Nacisti na Metelkovi! Nekaj takega je sporočal e-mail, ki smo ga prejeli na Radio Študent. 26. oktobra je bil v Gala Hali namreč napovedan koncert štirih black metal skupin, problematični pa naj bi bili headlinerji Inquisition. 

Domnevni neonacistični duo Inquisition je tokrat v Sloveniji sicer igral že tretjič, a prvič na Metelkovi, ki naj bi imela do tovrstnih nagnjenj nično toleranco. Kar sicer ni res, pred nekaj meseci sta namreč v sosednji dvorani igrala odlična black metal benda Deströyer 666 in Bölzer, ki jima je prav tako moč očitati neonacistične simpatije. Čeprav vsi omenjeni bendi taka nagnjenja v intervjujih zanikajo, je evidenca, ki dokazuje nasprotno - sploh v primeru Inquisition - precej močna; sodelovala sta z znanimi neonacisti na ameriški black metal sceni, izdajala pri neonacističnih založbah, se na eni od kompilacij slikala pred zastavo s svastiko, eden od članov pa vodi tudi stranski projekt z naslovom 88MM - 88 je koda za Heil Hitler - pri katerem je navdušenje nad nacizmom povsem nedvoumno in s katerim je sodeloval na kompilaciji, naslovljeni Declaration of Anti-Semitic Terror. Indicev pa je še več. Dvoma o političnih stališčih članov benda torej ne more biti.

Vprašanje je, kaj storiti? Odgovor, ki se zdi najbolj logičen, je, da če dejstvo, da so glasbeniki nacisti, nekoga moti, naj ta nekdo pač ne posluša njihove glasbe. Ta odgovor ima pravzaprav dve verziji; popolnoma apolitično verzijo, v kateri ima vsak posameznik pravico do mnenja in vsak skrbi zgolj za svoj duševni mir, ter nekoliko bolj aktivistično verzijo, značilno za anarhiste in podobne vulgarne levičarje, po kateri je nenakup CD-ja ali neobisk koncerta radikalno moralno in politično dejanje, s katerim ozaveščen potrošnik izvršuje svojo voljo preko edinega demokratičnega in pravičnega mehanizma, torej trga, in se zato počuti moralno boljšega od tistih, ki kupijo karto za koncert ali CD in s tem sodelujejo najmanj pri glorifikaciji holokavsta, če ne še pri čem hujšem. Obe verziji tega odgovora sta enako slabi, ker pa sta utemeljeni na prevladujoči liberalni ideologiji, sta najbolj razširjeni in imata privržence iz celotnega političnega spektra. Seveda je poskus izvajanja pritiska na naci glasbo preko bojkota le-te popolnoma neefektivna strategija, prav tako pa je zagovarjanje tolerance do netolerantnih formacij, značilno za liberalce tako v 30-ih letih kot danes, najboljši zaveznik skrajne desnice. 

Drug odgovor je odgovor militantnih antifašistov. Ti zadevo jemljejo resno in so manj naivni kot kvazi aktivisti, o katerih je bilo govora prej. Seveda skrajne desnice ne bo ustavil pritisk trga, ki ga vrši par "ozaveščenih" posameznikov. Klasična antifa strategija je organizirana politična akcija, od izvajanja pritiska, k čemur je pozival e-mail, ki nas je o dogodku obvestil, do izvajanja blokad koncertov ali celo fizičnih napadov, požigov itd. Ta odgovor je v praksi razmeroma uspešen, česar se zaveda tudi skrajna desnica, ki ga lahko - kot denimo v Rusiji, vse bolj pa tudi drugod po vzhodni Evropi - uporablja za boj proti black metalu, saj naj bi širil satanizem.

