KAPA, 2014

“Pridi k skupini, lažje ti bo!” Po tropih punk bendov iz vrelih osemdesetih, v katere so se trpali Lublanski psi, Kuzle in Buldogi, ter po zblojenih Čredah apatičnih ovc punk hardkorovcev Trifor 60, se k množinskemu samostalniku, ki poimenuje skupino, zateka še Nina Bulatovix, mariborska frajla z začasnim deloviščem v Ljubljani. Nekoč smo leteli z JAT-om, zdaj z Nininimi jatami jadramo nad temnimi oblaki domače realnosti. Jate so prvi album Nine Bulatovix “na mrtvo”, ker je bil tisti samonaslovljeni iz leta 2011 “v živo”, saj so ga posneli leto poprej na Scena Festivalu v mariborskem Štuku. Bend je po kilometrini nastopov studijski dolgometražec izdal pri založbi z okusom, Kapa Records, na njem pa postavlja temeljno vprašanje: »kakšne jate« oziroma kakšen kader smo vzgojili v deželi, ki trpi zaradi epidemije brezposelnosti, zaradi katere prihaja do drugih oblik bolezni, tako fizičnih kot duševnih. Podmladek se je uril v turbulentnem obdobju novejše splošne ljudske vstaje, za Nino Bulatovix pa bi lahko trdili, da je otrok upora, saj segajo začetki delovanja benda v čas boja za priznanje alternativne kulture v Mariboru za avtonomnost Pekarne. Danes, ko ocenjujemo rezultate tedanjih dogodkov, precenjujemo, koliko novih navdušenih duš se je pripravljeno upreti peščici novodobnih brezsramnih tatov, ki z »ropanjem sredi belega dne« držijo v pesti usodo večine navadnih smrtnikov. Še vedno premalo, a jeklo se kali, dokler je vroče, zato je kontinuiteta akcije nuja, kakor tudi nenehno ozaveščanje, ki se kaže tudi skozi poetični del nabora Nine Bulatovix, ki ima določeno pedagoško vrednost. 

Za razliko od surovega prvenca je tokrat 11 novih komadov zastavljenih bolj čisto. Sproduciral jih je Marko Lavrin, nekdanji vokal We Can’t Sleep At Night, čigar brat, na momente kričeči bobnar Jure, tvori z basistom Markom Šircem iz Coma Stereo ubijalsko ritem sekcijo Nine Bulatovix. Besedila so še vedno družbenokritično naravnana in ponujajo neslutene možnosti za reakcije in kontrareakcije v možganih. Prav vokalna interpretacija Gregorja Kosija, ki je svoj glas brusil v ozvočeni poeziji Vojtive 8, je posebnost, ki krasi Nino in jo razlikuje od drugih. Ne oblači se namreč konvencionalno, na njej ne boste uzrli uniforme, saj na sebe navleče stvari iz vseh predalov. Od pank jakne in zmečkane nojzerske srajce do čistih ambientalnih čipkastih nogavic ali postpunk črnine.



Takšna Nina izstopa s hipnotičnimi boki, ki se pozibavajo ob bas linijah, in gre hitro v uho, a pred zaslepljenimi, natančnimi in analitičnimi ljubitelji urejenega predalčkanja je težka naloga. Jate, katerih zvok je ujet v vsega dveh dnevih snemanja v improviziranem studiu v Gustafu, nam namreč ponujajo izkušnjo različnih žanrov. Začetni komad A a začenja dadaistično abecedo, iz njenih nametanih črk so sestavljene novotvorjenke, umotvorne besedne zveze in vzkliki, ki jih lahko ob vsakem novem poslušanju razumeš drugače, kar daje komadu dodatne, multiplicirane razsežnosti. Dadaističnega momljača požene na krautrokersko plesišče distorziran bas v stilu skupine Disciplin A Kitchme, ki ji starejši spoštovalci lika in dela Koje pravijo kar Disciplina kičme.

Gibanje nadaljuje odštekan dance mamblitovski ritem, ki struži v curtisovski Psihiatriji, nadaljevanju Duševnih bolečin s prvega albuma. Temačen zlovešč nomeansno dark ages bas prehiteva v zavojih že skoraj hrup Nikki Louderja, agitatorski vokal pa s politično angažiranim besedilom napoveduje zmagovalca - “In današnji premaganci bomo jutrišnji zmagovalci!” Refren je iz Brechta, marksistično poetičnega komada z dvema obrazoma, ki ga zaključi dramaturško popačen vokal. Nina Bulatovix ima to izjemno sposobnost in lepo čednost, da razlije nekaj komadov iz enega agregatnega stanja v drugo. Je potrošniku prijazna, saj za ceno enega komada dobiš dva, in to diametralno nasprotna. V Brechtu je meja med njima ostro odsekana, skupna nit pa večen boj proti zatiralcem, tistim, ki mislijo, da so več kot ostali, in bi si odrezali večji kos pogače, čeprav višek kruha mečejo v smeti. Izjemno nepričakovan in pretresljiv v pozitivnem pomenu je eksperimentalni Pridi k skupini, najbolj minimalističen komad, ki ga uvaja nepozaben enostaven beat nemškega novovalovskega benda Trio v “pop-izdičnemu” komadu osemdesetih Da da da. Vokal v njem vabi jato na polet v preteklost, v osrčje Ti jaz boš bom govorila s prve plošče, in ima nasploh glavno besedo z raznoraznimi izrazi, tako tam, kjer Indust bagovsko uniformirano strumno koraka z ritem sekcijo, kakor tam, kjer je artikuliran na tisoč in en način, in bi mu primerjavo lahko našli le pri Gojcu in legendarno kritičnih avantgardistih Srp.

Nina Bulatovix je vzgojila album, ki vas raztrešči po plesišču z Ljudmilo, ki v prisluhih Iz obrazov molčečih koketira z drugo Nino, nemško punk mamo Nino Hagen. Vzgojila je album, ki vas Z obema rokama objame v hladen stisk ultra refrena Borghesije “Ni upanja, ni strahu” in vas prizemlji z zadnjo mantro Jate - “in kakšne jate smo vzgojili, tovariši?” 

Danes v etru Radia Študent, jutri pa džabe v Gala hali, vsem cefizljem te Ljubljane navkljub in v nos.