Blood Music, 2016

Nekje med preteklostjo in prihodnostjo se pogosto zataknemo v kakšen kočljiv primež. Tokrat se zatikamo neposredno v opletanje s pojmi povezanimi z retrofuturizom. Retrofuturizmom kot trendom, ki se ukvarja s prebujanjem nekaterih že obstoječih idej o prihodnosti iz preteklosti - če seveda rabo pojma ’futurizem’ razumemo kot označevanje idejnega gibanja, ki se je ukvarjalo z zamišljanjem prihodnosti, odraz katerega se je najbolje izoblikoval z različnimi izdelki na področju znanstvene fantastike.

Nekje vzporedno z znanstveno-fantastično mislijo pa se je, sicer dokaj nepovezano, razvijal tudi synthwave. Synthwave, ki se je osmislil predvsem ob jasnem izstopanju skozi identifikacijo z zvočnostmi elektronskih sintetizatorjev zvoka. Na začetku 21. stoletja pa se je tudi ta začel poigravati z retro vsebino, začel je namreč jemati navdih pri filmih, literaturi in soundtrackih iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. In tako synthwave ali bolje ’retrowave’ danes še zdaleč ni mrtev. Ojačan zaradi svoje ogromne zapuščine, ki ne preneha z dajanjem, se očitno le še krepi in je morda celo bolj živ kot kdajkoli prej. Vsaj z vidika produkcije kvalitetne glasbe, ki je, jasno, odvisna tudi od tehnološkega napredka.

Čas je, da našo zgodbo osmislimo tudi s primernim protagonistom, ki bo upravičil naše dosedanje razmišljanje. James Kent alias Perturbator je pariški producent elektronske, sintovske glasbe, ki bo tokrat postavljena pod drobnogled. Odnos z glasbo je razvijal že v mladosti, saj sta oba njegova starša igrala v različnih zasedbah in se udejstvovala kot glasbena kritika, sam James pa se je že pred svojim aktualnim poslanstvom pod imenom Perturbator kalil kot kitarist v različnih black metal zasedbah. No, navdahnjen s cyberpunkom, znanstveno fantastiko in grozljivkami iz osemdesetih let 20. stoletja se je leta 2012 posvetil svojemu edinstvenemu retrosynth projektu. Leta 2012 je v samozaložbi izdal dva albuma, Terror 404 in I Am The Night. Albuma Dangerous Days in zadnjega The Uncanny Valley pa je že izdal pri Blood Music. Mi si bomo pobliže ogledali The Uncanny Valley, ki je luč sveta ugledal 6. maja letos.

Že sam naslov The Uncanny Valley nam nakaže, da se plošča ukvarja z miselnim ustrojem na področju srečevanja, na eni strani s čudaško domačnostjo in na drugi z odtujenostjo, ki se je razvila ravno iz neracionaliziranega odpora do nenavadne domačnosti. Tako se album še zadržuje na polju klasičnega synthwavea vezanega na (distopične) prihodnosti, hkrati pa postopoma ponekod že spreminja njegovo zvočno strukturo in mu s tem oblikuje novo in zrelejšo podobo. Na kompleksnost albuma pa ne kaže zgolj njegova celostna fasada žanrske nadgradnje, pač pa tudi partikularna, pesemska strukturiranost.

Uvodna skladba Neo Tokyo agresivno razbije vsakršna pričakovanja in nas pod vplivom animiranega akcijskega filma Akira popelje v svet nadnaravnih pojavov. Že četrta skladba Femme Fatale, očitno navdahnjena z Vangelisom in Blade Runnerjem, pa nas potem prijetno poleže in v tem že skorajda sili h kričanju besed: »All these moments will be lost in time, like tears in rain«. Kent se učinkovito poigrava tudi s kombinacijami ženskega vokala, še posebej tukaj izstopata skladbi Venger in Sentient s čustveno navdahnjenimi besedili.

Prijetno razgibana pesemska podoba je tako samo še eden od razlogov, zaradi katerih album The Uncanny Valley lahko poslušamo znova in znova in se ga kar ne naveličamo. Poleg tega je gotovo, da lahko prav z vsakim ponovnim poslušanjem odkijemo nove elemente, ki nas bodo prav prijetno presenetili.

Čeravno je naslovnica albuma naletela na nekaj kritik, se jim mi tokrat ne bomo pridružili. Ženska demon v mestu prihodnosti nas s svojo figurativno prisotnostjo prav distopično ljubko tolaži glede prihodnosti. Zagotovo pa lahko brez slabe vesti sklenemo, da je Perturbator v času Blade Runnerja dvojke definitivno enako aktualen kakor je bil Vangelis v času originala.