»Ali je to cenzura, ne vemo. Je za zaplet kriva vsebina projekta? Tudi tega ne.« Takšna in podobna nevtralno arbitrarna stališča so zaznamovala novinarsko konferenco zavoda Maske o nenadnem zapletu nastajanja dokumentarne uprizoritve Igra o antikristu - Oratorij po mariborski nadškofiji. Magistralni rabelj je tokrat SNG Maribor, osrednje žrtveno jagnje umetniški kolektiv Was ist Maribor (ki ga sestavljajo Andreja Kopač, Sebastijan Horvat, Matjaž Latin in Aljoša Ternovšek), svoj delež posrednega interveniranja pa je pristavil tudi Janez Janša (– Kateri? Izbira je vaša.).

Direktor SNG Maribor se soočanja ni udeležil in s tem simbolično spomnil, da se najvišja stopnja prisotnosti skriva v odsotnosti subjekta. Novinarji so bili od gostiteljev zaupljivo nagovorjeni, da naj sami stopijo v raziskovalne škornje, zarijejo v kalno vodo in najdejo, za katerim grmom tiči zajec. Ustvarjalci so namreč modro molčali, niso želeli insinuirati. Potem ko so le nekaj tednov pred začetkom vaj prejeli elektronsko pošto o nepreklicni prekinitvi sodelovanja s strani SNG Maribor, niso želeli drezati globlje. Interpretacije dejanja niso želeli usmerjati, kaj šele zakoličiti, konkretni debati o morebitni prikriti cenzuri so se branili z vsemi štirimi, ostali so čisti in pozlačeni z molkom.

Vzrok preklica sodelovanja s SNG Maribor naj bi bil namreč finančnega značaja. Naj bi bil. Kako lično: projekt, ki govori o finančnem zlomu, prekine primanjkljaj financ, za katerega je morda posredno kriv prav objekt razprave. Igra o antikristu je »oratorij, ki tematizira denar, cerkev in odpuščanje«. Dogodek naj ne bi žalil verskih čustev, bo pa z ostrim dokumentarnim skalpelom transparentno zarezal v »skoraj milijardni dolg, ki si ga je škofija pridelala z manevriranji in ki še danes jemlje kruh tako vernikom kot upnikom. Zgodba mariborske nadškofije je zato največja dolžniška zgodba v času države Slovenije in kronološko pomeni začetek razkroja socialne države« (tako kolektiv Was ist Maribor).

Predstavniki sedme sile in drugi obiskovalci konference smo se znašli v premišljeno zrežirani pobudi, da resnične razloge za razhod koproducentov raziščemo sami. Saj, v sobi je bilo čisto preveč režiserjev, da ta »mikro perfomativni« dogodek ne bi bil tako rekoč do potankosti insceniran. Nekako v stilu, če nekdo podjebava njih, bodo oni podjebavali naprej nekoga drugega … Seveda na inteligenten, subverzivno prefinjen način; takšen, kakor se za njihove tudi siceršnje uprizoritvene akcije pričakuje in spodobi.

Naj pri tem dodamo neobvezno opazko, da je konferenca o sesutju projekta v svoje okrilje privabila zavidljivo število kredibilnih medijev, kompaktno množico novinarjev, ki si jo lahko marsikateri javni zavod samo mokro želi ob kakšni svoji prihajajoči premieri. Stvar je jasna: v kontekstu gledališča nas žurnalistično vžigajo razsutja in zastoji, ne pa uspeh in dokončnost.

Sklepamo, da konferenca ne bi bila tako »miroljubne« narave, če projekt še ne bi bil v rokah novega koproducenta – Cankarjevega doma, zanj Mitja Rotovnik –, ta bo dokumentarcu ponudil zaledje, ki mu ga je prvo obljubilo Slovensko narodno gledališče Maribor. Konkretno: vsaj 40-članski pevski zbor, štiri operne soliste, tri igralce, dva tolkalca in elektroniko. Premiera z zamikom se obeta letošnjo jesen.

Geografska premestitev bo projektu sicer odvzela tisti iskrivi in boleči element neposredne lokalnosti obravnavanega, ambientalno ostrino, ki bi jo podčrtala štajerska prestolnica. A navsezadnje, nič ne de. Mariborska nadškofija je tako ali tako fenomen planetarnih razsežnosti. Sploh pa, če zmore vera prebiti življenje in smrt, preseči čudežna vstajenja in nestična oplajanja, se bo pa menda prebila tudi mimo Trojan. 

V branje priporočamo tudi:

- http://www.delo.si/kultura/oder/iz-maribora-izgnali-antikrista.html

- http://www.dnevnik.si/kultura/odpoved-res-le-financne-narave