Čustveno prenajedanje otrok?

Angleška raziskovalna skupina je v reviji Food Quality and Preference objavila članek, v katerem so iskali povezavo med prenajedanjem otrok in njihovim počutjem. Ugotovile so, da lahko zdolgočaseni otroci pojedo do petkrat več kilokalorij kakor otroci, ki dolgočasja ne čutijo. Prav tako se med dolgočasenjem poveča zaužitje sladkih in bolj kaloričnih živil.

Na apetit otroka vplivajo dejavniki, kot so genetika, njihov temperament in prehranjevalne navade, ki jih vidijo oziroma doživljajo v domačem okolju. Prejšnje študije so že potrdile, da otroci pojedo več, kadar so slabe volje ali doživljajo določena negativna čustva. Mednje sodijo žalost, anksioznost, jeza ali dolgočasje. Omenjeni članek pa je pod drobnogled vzel samo dolgčas, saj ga pri otrocih zelo hitro prepoznamo in ločimo od drugih negativnih čustev. 

Raziskovalke so primerjale dve skupini zdravih vsejedih otrok, starih od štirih do pet let. Otroci in starši so pred začetkom meritev dobili standardni obrok, ki so ga pojedli skupaj do občutka sitosti. Po koncu prehranjevanja so otroke in starše ločili. Otroci so nato sodelovali v seriji vsakodnevnih opravil, kot je na primer igra ali gledanje televizije, vmes pa se je ocenjevalo njihovo razpoloženje. S pomočjo pettočkovne Likertove lestvice so otroci obkrožili obraz, ki je bil najbolj podoben njihovemu počutju. Kot del študije so znanstvenice starše povprašale o prehranjevalnih navadah in temperamentu njihovih otrok. Tudi na primer o tem, kako doma rešujejo otrokovo zdolgočasenost. 

Podatke so nato obdelale s pomočjo analize variance, ki nam pove, ali se tri ali več skupin med seboj statistično pomembno razlikuje v določeni lastnosti. Za lažjo interpretacijo rezultatov so otroke razdelili v prvo skupino, kjer so se znašli otroci, ki so izražali dolgočasje, v drugi ali kontrolni skupini pa otroci niso kazali negativnih čustev. Ugotovili so, da če starši pogosto uporabljali hrano za pomiritev otrokovih čustev, so otroci v povprečju pojedli petkrat več kilokalorij.

V nadaljevanju eksperimenta so pri obeh skupinah opazovali, koliko otrôk pojé po zaužitem celotnem obroku, torej ko je bil posameznik že sit. Otroci so imeli na izbiro nabor vnaprej stehtanih in izbranih prigrizkov s poznano hranilno vrednostjo. Mednje so vključili čokoladne piškote, čips, grisine, zeleno grozdje in čokolado. Otroci, ki so se počutili zdolgočasene, so pojedli več kilokalorij kot otroci iz druge skupine. Ti so v povprečju zaužili le 21 kilokalorij več, zdolgočaseni pa povprečno 104 kilokalorije več.

Pomemben dejavnik so pri takó malih otrocih torej tudi starši, ki poskušajo svoje otroke s hrano spraviti v boljšo voljo ali jih s hrano zamotiti. Staršem tako poznavanje prehranjevalnih navad lahko pomaga pri uporabi drugih metod, ki ne vključujejo ponujanja nezdravih prigrizkov in posledično nepotrebnega prenajedanja. Dotične prakse v mlajših letih lahko namreč vplivajo na prehranske navade, ki jih otrok prenese v odraslost. 

Dolgočasja in hrane ne kombinira Jana.