Znova se sprašujem, kakšna je moja slika

V ljubljanski Cukrarni je do 20. avgusta na ogled izbor slikarskih in kiparskih del, ki se opredeljuje v odnosu do upodabljanja figure. Zasnova razstave Figuralika se vrača k opazovanju evropskih razstavljalnih teženj, tokrat v preizpraševanje figure v kontekstu likovne umetnosti. Deklarirani kuratorski poskus Alenke Gregorič in Mateje Podlesnik ima za izhodišče občutek odtujenega stanja duha, kot posledico globalnih kriznih dogajanj. Mnogovrstne oblike družbene odtujenosti in tesnobe, ki, poenostavljeno povedano, vodijo v upodabljanje fragmentarne človekove stvarnosti, v odnosu do razstavljenih del niso konkretneje artikulirane. V predstavitvi manjka predlog ali več manjših predlogov za aktualno razpravo o figuralnem slikarstvu in njegovi ambivalentni zgodovini. Diskurz zopet ne vstopa v hišo, katere dolžnost je, da ga gosti. Posledično Figuralika ponuja predvsem prijeten sprehod med slikami.

V dveh nadstropjih muzeja so na ogled štiri postavitve z deli dvaintridesetih umetnic in umetnikov. Razstava si prizadeva vzpostaviti dialog med slikami, ki poteka vzporedno s slogovnimi sodbami in teleološkim pregledom zadnjih šestdesetih let lokalne umetniške produkcije. Pričakovane hierarhije so v formalni predstavitvi razveljavljene, na novo ustvarjene pa ostajajo brez kontekstualizacije.

Na začetku prvega razstavnega prostora se srečamo s podobami fetišizma in likovno hipervizualizacijo vsakdana, ki se brez konceptualnega predloga zaokroža s kiparskim delom Dragice Čadež. Vmes visijo dela iz sedemdesetih let in tudi novejše slike umetnic in umetnikov, ki se na popularno kulturo odzivajo v skladu s svojo sodobnostjo, ne da bi nujno uporabljali vizualni jezik popa. Med Ličilom in Olesenelimi sencami se znajdejo tudi slike, pri katerih brez usmerjanja pogleda ni mogoče razumeti, v kakšnem odnosu so do svojih sosed ali na kakšen način se med seboj oprijemajo. Zasnova postavitve deluje kot svojevrsten oklepaj, ki se kot vzorec pojavi tudi v drugih treh galerijah: v izmeničnem zaporedju imamo nastavek, imamo glitch in imamo tripičje.

Razumemo, da je odnose med deli treba iskati v metaforah in delovnih procesih, pa tudi v površinskem barvnem in formalnem – očesu všečnem – ujemanju. Pomanjkljivost tega poskusa ni v tem, da slike različnih obdobij, funkcij in izrazov visijo druga ob drugi, kot postavitvi očita Boštjan Jurečič v svojih prispevkih za RTV. Spodletelo ji je v tem , da si ni zastavila relevantnih vprašanj o samih delih, ki bi ta razmerja obravnavala in jih »prevrnila« v skupni prostor. Takšna predstavitev slikarskih del, čeprav delujejo posamično, daje občutek zamujene priložnosti. Namesto da bi izkoristili zastavljeni načrt polifonične dialektike blizkosti in odtujenosti, prizorišče ostane tematsko prazno.

Izbrani časovni okvir – od šestdesetih let do sodobnih lokalnih likovnih izrazov – ter omejitev na figuro sama po sebi ne odpirata polja diskurzivnosti. Zagotovo ne takšne, ki bi dela jemala kot živeče smernice. Avtonomno slikarsko delo je mlad meščanski izum, ki se je v svoji kratki življenjski dobi vedno znova izkazal za disfunkcionalnega. Z vsako »obravnavo« se nam nudi priložnost, da izkoristimo njegovo inherentno preobremenjenost za premišljevanje, užitek in v prihodnost usmerjeno kritiko. To je obenem možnost, da se institucija programsko umešča, z drugimi besedami, vadi diskurzivnost.

Misleč razpršen pogled, ki hrepeni po medialni disfunkcionalnosti oziroma samorefleksivnosti slikarstva kot prakse, ostaja na razstavi večinoma nepotešen. Z odbleski nedoločenega slikarskega diskurza se odpravimo v drugi galerijski prostor, v katerem prevladujejo distopične in razočarane podobe trenutno zelo priljubljenih slovenskih slikarjev mlajše generacije, kot jih radi imenujemo. Značilna za slikovna stališča, predstavljena pretežno v tem prostoru, je pasivno-agresivna in odbijajoča naravnanost do človeka. Slike nastajajo na podlagi novomedijskih podob, materialna kvaliteta slikarstva pa je uporabljena kot sredstvo, ki vodi do pripovednega, včasih poučnega učinka. V njihovih delih prevladuje pokrajina, tudi tista iz slikovnih točk, s čimer opozarjajo na našo grobost, okornost in majhnost v svetu. Dela so si podobna bodisi v svoji odtujenosti od objekta bodisi v podreditvi slikarskih tehnologij pripovedni poetiki. Toda v svoji podobnosti se med seboj ignorirajo.

