V tokratni oddaji bomo še enkrat več prisluhnili nekaterim svežim izdajam, ki nas preko elektrofonske in elektroakustične glasbe, komponirane, dekomponirane in improvizirane, peljejo v srčiko anatomije hrupa, zvena in šuma.

V oddajo nas bosta ponesli dve novi elektrofonski skladbi avstralskega elektrofonika, audiovizualnega in zvočnega umetnika ROBINA FOXA, ki se nahajata na njegovi novi izdaji, plošči Waking Fever Dream, ki je izšla pri založbi Room40 in v katero se vtiskuje svojstvena pandemična izolacija, pretvorjena v kreativno snovanje, v zvočne meditacije, ki nas peljejo v osrčje modularne elektronske sinteze zvoka. Robin Fox je eden najbolj priznanih avstralskih ustvarjalcev elektronske in elektroakustične glasbe, audiovizualnih performensov in zvočnih instalacij, glasbe za sodobni ples ter zvočnih instalacij v javnih prostorih. Ustvarjal je tudi v izjemnem elektroakustičnem improvizatorskem duu z avstralskim skladateljem in pianistom Anthonyjem Paterasom, s katerim je večkrat gostoval tudi pri nas. V svojih audiovizualnih nastopih impresivno uporablja digitalno tehnologijo, modularne sintetizatorje zvoka ter laserje za tvorjenje spontanih, kompleksnih grafičnih elementov in abstrakcij ter kompleksnih zvočnih slik v zahtevnem 3D zvočnem okolju. Njegova digitalna ali analogna elektronska glasba nosi senzibilnost za kompleksne zvočne gmote, dinamične preskoke v spontanih strukturah, ki na zunaj delujejo kot utelešenje kaosa, v notranjosti pa nosijo skrben in filigranski pristop k členjenju zvoka. Nova plošča je nastala l. 2020, v času, ko je Fox zaradi skrajno trdih ukrepih avstralske vlade moral 14 dni preživeti v obvezni karanteni v sobi letališkega hotela v Brisbaneu. S seboj je imel svoj modularec in Korgov sekvencer in tako je pod vplivom pričujoče situacije nastalo šest krajših skladb, v katerih pretvaraja električni signal in napetost v pulzirajoče, oscilirajoče zvočne izlete na meji med post techno izrazom, eksperimentalno elektroniko in potuhnjenim ambientom, v katere se umeščajo raznolika občutja avtorja, ki so ga prevevala v specifični situaciji. Fox jih imenuje svojstvene skulpture, ki jih ustvarja z električno napetostjo. Prisluhnili bomo intenzivno pulzirajočima, utripajočima, zgoščujočima ’Quaratine Variation I’ in skladbi ‘Sphygmos’. slednja nas pelje v raztelešeno ritmičnost, v  prvi pa se pulz razteza in oscilira v spektralnem polju.

Med l. 2004 in 2005 je znani italijanski ansambel za sodobno glasbo ALTER EGO sodeloval v dveh zanimivih projektih, v katerih je še enkrat več prečil linije sodobne klasične in eksperimentalne glasbe in pokukal v tedaj prevladujoče tokove v sodobni elektroniki ter sodeloval in ustvarjal s tedaj dvema prevladujočima zasedbama na sceni, s finskim duom PAN SONIC in z ameriškim dvojcem MATMOS. Posnetki so letos ugledali luč sveta pri odlični itlaijanski založbi Die Schachtel. Plošča, nastala z MIKO VAINIOM in ILPOM VAISANENOM alias Pan Sonic, nosi naslov Microwaves in nam prinaša štiri skladbe štirih raznolikih skladateljev, vpetih med akustični izraz Alter Ego in trdo, hladno, natančno ter minimalistično elektronsko zvočno askezo finskega dua. Skupaj ustvarijo glasbo intenzivnih prepletov tekstur in zvenov, v vmesju elektronskih pulzev, zgočenega hrupa, slojevitih in včasih hiperaktivnih tekstur, pa vse do subtilne statike iz zlitja elektronskega signala in zvena akustičnih glasbil. Prvenstveno je bil projekt mišljen skupaj z goriškim skladateljem Faustom Romitellijem, ki pa je vmes preminil, zato so se obrnili k njegovim tesnim sodelavcem, kolegom skladateljem, med katerimi je tudi francoski skladatelj, kitarist, tudi jazzer YAN MARESZ. Slednji je za skladbi vzel nekaj zvočih vzorcev Pan Sonic, jih vtisnil v sozven in pulz z akustičnimi glasbili, nato pa so skladbo predelali in izvajali v živo. Skladba ‘Link’ za sintetizator zvoka, flavto, klarinet, violino in violončelo je ena sama intenzivna pulzirajoča elektronska tekstura, v katero se najprej skozi poliritmijo vtiskujejo akustična glasbila, da bi se nato z njo zlila v eno skupno zvočno teksturo.

