Preiskovalni kolumnizem

Uvod: Na začetku filma Nerešeni primer Daga Hammarskjölda iz leta 2019 danski režiser Mads Brügger prizna: “To bo ali največja misteriozna kriminalka ali najbolj idiotska teorija zarote na svetu. Če se izkaže slednje, se vnaprej opravičujem.” Tako bo tudi pričujoči prispevek bodisi recenzija enega bolj inteligentnih dokumentarnih pristopov zadnjih let bodisi recenzija posnetka gledališke predstave, ki pred gledalce meče ohlapno povezane obskurne dokumente, bizarne govorice in animirane sekvence.

***

Prvi odstavek: premisa. Bledopolta Skandinavca srednjih let - režiser Brügger ter detektiv Göran Björkdahl - sta šest let brskala po arhivih, skakala iz Afrike v Evropo in nazaj v Afriko, intervjuvala mnoštvo prav tako bledoličnih, s starostnimi pegami posutih upokojencev, da bi v herojski gesti lastnoročno razpletla globalno zaroto proti drugemu generalnemu sekretarju Združenih narodov Dagu Hammarskjöldu. Skozi dokumente in pričevanja se pred nami razpira zgodovinski kontekst dekolonizacije Afrike, v katerem so bivši kolonialni lastniki in njihove korporacije želeli obdržati dominacijo nad novovzniklimi državami, temu pa se je Hammarskjöld skušal postaviti po robu. Med reševanjem kongovske krize - v kateri je belgijsko rudarsko podjetje Union Minière financiralo odcepitev države Katange od Konga - se je Hammarskjöldovo letalo leta 1961 zrušilo v sumljivih okoliščinah na meji med takratnima Katango in Severno Rodezijo. Za strmoglavljenje sredi noči tik pred pristankom naj bi bila kriva pilotova napaka. Björkdahlov oče, diplomat Združenih narodov, je na prizorišču nesreče v 70-ih letih našel s streli preluknjano ploščo, bojda iz letala, ki naj bi pričala o namerni sestrelitvi.

***

Drugi odstavek: metoda. V dokumentarcu ni nevidnega vsevednega pripovedovalca, ki bi v objektivno resnico uokvirjal filmske podobe. Niti ni film kot muha na steni nema priča dogodkov. Plasti dokumentov, pričevanj, sklepanj, sumenj in hipotez nam razkriva režiser sam. Brügger je kostumiran v snežno belo obleko - kot zlikovec naše zgodbe dr. Maxwell - in postavljen na lokacije, na katerih je bil dejanski Maxwell: v hotel Memling v Kinšasi, na kmetijo Steenberg v Cape Townu. Prav tako zgodbe ne pripoveduje v kamero, pač pa dvema temnopoltima tajnicama. Postavitev je podobna žanru dokumentarnega gledališča, kot smo ga recimo videli v predstavi Marka Požlepa Tloris za revolucijo v Gleju: umetnik gre na rezidenco, naredi par posnetkov, doživi par stvari, sreča par ljudi, poveže s tezami, ki bi jih lahko našli na spletu, vse zmeče v štorasto izvedeno psevdo-predavanje in eto, dokumentarni performans. Brügger sledi podobnemu formatu, a je tako v novinarski preiskavi kot v domišljeni predstavitvi materiala temeljitejši. Dokumentarec je razdeljen na 14 poglavij z očitno izčiščenim besedilom. Kamera sledi čudenjem in frustracijam obeh tajnic, ki se odzivata na pripoved, kot naj bi se na njo odzival generični gledalec. A ta gledališka postavitev je prežeta s samoironijo: Brügger se zaveda, da je karikatura belega kolonizatorja v beli opravi, ki narekuje besedilo črnkama. 

***

Tretji odstavek: zaplet. Iz pričevanj temnopoltih prič, ki jih belci niso resno jemali ali so jih nemara namenoma ignorirali, Brügger in Björkdahl pridobita indice: da je reaktivno lovsko letalo sestrelilo generalnega sekretarja; da so se pred pristankom slednjega luči na letališču ugasnile; da bolje, da nisi nič vprašal; da je zapisnik letališkega kontrolorja vprašljive vrednosti. Fotograf, ki je bil na licu nesreče priča pikovem asu, zataknjenem za Hammarskjöldov ovratnik - v obveščevalnih krogih prepoznaven podpis CIE. Preskočimo na poročilo južnoafriške Komisije za resnico in spravo iz leta 1998, v katerem se pojavijo dokumenti neznanega Južnoafriškega pomorskega inštituta, ki si med drugim prilašča zasluge za Hammarskjöldov umor. Sledi raziskovanje pomorskega inštituta, ki naplavi komodorja Keitha Maxwella - doktorja, ki ni bil pravi doktor, a je pod apartheidom vodil ambulante za temnopolte. Maxwell naj bi bil po mornariško vedno v belem. Maxwell naj bi vodil ceremonije v admiralskem kostumu iz 18. stoletja. Pomorski inštitut naj bi bil dvesto ali več let stara paravojaška paraobveščevalna služba plačancev pod vodstvom britanske MI6. Sledi protiigra. Maxwell naj bi bil zmešan in najdeni del njegove avtobiografije zgolj fiktivna zabloda. Pomorski inštitut zgolj skupina igralcev, ki je iskala potopljene zaklade. Sicer se razkrije identiteta belgijskega pilota plačanca, ki naj bi sestrelil generalnega sekretarja. A se za kos prerešetane kovine, ki jo je Björkdahl nosil okoli, izkaže, da ni z letala, pač pa z džipa. 

