ljudskih množic skrajno labilna ...«

Vsakršna manifestacija umske dejavnosti kot tudi praktično delovanje izražata določen svetovni nazor. »Po svojem svetovnem nazoru vedno pripadamo določeni grupaciji, in to prav tisti, ki ji pripadajo vsi družbeni elementi, ki imajo z nami enak način mišljenja in ravnanja. Smo pripadniki nekega konformizma; vselej smo ljudje-množica ali ljudje-skupnost.«

»Kultura na vseh svojih stopnjah združuje večje ali manjše število posameznikov v številne sloje, ki so po načinu izražanja bolj ali manj povezani, ki se v večji ali manjši meri razumejo med seboj itd.« [V splošni govorici odsevajo te družbeno-zgodovinske razlike.] »Iz tega lahko sklepamo o pomembnosti kulturnega momenta za praktično (kolektivno) aktivnost: vsako zgodovinsko dejanje lahko opravi samo »kolektivni človek«, to pa pomeni domnevo, da je dosežena »kulturno-družbena« enotnost, zaradi katere se množica razdvojenih hotenj z raznovrstnimi cilji združi zaradi istega cilja na podlagi enakega in skupnega svetovnega nazora (splošnega in posebnega, ki deluje prehodno – emocionalno, ali trajno, zaradi česar je njegov intelektualni temelj tako zakoreninjen, asimiliran in živ, da se lahko spremeni v strast). Ker se to v resnici dogaja, je očiten pomen splošnega lingvističnega vprašanja, to je vprašanja, da se kolektivno doseže enako kulturno »ozračje«.«

»Vprašanje je v tem: kateri zgodovinski obliki pripada ta konformizem, ta človek-množica, ki mu pripadamo? Kadar svetovni nazor ni kritičen in povezan, ampak naključen in nedosleden, pripadamo hkrati številnim oblikam ljudi-množic; naša osebnost je sestavljena nenavadno: v njej najdemo sestavine jamskega človeka skupaj z načeli najbolj moderne in napredne znanosti, ozko lokalistične predsodke iz vseh preteklih zgodovinskih obdobij skupaj s spoznanji filozofije prihodnosti, ki jo bo sprejel združeni človeški rod vsega sveta.« Zaradi zgodovinske sedimentacije in nedoslednosti ga ni mogoče združiti in uskladiti niti v zavesti posameznika, niti v kolektivni zavesti.«

Antonio Gramsci: Izbrani spisi

Avtorica naslovne fotografije: Alja Pehar