Pazi Drek

Trg Republike.

Edo Ravnikar, Plečnikov učenec, njegov bog i batinast naslednik na faksu za arhitekturo ter prvi ponos komunističnega modernizma, je zasnoval in s sodelavci sprojektiral najimpozantnejši urbani prostor v naši domovini. Tako je, gre za Trg Republike. Ali, če navedemo bivše ime, samo da dobimo vtis o tej grandioznosti, Trg Revolucije. Kaj je veličastnejšega od revolucije?

Uganili ste, govorimo o največji betonski ploskvi v Ljubljani, ki jo eni stranici obrobljajo Cankarjev dom, stolpnici NLB in TR3 ter ploščad med njima, na drugi pa Šubičeva ter hram farsokracije. Na vzporednici na pravem kotu sta na robu Maximarket ter parkec z epohalnim spomenikom revoluciji, na katerem sta napisana dva odstavka iz nekdanje ustave. Komunisti so si pač privoščili. In med to obrobo plošča čistega betona oz. šminkerskih tlakovcev. Čudovito.

Tudi če je bil nedavno nazaj prav tu postavljen nagravžen hokej stadion ter še prej parking v koncesiji neke švicarske firme. Pa kaj. Nenazadnje je tukaj veliki mali Murgelčan izustil slavne »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Neki drugi Grosupeljčan pa recitiral neke plagiirane retorike.

Prostorska ureditev trga daje redko in dragoceno občutje nečesa velikega. Monumentalnega. Čisti kvantitativno. A saj poznamo oni heglovsko-marksistični trik: kvantiteta=kvaliteta. Krasna izjema v teh naših klastrofobičnih prostorih. Ker bog ne daj, da bi pri nas bilo sezidanega kaj res velikega. In previsokega. Baje je Ravnikar hotel stolpnici zgraditi še dvakrat višji. Komunizem ni zmogel leteti vštric njegove vizije.

Še malo funkcionalnosti. Zaradi bližnje štacune je prostor več kot primeren za razne objesti. Ali malice. Tam v parku se da fino poscat, in še kaj drugega. Lahko tudi naletite na pisano in rejeno gospo, ki kinka na klopci ter na prenosnem aparatu posluša radio Veseljak. Ne smemo pozabiti na skaterje, glede katerih je prav naš trg kot njihov povsem posvojen habitat dokaz, da še zdaleč niso izumrli.

Tudi dizajn briljira. Lahko sedete na steklene kvadre in vsem mimoidočim ali raje podidočim v podhodu kažete rit. Varnost prav tako ni vprašljiva, kajti policaji pred parlamentom nikoli niso predaleč. Ogromna zidana korita s posajenimi drevesi so izjemno odlagališče pljunkov, odpljuvališče, ki pa jih lahko nemara prišparate za predstavnike ljudstva, saj jih je tamkaj zmerom na pretek.

Trg Republike v Ljubljani je pač prostor, koder lahko mali Slovenčki v novem dnevu sanjamo veličino. Nič se ne pustite prelisičiti raznim natolcevanjem. »Nikoli ne bomo najmočnejši. Nikoli ne bomo največji. Lahko pa smo najboljši.« Lahko smo karkoli. Naš trg je razprt v to širjavo neomejenih sanj. Republika! Revolucija! Vsi nanj!

Tam je tudi Matjaž.