*** 

“Če z Göranom Björkdahlom ne bi uspela razrešiti primera, bi se poslužil starih trikov svoje obrti: igranja vlog in kostumov, safari čelad in Maxwellovih oblek. Zato se mi je utrnila ideja zaposliti ne le ene, ampak dve afriški tajnici. Upal sem, da bo ta maškarada prikrila moje novinarske neuspehe. A zgodilo se je nekaj hujšega: moje fantazije so se uresničile.” 

*** 

Četrti odstavek: klobčič se razpleta. Sledeč seznamu ljudi, ki so se odzvali na oglas za novačenje pomorskega inštituta, preiskovalca najdeta žvižgača. Da, pomorski inštitut je obstajal. Da, šlo je za paravojaško organizacijo z več kot 5000 člani, ki je za denar izvajala puče in ščitila belske interese v podsaharski Afriki. Prav tako pa je organizacija skušala iztrebiti temnopolto populacijo z namernim širjenjem virusa HIV prek lažnih cepiv. Zato je Maxwell vodil bolnice za temnopolte. Zato so vojaške operacije pomorskega inštituta imele pri sebi laboratorije. Zato je umrla Dagmar Feil, pripadnica medicinskega osebja inštituta, ki je želela razkriti zaroto. Široko razprte niti z začetka filma se začno povezovati v zaključke. Še to: znanstveniki sicer menijo, da bi bilo s cepivi izredno težko širiti HIV

***

Peti odstavek: zaključek. Nerešeni primer Daga Hammarskjölda je vaja iz dobro izdelane dramaturgije. Režiser pred gledalci polagoma razpira mrežo namigov in povezav, na katere nizamo svoje asociacije. Tempo je ravno pravšnji, da stalno stopicamo po vrvi, razpeti nad globeljo zablode, medtem ko se nam tu in tam od  zgoraj svetlika razodetje. Vratolomnost asociacij nam daje občutek globokih uvidov, čeprav je vprašanje, ali smo na koncu sploh do česa prišli. Brüggerjeva pozicija izjavljanja se nikoli ne pretvarja, da ima večji domet od tega, ki ga ima. Je domet dveh preiskovalcev, ki sta našla in povezala, kar je bilo v njuni moči. V logiki asociativne mreže med informacijami se delo preiskovalnega novinarja ali detektiva kaže enako delu teoretika zarote. Film lovi ravnotežje med previdno skeptičnim Björkdahlom in fasciniranim Brüggerjem. Ta vmes - med resničnim in neresničnim, med dejstvi in hipotezami, med novinarstvom in kolumnizmom - pa je ravno prostor umetniškega kot tiste potencialnosti, ki se je ne da dokončno zaobjeti. Glavna odlika filma niso rezultat ali dejstva, pač pa da nas uspe potopiti v samo logiko preiskovalnega procesa - skupaj z slepimi ulicami, obupom, prebliski in začudenostjo. Kar ostane, je občutenje postkolonialnega stanja, apartheida, geopolitičnih mrež moči in ljudi, ki so v njih vpeti. Vsak gledalec to po svoje poveže v lastne hipoteze in morebitne zaključke. Da so zaključki le začasna postaja v permanentnem stanju preiskovalnega uma, ilustrira sklepni prizor filma:

***

“Göran Björkdahl bo nadaljeval svoje delo. Zadnje, kar sem slišal o njem, je to, da je šel gor po ustju Konga v iskanju Maxwellovega tajnega laboratorija v džungli.”

***

***

Nadaljevalni kurz

Intervju z Brüggerjem: Why This Filmmaker 'Trusts No One and Questions Everything'

Članka v The Guardianu, ki izhajata Björkdahlove in Brüggerjeve raziskave: 

Man accused of shooting down UN chief / Coups and murder

Photo - Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD, a Magnolia Pictures release. Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures. Source - press kit.