Kiblix, MFRU in amazonke v Mariboru

Kiblix, MFRU in amazonke v Mariboru

Recenzija dogodka
12. 11. 2013 - 13:00

Mariborska festivalska zadruga Kiblix in MFRU – Mariborski festival računalniških umetnosti, ki sta pretekli konec tedna potekala v Kibla Portalu, nista privabila trume obiskovalcev.  Niti tehnoloških gikov, poznavalcev dobre elektronske glasbe, kaj šele naključnih mimoidočih. Sta pa v dokaj solidni festivalski formi na enem mestu v štirih dneh nanizala lepo število interdisciplinarnih umetnikov, teoretikov in glasbenikov, izmed katerih so dominirale predstavnice ženskega spola. In to je za platformo, ki združuje umetnost, znanost in tehnologijo, očitno še zmeraj precej neobičajen konstrukt.

Problematika pomanjkanja žensk v znanosti in tehnologiji, ki je bila prvotno zastavljena tema letošnjega Kiblixa še pred združitvijo obeh festivalov, se zadnje čase sicer vse težje uporablja kot oris domače umetniške realnosti. Povečana prisotnost žensk v interdisciplinarnem umetniškem izražanju in delovanju se je vsaj na domačih tleh močno okrepila. Temu botruje že izbor letošnjih programskih selektoric, poleg multidisciplinarnih ustvarjalk Ide Hiršenfelder, Maje Smrekar, Saše Spačal in Robertine Šebjanič sta to še Nina Jeza in Aleksandra Kostič, predstavnici obeh festivalov. In to brez pretirane feministične drže.

Tokratna rdeča nit Kiblixa in MFRU-ja, združenih pod skupnim nazivom Ko svetovi trčijo, se konceptualno nanaša na trk tehnologije z naravo, nenaravnega z naravnim, biosa s  techne. Prevladovale so teme s polja bioumetnosti, nanotehnologije, genetike, kibernetike, umetne inteligence in robotike, govorilo se je o kreativnem dizajnu in socialno angažiranih ter interdisciplinarnih pristopih do sveta in umetnosti. V nekakšni maniri socialne „on-going“ komune je vsak lahko povedal svoje mnenje in brez težave lahko trdimo, da je interdisciplinarnost tokrat res dosegla pravi pomen besede.

V tehničnem smislu pa bi si bilo ta trk svetov lažje predstavljati kot trk prenasičenosti festivalskih sklopov, torej dopoldanskih delavnic, popoldanskih predstavitev in okroglih miz, večernih performansov in celodnevne razstave. Ker je vse potekalo v enem prostoru, je bila popolna posvečenost zgolj eni izmed dejavnosti nemogoča. Šunder obiskovalcev razstave in delavnic je motil okrogle mize, zvočne instalacije so preglasile subtilne avdiovizualne performanse, ne nazadnje je sam prostor, ogromna hala Kibla Portala, deloval kot anarhističen čebelji panj brez repa in glave. Kulise za resnejšo refleksijo nad predstavljenimi umetniškimi deli in omizji ni bilo, je pa zato že od samega začetka na festivalu vladalo sproščeno vzdušje z glavnim fokusom na medsebojnem sodelovanju in povezovanju.

Razen dopoldanskega sklopa delavnic, kjer so organizatorji z dogovorjenimi obiski učencev z mariborskih šol zapolnili manko obiskovalcev, je festivalsko publiko v ostalih programskih etapah sestavljala zgolj klientela sodelavcev festivala in sodelujočih umetnikov. Še en konstanten problem, s katerim se soočajo tovrstni dogodki zunaj prestolnice. Organiziran avtobusni prevoz iz Ljubljane je bil zaradi pomanjkanja zanimanja odpovedan, vrhunec glasbenega dela festivala, nastop avstrijske techno amazonke Electric Indigo, pa se vseeno smatra za enega izmed elektronskih presežkov leta. Indigo si je po izjemno konsistentnem, dovršenem in neizprosnem setu svoje lastne elektronske produkcije z vinilk in prezenco, ki je več kot zgolj „attitude„ te stalne gostje berlinskega Bergheina, na koncu nastopa kot prava amazonka prižgala cigaro.

Dejstvo, da ima Slovenija ne glede na svojo majhnost konstanten pretok vrhunskih umetnikov, sploh tistih s področja intermedije, se je z izvedbo že tretje skupne edicije Kiblixa in MFRU-ja, v vsej patetiki besedne zveze, še enkrat znova izkazalo za neizpodbitno. Imena, kot so Elisabeth Schimana, graška elektronska eksperimentatorska, Angelo Vermeulen, belgijski intermedijski umetnik in avtor serije DIY vesoljskih ladij Seeker, C-Drik Fermont, metropolitanski nojzer, Kathy High, newyorška bioumentica, ter William Myers, inovator na področju biodizajna, ter ne nazadnje Electric Indigo, so zgolj najbolj impresivna peščica izmed več kot 50 ustvarjalcev letošnje edicije združene mariborske festivalske platforme.

Z izjemno dobro podprto reprezentanco domačih umetnikov oziroma predvsem umetnic je dogodek presegel tudi tradicionalno zakoreninjeno kvazidramo o marginalnosti žensk v znanosti in tehnologiji. In tega tokrat ne gre spregledati.

facebook twitter rss

Komentarji

Dodala bi samo recenzijo iz Radia Marš: http://www.radiomars.si/glasba/35-koncertracija/362-zakljucek_mfru
Toliko za primerjavo kako različna mnenja imajo ljudje in kako preveč osebno nekateri pišejo recenzije.

še to: Šole, ki so sodelovale na festivalu so bile tudi iz Ptuja in Gorišnice.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.