Neurot Recordings, 2016

Biti v svetu lahko na prvi pogled za posameznika zveni kot zgolj opis nekega fizičnega stanja posameznika v specifičnem prostoru, a vendar je mnogo več kot le to. Od samega rojstva dalje - pa kaj rojstva, pravzaprav sama subjektivacija posameznika sega še pred rojstvo - smo vrženi v svet oziroma smo obdani s svetom, ki vselej od nas tako ali drugače nekaj pričakuje, vrši pritisk nad izvajanjem določenih akcij in nam vsiljuje specifične norme. Biti v svetu je tako kvečjemu šele eden od prvih izpolnjenih pogojev, ki človeka zvabijo v brloge tesnobe. Heidegger bi se tukaj sicer ne zadovoljil z ničemer manj kakor s celostnim pojmom tesnobe-k-smrti, a za nas bo takšen nastavek ravno dovolj.

Ni težko izhajati iz polja arbitrarnega, a vendar redko kateri zasedbi uspe namenoma tako dobro zadeti ta specifičen spekter večkrat spregledanih in potlačenih občutkov vsakdanje tesnobe, kot to uspe danes predstavljenemu bendu Neurosis. Obstajajo mnoge zasedbe, ki so na sceni že celo večnost, izdajajo gore materiala, a se tekom časa izgubijo v zanki lastne kontinuitete, pa ne takšne, ki skrbi, da se stvari kontinuirano razvijajo, pač pa zgolj takšni, ki skrbi, da se kontinuirano repetitivno ponavlja eno in isto, kar sicer ni vedno slabo, ni pa ena od kvalitet vrhunskega glasbenika, ki jo skušamo na tem mestu ubesediti. No, seveda sledi sklep, da glede na bogato zapuščino, ki so nam jo Neurosis predstavili s tridesetimi leti svojega delovanja, oni definitivno niso tak bend, kar dokazuje tudi njihov zadnji album.

Fires Within Fires se definitivno nahaja na področju glasbene utelešenosti pojma biti-v-svetu. Neurosis so s svojo enajsto izdajo pri domači založbi, Neurot Recordings, hkrati nakazali na svojo konsistentnost izvajanja vedno intenzivne in katarzične glasbe ter na kontinuiteto lastnega izražanja skozi glasbo, ki pa se še vedno dodatno razvija in preobraža v nekoliko drugačne, a ravno tako zapomnljive zvočne podobe, ki kričijo po podpisu Neurosis.

Glede na to, da so minila štiri leta od zadnje izdanega albuma Honor Found In Decay, bi se lahko zdela peterica komadov, ki sestavljajo album, nekoliko malo, a tudi to se izkaže za le eno od tistih priučenih norm, ki nam kazijo pogled na del sveta, ki se želi od povprečnega in normalnega umakniti. Že sama dolžina in dinamika posamičnih skladb se oddolžita za navidezno številčno luknjo skupnega seštevka komadov. Tokratni seštevek ne sestoji iz zunanjih, tehničnih struktur, pač pa iz občutkotvorja celotnega albuma, skozi samo glasbeno zvočnostjo in njeno sporočilnostjo v obliki besedilotvorja. 

Kot mnogokrat poprej so Neurosis tudi tokrat nakazali na svojo vrlino uspešnega prehajanja med različnimi žanri. Kako ne bi, ko pa so sami ustvarili poti do mnogih od njih. Zares fascinantno jih je poslušati vedno znova, kako lahkotno se premikajo zdaj med umirjenimi in sproščenimi zvočnimi krajinami, zdaj med visoko tesnobnimi, katarzičnimi, masivnimi zvočnimi kulisami. Neurosis se na tej točki res zdijo predstavniki vseh tistih, ki si želijo le nekaj refleksije v svojih življenjih, saj vedno znova prevprašujejo relevantna vprašanja o posamezniku in njegovem bivanju, večkrat zasičenem s premnogimi fantazmami o iskanju sonca tam, kjer leži le senca. Če to ni lep primer življenjske metaforike, potem je težko reči, kaj je.

Da nas ne odnese predaleč od samega albuma in ker smo se ravno dotikali genialnosti prehajanja med različnimi zvočnimi krajinami, je na tej točki morda že čas spregovoriti tudi nekaj besed o samem producentu Fires Within Fires, Stevu Albiniju. Ne gre za prvo sodelovanje med obema kolosoma alternativne glasbene scene, je pa še eno v vrsti izjemno plodnih idej na področju glasbe. Sicer bi tu lahko že skorajda rekli, da za Albinija drži pregovor, da je pri sosedih vedno vse boljšega okusa, saj se je tako vpletel v zgodbe drugih zasedb, da za svoje pravzaprav nima prepotrebnega časa in nemogoče je jasno odgovoriti na vprašanje, kdaj se nam bo zopet povesila čeljust ob novemu albumu zasedbe Shellac. A nedvomno ostaja dejstvo, da je v senčenih muzikah Neurosis slišati velik Albinijev vpliv, s tem pa vpliv specifičnega zvoka devetdesetih in noise rocka.

Album Fires Within Fires je tisti tip albuma, ki se poslušalcu odpre šele tekom večkratnega poslušanja, saj za vsako razkrije nov detajl, ki samo še dodatno podkrepi že tako tehnično in strukturno močno glasbeno izdajo. Tukaj imamo v mislih vso kombinatoriko njihovih veščin igranja in eksperimentiranja z dodatnimi efekti, ki se zdaj tu, zdaj tam kažejo in prepletajo v vsej njihovi muziki in se vsakemu poslušalcu posebej razkrivajo. Slej kot prej pa se tudi kljub dolžini komadov dogodi, da kakšen izmed njih prevzame vlogo celega hitiča in zlepa ne zapusti polja naših zaznavnih centrov. Biti v svetu še nikoli ni bilo bolj pomirjujoče, kakor ravno paradoksno ob odkritem furanju safra nekoga drugega.