Na robu

podlaga: “Borghesia - 400” 
 

Nepreštevnost, štetje in meje.

V imenu materijala in kompliciranja med prakso in teorijo, amen.  Danes se  bomo spuščali v težko spregledljiv svet števil in štetja. Kot vemo, gre štetje ljudem kar slabo od rok, verjetno zato, ker so nas ‘nadmudrile’ mašine. Evo v tem momentu niti avtor sam ne ve, koliko besed je napisal - in evo, moral je pogledati za nazaj, torej v mašino, in - s temi besedami naštel točno 68 besed.  

Tako človek niti ne more prešteti kolikokrat se ga je v zadnjih mesecih zapil; ali naprimer koliko čikov ali jointov je skadil. A ta komplikacija gre verjetno na račun banalnosti - če nekaj časa nekaj počneš, se pač na to navadiš, in niti ne šteješ. Kar je še posebej grozno, če pomislimo, da ne vemo,  kolikokrat smo uporabljali razne krilatice, ki so dejansko manj banalne, naprimer: “Vsi na ulice, ulice so naše”; “Ko jebe Ameriko”; “Pofukani hipiji”; “Ta država je itak v kurcu” in tako dalje…

Stvar gre še huje; in še huje v socialo, v družbo. Prostitutka prav tako ne ve, koliko strank je že gostila, kot tudi običajen zapitež ne ve, kolikokrat je pijan pecal. Politikom se naprimer največkrat pozna, kolikorat so nekaj ponovili - in s tem konstruirali takoimenovane “resnične laži”, dočim si dostikrat zapomnijo le eno samo besedno zvezo, izrečeno sicer ob neznanem kraju in neznanem času, ki jih seveda, če je bila v ilegalnem smislu izrečena, košta ugleda, denarja, ali politične pozicije. Kar pa seveda ni nujno, odvisno pač, koliko ljudi (torej zgodovinski spomin) si je omenjeno besedno zvezo zapomnilo. 

Manj težav nam povzročajo manjše števke; samo enkrat smo pristali na Luni in samo enkrat si človek ‘skine junfer’. Vojna za neodvisnost slovenije je bila baje samo ena; nismo pa prepričani, koliko svetovnih vojn smo imeli. Tudi Ruse je težko prešteti, vedno je bilo lažje reči enostavno: “Jih je kot Rusov”, pa čeprav gre za kriminaliste ali janšiste. Američanom se smejemo, ker ne vedo našteti število Eifflovih stolpov ali kolikokrat so ‘intervenirali’ v Afganistanu - in točno oni nam lahko razložijo genezo napredka v pozabi. 

Četudi ne vemo natančno kolikokrat smo nekaj rekli ali storili, nas golo dejstvo zadovolji s tem, da smo nekaj storili. V človeku se stvari nabirajo torej v brez-števnem prostoru, in smo bolj navajeni na neke meje, ki so seveda pri vsakem različne, ob prekoračitvi pa ‘butne ven’. Če se ga danes naprimer nažgemo z šnopcem, bomo jutri matasti in hudomušni; če pa omenjeno ponavljamo en mesec bomo končali v hudih dis-sinhronizacijah misli, celo psihotičnem deliriju, telo pa bo nemara pozabilo v katero smer mora kaj pošiljati in lahko se nadejamo težav s kožo ali grlom. Da ne omenjamo osebnih odnosov, ki se ali spridijo, ali ojačajo. 

Skratka, kar pri človeku, vsaj tako nam pravi prej omenjena ‘meja’ ali ‘rob’, šteje, to dejansko niso številke. Vedno smo se nekako zadovoljili z nekimi ‘pretežnimi’ prepovedmi, ki pač, tako avtor, generirajo toleranco in v končni fazi prevprašujejo samo smisel prepovedi. Ampak, človeštvo se je hote-nehote okužilo z birokratskostjo, ki pa v svojem nesmiselnem in antihumanističnem delovanju pozablja omenjene ‘meje’. Najbrž pač zato, ker je vsaka števka zase ‘že’ meja, kar se dobro kaže pri kaznih dobrih čuvajev državne imovine. Verbalni delikt povzročen javni osebi se, kot zadnji primer, izenači z razbijanjem steklenic ali uličnih svetilk, čeprav je med dejanji očitna razlika. A v svetu številk razlike ni; vsakemu potalat 200 evričev, pa je mir.