V skupnem ustvarjanju z duom Matmos pa so se skupaj ozrli k delu legendarnega italijanskega skladatelja GIACINTA SCELSIJA. Ploščo so naslovili Pranam- (A)round Scelsi, a na njen ne izvedejo omenjene skladbe, temveč pet drugih, ki se fluidno stapljajo ena v drugo v povsem samosvoj zvočni svet. Scelsijeva glasba in njegov opus se napajata v svojstveni študiji zvoka, ki sega do samega zrna zvena skozi drugačne uglasitve, mikrotonske intervale in raziskovanja harmoničnih razmerij, ki včasih dišijo po glasbah nezahodnih kultur. Njegov globok odnos do vzhodnjaških religij in filozofij ga je popeljal stran od ustaljenih estetskih in formalnih poti zahodne sodobne glasbe, svoje komponiranje pa je v tem drugem obdobju svojega ustvarjanja močno vezal na improvizacijo. Scelsi je ustvaril svojo (zvočno) kozmologijo v glasbi, ki sloni na skrbnem raziskovanju zvočnih zrn, mikrotonalnih intervalov in zvenskih odtenkov posamičnih tonov, kar je nenazadnje lahko tudi opis interesov v sodobni improvizirani glasbi in elektronski glasbi nekaj zadnjih desetletij in kar skrbno udejanijo Alter Ego in Matmos tudi v skladbi ‘Riti: I Funerali di Carlo Magno A.D. 814’ iz l. 1976 za violončelo in tolkala, opremljeno s škrabajočimi, subtilnimi elektronskimi teksturami, odzveni in raztezanjem ter skrbnim spektralnim senčenjem akustičnega zvena. Matmos sta za to ozvočila tudi magnetofonske mašine, na katere je včasih snemal Scelsi in zanju značilno uporabila celo pelado različnih zvočil, glasbil in ozvočenih procesov. Globoka izkušnja Scelsijevega zvočnega sveta ob tem postane tudi mestoma igriva in iskriva.

Letos mineva 30 let od pojava temeljnih sprememb na berlinski podtalni glasbeni sceni, ki jih v zadnjem desetletju in več zatopa izraz echtzeitmusik, termin, s katerim se scena želi ograditi od ožje definicije improvizirane glasbe, predvsem pa od oznake berlinskega redukcionizma, ki se je scene od zunaj prijel kakšnih dvajset let nazaj. Scena je skrajno fluidna, s številnimi glasbeniki in glasbenicami, ki vstopajo v različne konstalacije ter prostore, vstopajo v različne organizacijske sheme, relacije med neinstitucionalnim in institucionalnim, med polja samoorganizacije, sofinanciranj in samofinanciranj, vstopajo v privatne prostore, v galerije in klube, okupirajo javne prostore in galerije ter fluidno spreminjajo svojo prezentacijsko obliko, od improvizacije do kompozicije, od eksperimentalnih zvočenj do pop glasbe, od glasbe do stičišč z vizualnimi, performativnimi, konceptualnimi in večmedijskimi umetnostmi. Nenazadnje je scena vpeta v dinamiko urbanega prosotora, v socialne in ekonomske relacije, ki preko procesov gentrifikacije srenjo, ki se identificira s terminom echtzeitmusik, denimo potiska v predel Neuköllna. Letos je pri založbi Zarek izdana plošča The Anatomy Of Noise elektroakustičnega kvarteta ANDREA ERMKE (minidik, sempler), ANNETTE KREBS (elektroakustična kitara), ANDREA NEUMANN (notranji okvir klavirja, mešalna miza) in IGNAZ SCHICK (cd in minidisk predvajalnik, kontaktni mikrofoni, predmeti, elektronika), ki sega v zgodnje, formativne in pionirske čase vzpostavljanja novih elektroakustičnih, tišjih, teksturalnih, elektrofonskih vej v svobodno improvizirani glasbi zadnjih treh desetletij, protagonisti pa so danes uveljavljene figure v njej in eni temeljnih nosilcev berlinske in mednarodne scene. Material na plošči je bil posnet l. 2000 in nas vodi v ta vznemirljiva leta v vsej svoji surovosti in iskanjih, ki pa se izpričujejo v jasni, fragmentarni formi pretanjenih mikrozvokov, šumov, zvenov in tekstur ter inovativni rabi tedanje tehnologije, digitalnih nosilcev zvoka, uvedbo šuma predmetov, uporabe preparacij in vzorčenega zvoka. Prisluhnili bomo skladbi ‘The Anatomy of Noise- Part 2’ in se z njo preselili v vznemirljivo preteklost.

