Samozaložba, 2013

K sreči tudi onstran dometa slovenskih institucij, ki tako ali drugače promovirajo bolj ali manj pristno domačo živo godbo, obstaja še posebej v zadnjih letih vedno bolj opazen živelj. In tako tisti, ki vsaj občasno pokukajo pod površje, zagotovo niso mogli spregledati imena Tovariš Strmoglavljen. Pod tem psevdonimom že vrsto let deluje Martin Ukmar, ki je v preteklosti ustvarjal in nastopal v zasedbah Kraški solisti, Bržjast, Kislu grozdje, trenutno pa je dejaven tudi kot član še vedno aktualne skupine Barka tone in bele plombe.

Kot solistični ustvarjalec se je Tovariš Strmoglavljen v letih delovanja vzpostavil in proslavil predvsem kot luciden mislec vsakdanjega - osebnega in družbenega, povnanjajočega in reflektiranega – čutenja življenja; ter kreativni raziskovalec tistega, za kar je znano, da proizvaja zvok, a hkrati tudi tistega, kar glasbeni inštrument lahko šele postane.

Plošča, ki ji bomo prisluhnili v današnji Tolpi bumov, pa nemara predstavlja še neko tretjo, vmesno pot med solističnim in skupinskim udejstvovanjem. To bom skušal povzeti z vprašanjem: kaj se zgodi, ko svobodnjaška duša sreča še eno sebi podobno, predvsem pa medsebojno komplementarno?

Če si vzameta čas za to, da se preko kreativnega procesa iz časa izvzameta, morda marsikaj. In pri Tovarišu Strmoglavljenemu in Brzoglavi Tovarišici, o kateri je sicer avtorju pričujočih besed znanega bolj malo, dobimo natanko ta vtis.

Po eni strani bi nas prvi dve pesmi na plošči lahko zavedli v mišljenje, da imamo pred seboj relativno konvencionalni izdelek kantavtorskega dvojca, saj na njiju prevladuje v takšnem kontekstu železni nabor inštrumentov, z vokalom, akustično kitaro in tamburinom na čelu. A po drugi strani inštrumentarij že pri tretji pesmi postane domala nepregledno bogat, poleg tega pa se v podlagi pojavijo še krožeči zvoki ritem mašine, ki tudi v nadaljevanju pri določenih pesmih izdatno okrepijo groove, spet drugič, na primer v pesmi Most Zaznave, pa kot element, ki pesem prelomi.

V primerjavi s prejšnjim, samostojnim avtorskim materialom Tovariša Strmoglavljenega je bržkone najbolj opazna razlika izčiščen in povsem v ospredje potisnjen vokal Brzoglave Tovarišice. Vendar pa je ob tem treba poudariti, da pesmi na plošči ne dajejo vtisa ločenosti vokala od glasbene spremljave, temveč prej občutek dvostranske igre in komunikacije znotraj ustvarjalnega procesa.

Po vsem izrečenem niti ne čudi, da v glavah dveh posameznikov, ki sta očitno sposobna takšnega kreativnega, bogatega in ne nazadnje produktivnega druženja, nastajajo tudi domiselna besedila. Ta so na plošči e-poha občasno orisne, a pretežno lirične in osebno izpovedne narave, pri tem pa so na več mestih upesnjena z dovolj izmuzljivimi metaforami, da lahko kakšna sporočila vzniknejo tudi onstran mišljenega oziroma izrečenega.

Kot presežno vrednost albuma je vsekakor vredno izpostaviti tudi nekatere produkcijske prijeme, pri čemer najverjetneje ni treba poudarjati, da so vse faze DIY-produkcije plod vedno bogatejšega znanja in akumuliranih izkušenj soustvarjalca plošče, Martina Ukmarja. Tako je na primer akustični biser Jek ozaljšan z dvema različnima vokalnima linijama Brzoglave Tovarišice, ki stojita vsaka na svojem polu sterea. Poleg tega ploščo v splošnem krasi še kopica detajliranih zvokov, ki se nemalokrat prav tako pojavljajo mestoma na levi in mestoma na desni strani; kdaj popolnoma v ospredju in kdaj globoko v ozadju zvočne slike. S pomočjo spretno umeščenih efektov na posamezne zvoke ali na določene pasuse pesmi pa marsikatera skladba dobi tudi psihedelično dimenzijo. Eden od viškov takšnih prijemov je bržkone nevsiljivo agresivna pesem Mesep, v kateri se elementi krožeče ritmike predvajajo "nazaj".

Ko potegnemo črto pod eterični predmet tokratne Tolpe bumov, lahko mirne vesti rečemo ne le da v slovenskem prostoru temu izdelku z izjemo nekaterih prvin ne moremo najti para, temveč da bi vsaj določene skladbe zlahka in brez zadržkov postavili ob bok v globalnih podzemnih krogih že nekaj časa zelo čislanim zvokom "Nove čudne Amerike".

Žal se šušlja, da sta tovariški duši pred nedavnim odšli vsaka svojo pot, a za njima je ostala ne zanemarljiva epoha.