Težava tega pristopa je tudi, da zahteva večjo in relativno dobro organizirano skupino aktivistov in to, da pogosto začne delovati kot neupravičena cenzura oziroma lov na čarovnice ter povzroči bes med tistimi, ki menijo, da so bili neupravičeno prikrajšani za dobro glasbo. Spomnimo se na primer, kako so pred leti ob koncertu fašistoidnih black metalcev Impaled Nazarene v Menzi pri koritu iz (A)Infošopa obvestili Galo, da je napovedana predskupina Bleeding Fist igrala na dogodku Blood and Honour in da naj premislijo, če ji želijo nuditi prostor (nič pa niso imeli proti koncertu Impaled Nazarene, saj naj jih ne bi dovolj dobro poznali). Organizator je posledično Bleeding Fist izločil iz dogodka, nakar se je nenadoma pojavila organizacija "antifa Kranj", ki je, v diskurzu bolj značilnem za skrajno desnico, grozila in pozivala k prepovedi koncerta Impaled Nazarene, pri čemer je dejansko bila uspešna, saj se je koncert prestavil v Ormož. Čeprav se je precej hitro ugotovilo, da dotična antifa organizacija ne obstaja in da gre najverjetneje za nekakšno bizarno maščevanje Bleeding Fist, se je večji del že tradicionalno politično nepismene metalske publike nemudoma nastrojil proti antifa, ki naj bi jih želela prikrajšati za glasbo. Tako je bila domnevna neonaci uprizoritev antifašističnega pritiska posledično deležna zamere dela metalske publike do antifa in njenega obrata v desno.  

Podoben efekt kot v antifa zakrinkani neonacisti je dosegla tudi neka nemška antifašistična organizacija, ki je nasedla debilni provokativnosti skupine Anal Cunt in povzročila odpoved njene evropske turneje. Čeprav je povsem očitno, da dotični bend ravno s tematizacijo nacizma bolj žali naciste kot koga drugega, smo zaradi nemške rigoroznosti in pomanjkanja humorja za vedno izgubili priložnost v živo slišati legendarno skupino, kar je pri mnogih nedvomno imelo negativen učinek na mnenje o antifašističnem boju.

Po podobni logiki se ima nek tretjerazredni domobranski stihoklepec zahvaliti ravno povojni cenzuri, da je v imenu "neideološkosti" in boja proti "totalitarističnem enoumju" danes uvrščen v panteon pomembnih slovenskih pesnikov. 

Tretji možni odgovor na vprašanje nacističnega metala pa je ločitev dela od njegovega ustvarjalca. Le popolnoma nekultiviran bedak bi bil pripravljen zavreči pesmi Ezre Pounda ali likovne umetnine italijanskih futuristov, ker je bil njihov avtor fašist. Noben intelektualec ne more ignorirati Heideggrove filozofije, ker je bil njen avtor nacist, pa čeprav je v njej gotovo mogoče prepoznati določene sorodnosti z nacizmom. Podobno ne vidim nobene moralne nujnosti prikrajšati se za dobro glasbo, zgolj zato ker je prišla izpod prstov, ki želijo daviti Jude. 

Pa vendar je tudi ta odgovor nezadosten in naiven. Ne gre namreč zgolj za glasbo kot brezinteresno umetnino, pač pa za subkulturo, torej prej nekaj v slogu ideološkega aparata. Logiko subkulture bi morda lahko provizorično izpeljali iz Kantove sodbe okusa: ker sodba o lepem sporoča občutenje subjekta in ne lastnosti objekta, ni univerzalna, vendar je obča v smislu, da predpostavlja enakost subjektov oziroma strukture njihovega čutenja. Če citiram Kobeta: "Občeveljavnost sodbe okusa je subjektivna občost, je občost, ki predpostavlja skupnost subjektov, ki so isti. […] Ko torej rečem Jaz pravim, da je glasba Inquisition lepa, tej glasbi izvorno pripišem lastnost, ki pretendira po obči veljavi. Z njo se obenem naslovim na vse in od njih zahtevam [...], da morajo misliti enako kot jaz […]. Sodba okusa je poziv h konstituciji občestva istih […], je pravzaprav sredstvo oblikovanja skupnosti: s tem, ko drugi subjekti sprejmejo mojo sodbo in glasbo, Inquisition pripoznajo za lepo, hkrati pa pripoznajo sami sebe za občestvo, za katero je ta glasba lepa."

