Samozaložba, 2016

Dvojec iz Hrastnika se vrača z novim dolgometražcem, imenovanim Atlas. Domen Učakar in Neven M. Agalma sta se s svojimi hrupnimi nastopi v določenih krogih že uveljavila kot kultna domača nojzerska skupina, prav tako pa sta požela priznanje s svojimi solo projekti Lifecutter ter Dodecahedragraph. Zvočna gmota, ki se giblje od šumečega valovanja in gromečih melodij do nebrzdanih izbruhov, je do sedaj poleg nojzerskih entuzijastov pritegnila tudi ušesa DIY kulture, hardcore punkerjev in nekaterih bolj ekstremno naravnanih metalcev. Njuna glasba vsekakor združuje interese večih svetov, kar se tudi vidi na letnem noisefestu, ki ga Neven v Trbovljah tudi organizira. Skupen pa jima je iskren interes do raziskovanja nojzerskega izkustva oz. doživljanje zvočnega plazu, katerega lastnosti se večinoma kontrolirano manipulira.

Nocojšni album Atlas vsebuje štiri skladbe, imenovane Part 1 do 4, z dodanimi imeni v oklepajih, ki v latinščini posameznim skladbam pripišejo dodatni pomen. Ti pa namigujejo na prebavno pot, začenši z ustno odprtino. Tematsko se to sklada z njunim pristopom do zvočnega uživanja, saj gre vedno za močno fizično izkušnjo, ki od poslušalca terja pripravljenost na poplavo telesnih dražljajev. Še posebej se to pozna pri njunih live nastopih, kjer je poslušalec zaradi jakosti primoran poslušati s celim telesom, ne samo z ušesi. A jakost zvoka ne služi nujno samo namenu šoka, temveč lahko ustvari tudi stik z izvajalcem, ki bi bil sicer posrednejši. Škripanje, piskanje, škrtanje in ostali agresivni in abrazivni zvoki manipulirajo s poslušalčevim počutjem podobno kot jih dojemata izvajalca med svojim šraufanjem. Kar pa še vedno ostaja v okvirih nojzerske metode nenačrtovanih najdb znotraj posameznih eksperimentalnih seans.

In čeprav se glasbeniki, ki nojz uporabljajo kot inštrument v vnaprej namišljeni viziji glasbe, množijo, Ontervjabbit ostajata zvesta doživljanju zvoka v središču ustvarjanja. A kljub temu se izogneta pogosti pasti, ki preži nad tovrstnimi pristopi, in sicer pomanjkanju narative. Ontervjabbit z Atlasom utrdita svoje veščine pri uravnovešanju kataklizmičnih zvočnih mutacij z dinamičnostjo, ki omogoča albumu, da ima t.i. glavo in rep. Nekaj, kar ni zanemarljiv dosežek, glede na to, da je vsako njuno delo pri snemanju izvedeno v živo.

Atlas se od njunih prejšnih del nekoliko oddalji od klubske funkcionalnosti in približa podtalnim derivatom raznih subkultur. Teža skladb je sicer med seboj primerljiva, vsaka vsebuje nihanja, se pa pri koncu zadnje skladbe pojavi hreščeči glas, ki bi znal navdušiti black metalce, ki cenijo takovrstno atmosferičnost. Atlas je tudi spodobno domače poglavje v utelešenju estetike hrupa, ki nadaljuje z nišno obsedenostjo nad fizično cerebralnimi dražljaji. Kot tak bo resoniral v poslušalcih, željnih globokega pretresa v notranjih predelih telesa, v kolikor bodo le dali zvok dovolj na glas. Še več, poleg telesnega odziva omogoča tudi poslušalsko izkušnjo, ki dinamično pelje od ambientalnega meditiranja do intenzivnega dražljajskega pretresa.