Nonesuch, 2013

»Tui-tui. Ne vznemirjaj se, preženi tesnobo. Tui-tui! Užij vsak trenutek, življenje je lepo,« žgoli Rokia Traore v živahni sedmi skladbi Tuit tuit – in ta lepota življenja prežema vso Prelepo Afriko tudi v najstrašnejših, najmračnejših, najhujših trenutkih. Venomer pozitivne, upanja polne besede se vpletajo v pretežno zložen, občuten in čuten tok glasbe, ki sem ter tja poskoči v umirjene brzice in se tu in tam upočasni v jek prazne bolesti ali odsev žive radosti. Rokijin pisani glas po moči in prostornini morda res ni primerljiv z glasovi malijskih in afriških pevskih velikanov, kljub temu pa je dovolj izrazit, izrazen in vešč, da mu ni kaj očitati – je pač s srcem in dušo pevka drugega kova. Rockovskega kova. Na rockovski plošči? Da in ne ... Pevka rockovskega kova je seveda na vseh petih albumih in ob njih, glasba pa je vendarle izrazito in predvsem afriška, urbana sodobna malijska glasba, takšna, kakršna je postala po več kot polstoletni evoluciji. Seveda ne moreva zanemariti vpliva, ki so ga na Rokio Traore in tudi na afriško ter malijsko godbo imeli in ga še imajo rock, jazz in blues, vendar ob tem nikakor ne smemo pozabiti na vpliv, ki ga je imela afriška glasba na afroameriško glasbo, na blues, jazz, rock. Ja, rock res izvira iz Afrike. Tako kot človek. Pa ji je ta hvaležen? Jo časti? Spoštuje? Res?

»Melanholija, zapleši z menoj na krasno kadenco mojih sanj o radosti. Melanholija, zapoj z menoj besede sreče, ki jih navdihuje življenje. Melanholija, zvesta družica moje samote. Melanholija, nočem tvojih bolesti, ki brbotajo v breznih mojega srca, tvojih solza, ki temnijo odtenke moje duše. Želim si smeha isker in sanj vzžuborenja, poezije življenja – in milejša bom od najlepše vseh radosti. Melanholija, pleši z menoj na krasno kadenco mojih radostnih sanj. Melanholija, zvesta družica moje samote ...« prepeva Rokia Traore v francoščini, ob bambarščini in angleščini enem od treh jezikov plošče, če zanemarimo kanček pozabljenega jezika ptic, o katerem sva pred leti spregovorila z Rokijinim sonarodnjakom in soimenjakom Boubacarjem Traorejem, s katerim kljub enakemu priimku nista v sorodu. Svetovljanska Malijka trenutno francoskega bivališča potuje po svetu že od rosnih let, nekdaj se je selila z očetom diplomatom, zdaj se seli s koncerta na koncert, s turneje na turnejo, kmalu bo za hip postala tudi v Ljubljani. Sem prihaja že tretjič, tokrat spet na Drugo godbo, kakor že prvič ob zatonu 20. stoletja, ko sva jo imela priložnost užiti na samem začetku glasbene poti, leto po izidu njenega prvenca Mouneissa. 10. maja se torej vrača – prekaljena na odrih, dozorela v številnih pestrih projektih, osvobojena verig klišejev in pričakovanj ter večkrat nagrajena na prestižnih podelitvah priznanj – le mesec in dan po mednarodnem izidu že petega studijskega albuma, plošče Beautiful Africa, ki je izšla v Franciji nekaj dni prej, natančneje 1. aprila. V celoti avtorsko ploščo, kar pomeni, da je sama spisala glasbo in besedila, je posnela s producentom Johnom Parishem, bojda ga je izbrala tudi zato, ker ji je bilo všeč njegovo delo s P. J. Harvey. Ploščo je v bristolskih studiih Toybox snemala z mednarodno pisano zasedbo glasbenikov, s katero z nekaj izjemami tudi nastopa, za eno od treh kitar je poprijel tudi producent Parish.

Rokijina vokal in kitara, n'goni Mamaha Diabateja, kitari Stefana Pilie in Johna Parisha, bobni, človeški beatbox, bas in kontrabas ter spremljevalni glasovi pletejo Prelepo Afriko v takemle vzorcu: Lalla razpreda o lekcijah življenja, dialoška Kouma prigovarja in se pregovarja, Sikey obtožuje zlonamerne govorice ter hipokrite in pribije: »Oh, da, pojem, igram, plešem. Moja izbira izvira iz srca, vse do konca po tej poti bom šla!« Četrta, Ka moun ke, ljubega vprašuje in ljubezen izpoveduje, peta, Melancholie, zasuče otožnost, N'teri pripoveduje o medčloveških odnosih, se spominja in opominja, da zloba, netoleranca, zamera ne vodijo nikamor. Tuit tuit zapoje s pticami o tem, da je treba uživati življenje in vsak hip, ki nam ga nakloni, ne glede na vse tegobe. Osmo, naslovno Beautiful Africa, so edino posneli ali dosneli lani po državnem udaru v Maliju in je torej odziv na to in druga klanja po svetu: »Konflikti ne rešijo ničesar, oholost je brez vrline, oh bog, nakloni nam modrosti in bistrovidnosti.« Zadnja, Sarama, občuduje afriške ženske in pogreša njihov nasmeh.