Če so nam Inquisition všeč, smo torej del blackmetalskega občestva, znotraj katerega so Inquisition objektivno lepi. Do tu vse lepo in prav, a težava nastopi, ker sta tudi sodbi dobrega in resničnega vsaj delno vezani na skupnostni čut sodbe okusa. To pa pomeni, da subjekt s prepoznanjem glasbe Inquisition kot lepe vstopi v občestvo, čigar nekateri člani so tudi člani občestva, ki ga tvori denimo sodba o superiornosti arijske rase. A kot pravi Kant: "Iz druženja ljudi nastane skupnostni čut, ki velja za vsakogar". Z apolitično sodbo okusa o nacističnem black metal bandu, se človek torej subjektivira v občestvo, čigar del so nacisti, s tem se izkaže, da je enak subjekt kakor nacisti, zato bodo ti od njega, glede na logiko sodbe okusa, zahtevali, naj pripozna tudi druge njihove sodbe. Če bo skupnostni čut prejšnje sodbe okusa učinkovit, bo za dotični, do tedaj apolitični subjekt, ki mu je le všeč glasba, sodba, da je arijska rasa superiorna, postala resnična.  

V tej shemi je preskok od sodbe "glasba Inquisition je lepa" do sodbe "Arijska rasa je superiorna" seveda precej pretiran. Logika prehoda od ene k drugi deluje privlečeno za lase in malo verjetna. In gotovo do prehoda od prve sodbe k drugi zelo redko pride na tak način. A privlačnost fašizma ravno ni v njegovih resničnostnih sodbah, te po navadi ravno ne pretendirajo po univerzalnosti in so zato v strogem pomenu te besede neresnične. Njegov uspeh gre bržkone iskati ravno v tem, da se kaže kot sodba okusa; v modusu estetike. 

Poleg vpetosti dotičnih glasbenih del v občestvo subkulture je problematično še dejstvo, da glasbene skupine pretendirajo po statusu celostne umetnine. Kot že rečeno, duo Inquisition, za razliko od večine drugih black metal bandov, ki se jim očita nacizem, ni toliko problematičen zaradi glasbe ali besedil kot zaradi fotografije na kompilaciji, na kateri člana s corpse-paintom na obrazu pozirata pred zastavo s svastiko. Na tak način svastika in celotna ideologija, ki jo ta simbolizira, postane (težko ločljiv) del estetskega objekta Inquisition in estetske sodbe, ki vzpostavlja blackmetalsko občestvo. 

Ni naključje, da se neonacizem kot zavestna politična pozicija (in ne nereflektirana praksa, ki je sicer mnogo pogostejša in po mojem mnenju bolj nevarna) ohranja in širi skoraj izključno preko glasbenih subkulturnih scen, kot so oi!, black metal, neofolk in druge. 

A jasno je tudi, da lahko subjekt, ki mu je Inquisition všeč, sodbo, da mu je všeč tudi fašizem, zavrne oziroma ni nujno niti, da se nanj sploh naslovi zahteva, naj jo sprejme. In velika večina poslušalcev nacističnega black metala tako gotovo tudi stori. Prav to pa otežuje kakršen koli enoznačen odgovor na vprašanje, kaj storiti, ko nacisti igrajo na Metelkovi. Odtegovati objekt, ki subjektu vzbuja ugodje, je najslabša možna strategija v političnem boju, po drugi strani pa s tovrstnimi dogodki vendarle nacizem približujejo množicam. 

Obstaja še četrti odgovor, ki prav tako ni zadovoljiv: namreč odgovor v obliki rdečega in anarhističnega black metala ali na kratko RABM, ki se s sredstvi, prevzetimi od nacionalsocialističnega black metala, NSBM, zoperstavlja vse večji moči slednjega na blackmetalskem prizorišču. A ta "levopolni " metal, ki ga predstavljajo skupine, kot so Panopticon, Iskra ali Profecium, ne uspe, saj podobno kot anarho punk, crust ali NSBM politiko estetizira, kar sicer zadostuje za formacijo subkulturnih občestev - subjektivizacijo v identitetno skupino, katere identiteta je tudi neka politična ideologija - ne zmore pa proizvesti kritike. Niti kritike ravno te ali takšne ideologije niti kritike kot načina izrekanja univerzalnih resničnostnih sodb. 

Odgovor, ki ga predlagam, ni niti nov niti izviren in ste ga najbrž že uganili: fašistični estetizaciji politike mora komunizem odgovarjati s politizacijo estetike. A medtem ko se sprašujemo, kako točno naj bi to izgledalo, bi bili seveda nekultivirani barbari, če ne bi brez slabe vesti uživali v fašistični glasbi in njeni estetizaciji totalne odtujitve in vojne. Pod geslom Fiat Ars - Pereat Mundus! oziroma Black metal ist Krieg! se namreč kljub napačnim izhodiščem ustvarja vrhunska umetnost.