Vagrant, 2013

Energičen in živahen, notranje dinamičen in zvočno bogat, v mnogočem sijajen bend iz Austina, ki je bil še pred dvema letoma znan pod imenom Black Joe Lewis & The Honeybears, se na četrtem studijskem albumu Electric Slave predstavlja s skrajšanim imenom frontmana Black Joe Lewisa. Sprememba v imenu sledi spremembi v zasedbi, saj v sedanji šestčlanski zasedbi ni več briljantnega ritem kitarista in tihega vodje zasedbe Zacha Ernsta. Obenem zanj ni niti zamenjave. Dialog med osrednjo kitaro vodje Black Joe Lewisa in prefinjeno, dinamično ritmično podlago Zacha Ernsta je dajal glasbi skupine iz Austina sladostrastnost in notranjo napetost, ki se je prevajala v primarni bluesovski eros, kar je zelo lepo prišlo do izraza na odličnem albumu Scandalous iz leta 2011. Na njem so v sodelovanju s producentom Jimom Enom iz zasedbe Spoon, s katerim so imeli sicer dolgo in plodno sodelovanje, dosegli svoj dosedanji višek v idejni zasnovi, sonični predstavitvi in glasbeni izvedbi visoko energičnega gruvaškega južnjaškega soul blues funk rocka.

In vendar, Black Joe Lewis & The Honeybears imajo veliko vrlin. Niso kar tako, niso ne produkt oportunističnih zamisli založb in producentov, niso odgovor na uspešne komercialne trende, niso studijski produkt, temveč so polnokrvna, organska zasedba izvrstnih glasbenikov – tričlanske pihalne sekcije, ki se druži s klasičnim rock'n'roll triom. Ti glasbeniki so vsak na svojem inštrumentu razvili dinamičnost, izurili okretnost in dosegli elastičnost skozi zasledovanje trajnih vrednot bluesa in rock’n’rolla, ki so jih soustvarjali Wilson Pickett, Joe Tex, John Lee Hooker, Canned Heat, Rolling Stones, Prince, MC5, RL Burnside, Junior Kimbrough, James Brown in številni drugi glasbeni velikani. In vendar, ko iz skupine, ki je od leta 2007 dihala kot rock kvartet s pihalno sekcijo, odide ritem kitarist, se točka ravnovesja spremeni, še toliko bolj, če skupina ne sprejme zamenjave za tako pomembno pozicijo.

Joe Lewis je moral za ta manko najti neko kompenzacijo. Rešitev je poiskal na najbolj direkten in očiten način, pač tako, da je do konca odvil potenciometer. To lahko slišimo takoj v uvodni Skulldiggin, pri čemer mu strastno pomaga producent Stuart Sikes, ki ima kot nekdanji sodelavec White Stripes očitno rad oster in glasen punk s pridihom bluesa. Bend zdaj zveni težko in glasno, a osebno mi je od natepavanja inštrumentov precej bolj všeč igrivost, ki izvabljala milozvočne zvoke, ki so jih ustvarjali s producentom Jimom Enom. Kovanje po vnaprej znanem kopitu je opazno v drugi skladbi, kričečem rockabilly boogieju Young Girls, ki ima svojega dvojčka na obeh prejšnjih albumih. Dar es Salaam zveni kot metalizirana kopija odlične She's so Scandalous. Brezglavo, a energično in dobro organizirano nažiganje se nadaljuje v skladbi My Blood Ain't Running Right. Skupina končno ujame nekaj novega zaleta v stoogesijanki Guilty, v kateri ponoreli, naspidirani avant jazz funk aranžmaji pihalne sekcije nosijo drhteči punk v drugo, višjo dimenzijo. Pri Guilty, ki je višek albuma, imamo občutek, da Black Joe Lewis in skupina lahko znova vzletijo. Naslednja skladba, radiofonični rock diskič Come To My Party, se fino ujema z gruvom tekočega leta. Krvavi, eksploatacijski, počasni in enostavni Vampire je nadvse dovzetno odigran in izpeljan in v miks prinaša nekaj dobrodošle crampsovske gotike. Make Dat Money je še en oster bluzič, naslednjo, še eno eksploatacijsko, naslovljeno The Hipster nad stilsko povprečje garažnega rocka znova dvigujejo pihala, ki so zmagovalni element albuma. Black Joe Lewis potem pokvari sicer solidno postavljen funk rock Golem s povprečno in nedomiselno vokalno izvedbo, a tu so znova pihala, ki v borbi z nervozno kitaro glasbi dajejo gušt. Zaključna Mammas Queen je dokaj spodoben in precej tradicionalen boogie, ki ga poganja dober basovski stampedo. 

Z enim članom manj v spremljevalni zasedbi je Black Joe Lewis naredil glasen, oster in surovo zveneč album, a je pri tem opustil nekaj značilne sofisticiranosti. Toda zabava se vendarle nadaljuje.