Blaž: Don't Listen To This

Beton, 2016

Tisti, ki smo izolskega producenta in beatmakerja Blaža Gracarja spoznali na kompilacijski plošči The B Of, na kateri je konec leta 2014 objavil izbor skladb s svojih prejšnjih malih plošč, se najbrž ne bi pritoževali, če bi tudi na novem albumu nadaljeval s podobnim slogom. Čeprav se je na kompilaciji znašlo nekaj skladb, ki jih je ustvaril že pri sedemnajstih letih, je že takrat pokazal, da zna napisati skladbe, ki gredo hitro v uho, za nameček pa še danes, sedem let pozneje, ne kažejo kakšnih starostnih znakov. Toda Blažu se je med tem zgodilo marsikaj, med drugim tesno sodelovanje z bobnarjem Simonom Intiharjem, zato je bilo tako rekoč samoumevno, da bo plošča Don't Listen To This drugačna. S Simonom sta se pred nedavnim sicer razšla, kot bobnar in aranžer pa je sodeloval tudi pri nekaj novih skladbah. Morda še bolj pomembno je preprosto to, da se je Blažu med sodelovanjem s Simonom zagotovo odprl kakšen nov pogled na ustvarjanje glasbe oziroma pisanje skladb. Že zato ni presenetljivo, da s svojim prvim pravim dolgometražcem ponuja skoraj povsem novo podobo. Po eni strani to pomeni, da bo kdo starega Blaža zagotovo pogrešal, toda po drugi strani je nov album eden tistih presežkov, ki bi mu vsak zaresen glasbeni entuziast moral dati priložnost.

Povsem formalno, žanrsko gledano lahko tudi ploščo Don't Listen To This sicer še vedno umestimo v kontekst Blaževega preteklega križanja med beat glasbo in IDM, predvsem skladateljska logika pa se tokrat nagne močno na stran slednjega. Treba pa je ločiti med estetiko IDM-ja, pri čemer imamo ponavadi v mislih še vedno tisti zvok, ki so ga v devetdesetih popularizirali pri založbi Warp, in njegovo zapuščino elektronskega pisanja skladb. Prav s slednjim je IDM namreč najbolj odstopal od drugih elektronskih žanrov. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da so producenti IDM, če odmislimo elektronsko glasbo, ki je prevzela strukturo pop pesmi, s svojo instrumentalno glasbo ponudili nekakšen elektronski ekvivalent tega, kar so s svojimi (vokalnimi) pesmimi sporočali rockovski ali pa pop glasbeniki. Vsaka skladba je imela svojo zgodbo, kar je verjetno eden pomembnejših razlogov za to, da na raznih lestvicah najboljših albumov elektronsko glasbo najbolj zastopajo prav IDM-jevski albumi. In v tem pisanju pesmi blesti tudi Blaž. Vsaka od enajstih novih skladb pripoveduje svojo, individualno zgodbo, pa čeprav so v veliki meri prepuščene subjektivni interpretaciji vsakega posameznika. Ker pa je za poslušalca, nevajenega sorodne glasbe, Blaževo pripovedovanje zgodb najbrž precej abstrakten koncept, bo oporo še najlažje našel v široki razpoloženjski paleti. Ta ponudi vse od temačnejših, dramatičnih občutkov do igrivosti, razposajenosti, nostalgičnosti, evforičnosti ..., včasih vse skupaj spretno zapakirano tudi v eno samo skladbo.

Če ste svoj posluh oblikovali z glasbo istih producentov kot Blaž, boste v skladbah lahko prepoznali raznotere reference oziroma studijske prijeme in ideje, ki so jih pred njim že uporabljali nekateri drugi mojstri elektronske glasbe. Toda tudi če niste izkusili veliko sorodnih muzik, to pravzaprav niti ni pomembno. Blaž iz njih namreč vselej izlušči le toliko in tisto, kar mu pomaga oblikovati njegov lasten, izrazito avtorski skladateljski pristop. Pri sestavljanju, razstavljanju in ponovnem sestavljanju tem uporabi toliko različnih producentskih naukov in trikov, da se pojavi vtis, da je v album zapakiral vse svoje izkušnje producenta in poslušalca. Kar pa ne pomeni, da gre za samovšečno dokazovanje njegovih producentskih veščin. Blaž vse te različne prijeme vedno uporabi preprosto zato, ker skladbe to potrebujejo. Za vsakim odmevom, šumom ali pa subtilno spremembo zvoka stoji povsem racionalna logika, tudi takrat ko skladbe odpelje v nepričakovane smeri. Ko se v kakšni skladbi pojavi občutek klišejskosti, je dovolj kakšen majhen, nepredvidljiv detajl, da dobi kliše obrnjen pomen, ti na usta zvabi nasmešek in v levi polobli možganov porodi vprašanje, kako se je spomnil tega. Ja, naslov »Don't Listen To This« bi lahko prevedli tudi v »Ne poslušajte tega albuma, ampak iz njega raje naredite kakšno teoretsko glasbeno analizo«. Toda album, čeprav bi jim bil verjetno zanimiv, ni namenjen glasbenim teoretikom. S svojo trendovsko podobo najprej nagovarja ljubitelje sodobne zvedave elektronske glasbe, ki cenijo izvirnost, drznost in preprosto izvrstno narejene komade.