ANDY STOTT: Faith in Strangers

Modern Love, 2014

Andy Stott je manchesterski producent, ki se je v svojih skoraj desetih letih delovanja večinoma ukvarjal s temačnejšimi vejami plesne glasbe s pridihom obupa, odtujenosti in osamljenosti. Pri tem je dodobra obdelal dub techno in pod imenom Andrea tudi dubstep ter njegove derivate. Šele z EP-jema Passed Me By ter We Stay Together pa je prešel v svobodnejšo, donečo ekstazo zvokov, ki večinoma deluje kot upočasnjena, razredčena in otopela tehnaža. Na predlanskem, vsesplošno toplo sprejetem albumu Luxury Problems je Stott s spretno obdelanimi vokali in repetitivnimi šumi gradil na eksperimentalnih, a premišljenih strukturah, ki so delovale kot podlaga za introvertirano plesno zamaknjenje. Na njem natančen in dokaj pasiven vokal njegove nekdanje učiteljice klavirja Alison Skidmore zaradi svoje mehkobe deluje kot odlično nasprotje trdnim, odločnim strukturam, hkrati pa pomaga graditi apatično vzdušje, zaradi katerega se zdi da se z vzvišeno distanco dotika najmračnejših aspektov človeškega obstoja. Njegovi glasbi doda čutnost in človečnost, a Stott njen glas zmanipulira, razreže, fragmentira in obda v efekte ter tako zopet vzpostavi hladno mehaničnost skozi katero pa še vedno uhaja človeškost. Zdi se da Stott tematizira oklepanje ostankov človeške bližine v odtujeni tehnološki dobi in obenem izpostavlja pustost in praznino naturalizma.

Tudi na danes obravnavani plošči Faith in Strangers vokal igra veliko vlogo, a za razliko od bledih, pasivnih rejvov prejšnjega albuma, gre tukaj za nekoliko jasnejše, ostrejše progresije, ki še vedno premorejo skoraj otipljivo vzdušje minevanja. Album se začne z akustičnim donenjem rogov, kmalu opremljenem tudi z elektronskimi elementi, ki se nato skozi delikatne nianse počasi razvijejo v paleto sivih odtenkov. Stotta opazujemo pri rezbarjenju nekakšnega soničnega monolita, katerega enovit zvok je počasi preoblikovan in pregneten in tako tvori očitno progresijo. Ta vodi v komad Violence, katerega nasilni zvoki zvenijo ravno prav ostri in odločno sekajo iz upočasnjene basovske podlage. Komad se počasi razvije v neke vrste skoraj post industrialno eksistencialno balado pri kateri vedno znova napeto čakamo na beat, nasičen z zadržano agresijo. Lahko bi rekli da Stott še nikoli ni zvenel tako očitno eksperimentalno in eklektično. Album namreč vsebuje številne komade katerih ponavljajoči se zvoki niso le nasilni temveč celo neprijetni, a v celoti albuma se vse uravnovesi in posledično deluje študiozno in elegantno. Album kljub svojim triinpetdesetim minutam deluje svež, razgiban in vedno znova se lahko vračamo k pestri sonični izkušnji, ki jo ponuja. Ta eksperimentalna in agresivna glasba je namreč tudi presenetljivo spevna, saj se dejansko lahko zalotimo pri mrmranju njenih melodij.

Celoten album niha med nežnostjo in agresijo medtem ko njegov zvok deluje soliden in odločen, a hkrati krhek in lomljiv. Stott ustvari kontrastov polno ploščo, ki je hkrati minimalistična in monumentalna, delikatna in masivna. Morda najočitnejši kontrast pa najdemo med elektronskimi in akustičnimi zvoki, ki rodijo neke vrste rafinirano musique concrète ob kateri se lahko posvetimo analiziranju detajliranih tekstur zvoka. Beati so medtem vsi urejeni premišljeno, jasno, celo strogo, a pestrost vseeno pronica skozi detajle tona raznolikih akustičnih donenj ter elektronskih basov, ki tudi izolirani delujejo motni in zaprašeni. Te zadržane kompozicije mestoma razstavi in nato z razvlečeno in počasno progresijo ponovno sestavi tako, da so ponekod bolj in drugje manj spevne, a vedno nenavadne, zanimive in sveže, čeprav odsevajo vizijo zapuščenih tovarniških poslopij in opustošenega sveta v katerem brezglavo tavajo duhovi preteklosti.

Faith In Strangers je čudovito zaokrožena in celovita plošča, ki ustvari sivkast in megličast svet poln uravnoteženih kompozicij in detajliranih tekstur. Stottovo mojstrsko raziskovanje izrazne moči glasbe, ki sega od upočasnjenih zvočnih pokrajin do neprizanesljivih, skoraj metalskih udrihanj na albumu ustvari številne zanimive momente, ki skupaj tvorijo nedvomno enega najboljših elektronskih albumov letos.