Skok v današnje čase, ki odstirajo tudi razraščene mednarodne lovke berlinske echtzeitmusik scene in njene povezave in vpliv na mednarodno sceno,  preko katere se tudi redno oplaja, nam bo omogočila plošča An Alphabet Of Fluctuation, izdana letos pri domači Inexhaustible Editions. Avtorja sta še en berlinski veteran, tolkalec in občasni elektrofonik BURKHARD BEINS. še ena temeljna figura tamkajšnje scene in mlajši poljski saksofonist, elektrofonik, zvočni umetnik, kurator GERARD LEBIK. Lebik ustvarja v vmesnih poljih med svobodno improvizacijo, komponiranjem in zvočno umetnostjo, obenem se vpenja v elektrofoniko, v vsakdanji šum terenskih posnetkov, v naključno zvenskost predmetov in procesov in se na splošno rad vtira v netipične zvočne situacije, relacije in kontekste. Njegovi zvočni objekti so razpeti med elektronskimi aparaturami in akustičnimi predmeti, od vhs snemalnikov, video aparatur in povratnih zank, do kompresorjev zraka, itd. Obenem Lebik programsko vodi enega bolj zanimivih festivalov sodobne glasbe v Sokolowksem na Poljskem, kjer so nastali tudi pričujoči posnetki. Na njih se dvojec intenzivno vtira v nihanja zvena, ga razširja, demontira, prši po prostoru. Beins uteleša zven zvočno ojačane činele, občasno tudi sinusne tone in šum ter teksture sintetizatorja zvoka, Lebik pa programski opremi pd in llooopp ter zopanov generator zvoka. V njuni glasbi svojstvena zvočna narativa temelji na posameznik zvočnih dogodkih, ki pa se imenitno razplastijo, razširijo v zvenskosti prostora, v harmonijah in resonancah. V tem se denimo zrcali tudi delček sodobnejših pristopov v polju, ki ga markira izraz echtzeitmusik, denimo prehod v razširjen harmonski prostor, ki smo mu priča intenzivneje v zadnjem desetletju. Čeprav njuna glasba izhaja iz polja skrajne redukcije zvočnega materiala, ga dvojec intenzivno razširi in subtilno razprostre v naš slušni prostor. Prepustili se mu bomo v skladbi ‘An Alphabet Of Fluctuation Part I!’.

playlista:

1.) SPHYGMOS- ROBIN FOX

2.) QUARANTINE VARIATION I- ROBIN FOX

3.) LINK (YAN MARESZ)- ALTER EGO & PAN SONIC

4.) I FUNERALI DI CARLO MAGNO A.D. 814 (GIACINTO SCELSI)- ALTER EGO & MATMOS

5.) THE ANATOMY OF NOISE PART 2— ANDREA ERMKE, ANNETTE KREBS, ANDREA NEUMAN, IGNAZ SCHICK

6.) AN ALPHABET OF FLUCTUATION I. - GERARD LEBIK & BURKHARD BEINS