Napetost med željo in izvedbo predstavitve je razvidna tudi iz formulacij v spremnem besedilu. Obravnava posameznih pojavov se ustavi pri opisnih kategorijah, ne da bi jih avtorice razstave poglobljeno razvile, tematsko umestile ali kritično preizpraševale. Ob obeh obiskih razstave smo se spotaknili ob premisi, »da figuralni likovni jezik stoji v nasprotju z abstraktnim izrazom«. Prvič, ta modernistična koncepcija visi kot zaprašeno dejstvo nad vsemi vpletenimi in ne izhaja iz neposrednega srečanja s slikami. Drugič, to ni teza, ki lahko leta 2023 obdrži verodostojnost, kaj šele potencialnost v kritični obravnavi slikarskega medija. Figuraliki kot negativno opozicijo postaviti »racionalnost, konkretnost in čisto vizualnost« abstrakcije je rigidno učbeniško. Obrazložitev, da pristop skozi figuro sam po sebi vzpostavlja močnejšo neposrednost, je konvencija minulega časa, v katerem je nasprotje med sočutjem narave in abstrakcijo nevidnih zakonov vzeto kot samooklicana nevtralnost in služi eni določeni obliki subjekta. Vzpostavlja se vrzel med poskusom premostitve singularnega slikarskega subjekta in ujetostjo v vzročne povezave njegove avtoerotične omejenosti.

Slikovita ponazoritev problematike nas pričaka v desni galeriji drugega nadstropja, kjer se zbližujemo z metafizično in ekspresivno figuro. Tudi tu so bolj ali manj uspešno vpeljani slikovni »glitchi«, ki le spekulativno omiljujejo zavidljivo intenzivnost notranje-zunanjega delovanja večje večine zbranih podob. V kuriranju je skorajda prisoten strah pred intimnim soočanjem slikarjev s svetom, zlasti s tistim, ki očitno ni niti obskurno figurativen niti povsem abstrakten. Posledično je to najbolj stroga postavitev razstave. Tu bi zlahka izpostavili vmesnost posameznih izrazov, ki so si blizu prav po združevanju formalno-vsebinskih kontrastov. Če se je prvo nadstropje zdelo ekstravertirano, je tu v ospredju introspekcija, ki se osredotoča na nenehno prehajanje med stanji in ne na njihovo zamrznitev.

Dobrim namenom navkljub se je v razgrnitev razstave znova prikradla modernistična ideja o napredku oblik. V njej sta čas in prostor zgolj spremenljivki, napolnjeni z zgodovinskimi smernicami, ki nam pridejo pod roke. Težave ne vidimo v ohranjanju dediščine modernosti, temveč v pomanjkanju odnosa do nje. Slikarstvo ima zmožnost pokazati pomen kvalitativnega in ne kvantitativnega razumevanja časa ter prostora. Ta potencial ostaja na razstavi neizkoriščen. Tako so slikarska dela zvedena na primere – kar nakazuje že podnaslov – in prihajajo do izraza pretežno v enem samem registru: v optično-privlačnem skupnem imenovalcu, temi ali skupnem času. Brez kontekstualiziranega prekrivanja razstava ne proizvaja novih iztočnic, pač pa le fantastične eksemple nečesa, kar ostaja neoprijemljivo. Modni poskus, da bi se izognili modernističnim nastavkom, je privedel do razstave s številnimi nitmi, ki skupaj ne pletejo mreže, v kateri bi se kot obiskovalci lahko znašli v enakovrednem položaju z umetniškimi deli.

To je med drugim razvidno v postavitvi manjših formatov, ki omogočajo študijski vpogled v nekatere od razstavljenih umetniških praks. Gosto nanizani v ozkem hodniku namigujejo na domnevno pomembnost, pa vendarle sekundarnost ustvarjalnih procesov, čeprav njihove večje »sestre« brez tovrstnih vaj ne bi obstajale. Deloma sentimentalna perspektiva kustosinj in rahlo neučakan tempo sta v zadnjem galerijskem prostoru najočitnejša. Dobimo občutek, da je postavitev slikarskih del tu zasedla svojo dekorativno funkcijo. Dela so zbrana okoli lutkovne instalacije Silvana Omerzuja, strumno zbrana vsako v svojem barvnem rombu. Stične točke med njimi in postavitvijo smo iskali v prenesenem pomenu marionete, ki je nemočno prepuščena na milost usodi. Tudi na slikah figurice atavistično lebdijo v tesnobni prostranosti svojih okoliščin.

Brez didaktičnih smernic razstavni prostori ustvarjajo prazna prizorišča, na katerih se stvari še morajo zgoditi, slike pa ob tem zavzemajo položaj inteligentnih nemih kulis. Odločitev kustosinj, da stene galerije pobarvajo v sive, rumene in pastelne barve, ne proizvede nobenega učinka. Vseeno bi bilo, če bi bile stene bele. Poslikave, deloma v romboidnih in pravokotnih kompozicijah, povzročijo le spremembo barvne temperature prostorov.

Figuralika je nekonvencionalna postavitev v kontekstu slovenske umetnostne institucije in ponuja številne nastavke, ki bi jih bilo treba obravnavati in razvijati. V praksi se predstavitev ne ukvarja z umetniškimi strategijami, procesi subjektivizacije ali občinstvom, ki ga želi nagovoriti. Prepuščeni smo ugibanju. Ali je pretirano pričakovati, da bo razstava takšnega obsega sprožila konkretne teze, predloge in polemike? Dokler bodo razstave obravnavale likovna dela kot primere nečesa, bomo priča praznim odrom in samovšečnemu tavanju po razstavišču. Trajno pereče vprašanje »Kakšna je moja slika?« bo postajalo vse manj pomembno in bo poiskalo svoje mesto zunaj institucionalnih galerij.

P. S. Drage slikarke, dragi slikarji, kljub nevšečnostim poskusite poravnati krivo napeta platna, preden jih razstavite.

Figuraliko je obiskala Andrea.

Foto: © Cukrarna, Fotograf: Blaž Gutman