PAN, 2015

Na berlinski house in techno sceni, na kateri odločno vlada štiričetrtinski takt, se pojavljajo skupine vztrajnih skeptikov, ki v svojih klubskih večerih posredujejo drugače taktirano klubsko glasbo, ki poleg poseganja po drugačnih ritmičnih zapisih premore tudi drugačne imperative. Med njimi je morda najopaznejši kolektiv Janus, ki ga sestavljajo KABLAM, Lotic in danes obravnavani M.E.S.H. Njihovo delo agresivno spodjeda ustaljene paradigme klubske glasbe z uporabo zdaj že nekoliko zastarelih CDJev, s katerimi manipulirajo z eklektičnim naborom glasb, ki jih z odrezavimi prehodi v očeh plesne funkcionalnosti kontraintuitivno, a pravzaprav toliko bolj svobodno in intuitivno spajajo v nekakšno majavo celoto ter s tem prevprašujejo imperativ didžejanja v odnosu do performansa in obenem vzpostavljajo nekakšno farso sodobnih trendovskih ciklov ter za informacijsko dobo značilnega podatkovnega ekscesa.

V enem izmed intervjujev s kolektivom Janus je Lotic, sicer verjetno njegov najpomembnejši član in glasen predstavnik queer skupnosti, spregovoril o grafičnem stilu njihovih konfuznih promocijskih plakatov, ki pogosto delujejo kot naključen skupek elementov, kot nekakšen asociativen kompozit, ki ga je ustvarila nedodelana umetna inteligenca. Lotic tovrsten grafični stil, ki pravzaprav dozdevoma stremi k inkoherentnosti, razlaga kot poskus posredovanja šuma, hrupa oziroma nojza tako, da ta izpade kot signal. Ta izjava zanimivo povzema glasbo kolektiva, ki raznolike zvoke na videz naključno spaja v ohlapno celoto ter se tako v svoji sicer iskreni eksplorativnosti skoraj posmehljivo opoteka po meji koherentnosti in dobrega okusa ter s tem polarizira nič hudega sluteče berlinsko občinstvo. Njihovi nepredvidljivi miksi, ki pogosto popolnoma zanemarijo pravilo konstantnega tempa in njegovo postopno progresijo, se prej koncentrirajo na produkcijske detajle posameznih komadov in med njimi povezave iščejo v zvočni paleti, tonaliteti in prostorskih lastnostih, kar rezultira v docela novem pogledu na didžejanje.

Zdi se, da ta opis odlično ustreza predvsem glasbi, ki jo pod psevdonimom M.E.S.H. ustvarja James Whipple, eden izmed Američanov, ki vedno vztrajneje poplavljajo berlinsko klubovje. Njegove teatralno ali raje filmsko sproducirane jukstapozicije surovosti in generičnih prednastavljenih zvokov oziroma presetov delujejo kot hvalnica nemirnemu, asociativnemu umu, ki ga ustvarja internetna doba. Različne zvočne teksture, najdene na prostranih koncih interneta, spaja v konfuzne in pogosto pravzaprav izredno agresivne zvočne kolaže. Za spletni portal Dummy je recimo izbral deset na Youtubu najdenih terenskih posnetkov, med katerimi denimo najdemo video drznih posameznikov, ki se sredi neurja kopajo v hongkonškem zalivu, subtilne šume hladilnih elementov vesoljske postaje ter zvok podmornice, ki prebija arktični led. Whipple tako nabrane zvoke nato obdela z brezštevilnimi efekti in jim ustvari različne prostorske lastnosti, kar rezultira v pravi poslastici za soničnih idiosinkratičnosti željne zvokokusce.

A kljub njegovi vztrajni obdelavi se pogosto ne zdi, da posamezni zvoki na albumu obstajajo v harmoniji. Prej obratno. Pogosto imamo občutek, da si izrazito nasprotujejo, da obstajajo v prisiljenem nasičenem kontrastu, ki nas opominja, da skupaj spadajo le kot posledica njegovih produkcijskih odločitev. Zdi se, da M.E.S.H., katerega ime se zdi v relaciji do njegove glasbe in načina dela izredno primerno, na različnih koncih interneta najdene zvoke razume kot surov material, s katerim nato kaotično razmetava in ga postopoma organizira ter tako hrup poizkuša zamaskirati v signal. Tovrsten proces, ki je že sam po sebi izredno zanimiv zaradi preštevilnih nanj vplivajočih faktorjev, zahteva tudi ustvarjalčevo prevpraševanje lastne vloge in soočenje z odločitvami glede pričakovanj do končne forme.

Tehnologija vedno širše razpira vrata ustvarjalnih možnosti, hkrati pa morje klubskih in obklubskih elektronskih žanrov in mikrožanrov kliče po svežih pristopih k taki in drugačni sonični manipulaciji, ki v praksi deluje kot oddaljen odmev klubskih žanrov, kot sta grime in juke, ter obenem kot manifestacija želje po izgradnji neverjetnih soničnih pokrajin in tovrstnem izkoriščanju teh vedno večjih tehnoloških potencialov. Mladi producenti, kot denimo Arca, Fis, Rabit in Visionist vsak s svojo bizarno medžanrsko mešanico, ki se na koncu udejanji kot agresiven večplasten nojz, nove možnosti izkoriščajo na vedno zanimivejše načine in v glasbenih novinarjih vzbujajo vprašanja kot npr., ali elektronska glasba vstopa v svoje grunge obdobje. Tu M.E.S.H. deluje kot še en jasen primer. S podrejanjem prostranih možnosti interneta in zanemarjanjem klubskih plesnih imperativov ter konvencionalnih form didžejanja je ustvaril bizarno fuzijo zvokov, ki se iz ruševin klubske funkcionalnosti razrašča v fascinantne sonične forme.

Danes poleg njegovega lani izdanega prvenca Piteous Gate, na katerem smo lahko priča njegovim kaotičnim zvočnim kolažem, poslušamo še EP Scythians, ki ga sicer nekoliko lažje umestimo v obklubske odvode, a je prav tako sestavljen iz najrazličnejših nojzov, tu morda nekoliko bolj organiziranih v ritmično skorajplesnost. Obe plošči je izdala vedno opaznejša berlinska založba PAN, pri kateri so lani med drugimi blesteli tudi Visionist in Helm.

Prepustimo se prostranim zvočnim kolažem in vmes ob pomanjkanju pozornosti zaradi vsesplošnega informacijskega overloada pozabimo, kaj se sploh dogaja ...