Samozaložba, 2015

Human Host Body se končno oglašajo s čisto pravim full-length albumom. Ena bolj vztrajnih aktiviranih realnosti domačega hardcore podtalja v širšem smislu ter nemara skorajda edini redno delujoč in turajoč obalni DIY bend nas je do zdaj zalagal predvsem s kratkimi EP-izdajami in demoti. »Severe Collapse« pa je prva obsežna zbirka komadov aktualnega obdobja, trenutno dostopna zastonj na bandcampu ter omejeni CD-ediciji s pravkar končane balkanske turneje, kasneje pa bo dostopna tudi v vinilni različici. Na plato so Human Host Body odločno, obsežno in malodane manifestativno vžgali to, kar nam govorijo že lep čas – in sicer, da igrajo metal za punxe.

No, nekoliko bolj detajlirana označba bi morala pojasniti vsaj še, da se v njihovem izrazu stekajo razne aktualne, in brezčasne obenem, crusterske in d-beat »dis-« tendence, ki so v ekstremnem metalu prisotne že od zibelke osemdesetih let – vse to pa je spuščeno skozi nespregledljiv black metal filter. Human Host Body so na svoj način akterji reapropriacije določenih zvočnih in tekstovnih pomenotvornih tropov black metala s strani bolj primarno punkovskih, anarhotendenčnih skupin, tvorb in posameznikov, ki smo ji naraščajoče priča v zadnjem dobrem desetletju. Če odmislimo določene občasne odtenke bendov, kot so denimo Iamdisease, še en izstopajoč domač HC fenomen, so Human Host Body praktično edini, ki se tega lotevajo pri nas.

Zven celote »Severe Collapse« je izredno mrakoben, monoton, črn in sivo-belo podrsan kot katran in naslovnica plošče, delo obalnega umetnika Simona Kocijančiča. In to dobrodošlo tak, saj udar ne popusti od prvega do enajstega komada, s seboj pa nosi tisto pomembno in utrujajočo reiteracijo najbolj razbarvanih crust in black plošč. Human Host Body so najboljši takrat, ko je njihov d-beat najbolj distopičen in zatemnjen, kot denimo v komadu »Sankcije«, ki je po mojem mnenju eden vrhuncev plate in ki ga med drugim edinega odlikuje besedilo v slovenščini. Zadeva res deluje odlično in želeli bi si, da se na tem področju bend v prihodnosti še bolj izpostavi, saj kljub neizpodbitnemu naboju tekstov ta globalistični anglocentrizem sami izraznosti dostikrat dela medvedjo uslugo. Drug vrhunec so blastbeatovska besnila, ki jih denimo pooseblja komad »Second Wave« in jih najdemo še marsikje na plošči. Tukaj Human Host Body dobro kombinirajo veščinsko sposobnost ter energičnost in zamazanost izvedbe. Njihov zven je surov, ampak ne povsem, vsebuje namreč tisti čudni »studijski« karakter black, thrash in HC plošč s konca osemdesetih in začetka devetdesetih, ko je imela vsaka izdaja svoj poseben, skurjen in neroden »sound« - najsibo to čuden odmev, občasna zadušenost ali glomazno pokanje prehodnih bobnov v miksu. Končni izdelek vsekakor ima karakter in ne sterilnosti, idiosinkratični šunder in ne sledenje diktatom ekstremno metalske »produkcije«. Za snemalno, inženirsko in mešalno delo je tokrat zaslužen Samuel Simonovič, sicer tudi nosilec obalnega black metal benda Ater Era, ki si s Human Host Body deli tudi bobnarja.

Pri vsem tem pa je ena ključnih nevralgičnih točk, ki ključno določa utrip te pošasti, glas ter zagon podajanja besedil vokalista Luke Bevka. Že v čisto konvencionalnem smislu bi lahko rekli, da gre za enega močnejših kričačev pri nas, vendar se njegov performans nikakor ne iztroši v goli demonstraciji veščine. S svojim izmenjevanjem zamolklega kruljenja, rezkih krikov in vmesnih deklamatornih registrov dogajanje pelje na svoj poseben način. Seveda ne želim reči, da je ta raznolikost vrednota že sama po sebi in da komadi ne bi bili uspešni tudi z bolj monotonim vokalnim nastavkom, ampak dejstvo je, da Bevk dobro ve, zakaj in kdaj glas prelamlja v različne odtenke. Učinek pa je v končni fazi močan in nasprotje kakršnekoli teatralnosti. Pri tem seveda odigra pomembno vlogo sama »predloga« besedil, ki sledijo tisti anticivilizacijski in anarhoinsurekcijski liniji, omenjeni že v naši obravnavi njegovega solo projekta Umdhlebi. Teksti občasno pogledujejo na bolj oseben aspekt psihološke degradacije v obstoječi danosti, še pogosteje pa so usmerjeni v širše dogodke in premike, med drugim tudi grenko-sladke refleksije relativno nedavnih vstajniških dogodkov, vključno s policijskim nasiljem, občutkom opolnomočenosti ter depresije in razočaranja. Razkrivajo pa tudi preokupacije s temeljnimi koncepti in prispodobami anarhoprimitivistične kritike, kot recimo v komadu »Leviathan«, ki se gotovo vsaj delno nanaša na poznano knjigo »Against His-story, against Leviathan!« Fredyja Perlmana.

»Severe Collapse« je torej v precej pogledih unikum na trenutni underground sceni, med drugim tudi v amalgamu vseh zgoraj naštetih zvočno-tekstovnih prvin. Zanimivo bo opazovati, kako se bo plošča »usedla« ali dregnila v obstoječe stanje reči, saj je gotovo ena tistih izdelkov, ki ni tukaj zgolj mimogrede in kratkotrajno, temveč bo morala vzpostaviti vsaj kakšen stalen vir valovanja. Obstaja pa seveda tudi prostor za »razvoj« oziroma poglobitev katere od komponent.