Koprnenje je najslavnejši roman znanega japonskega pisatelja Natsumeja Sosekija, ki je ustvarjal v belle epoque oziroma gilded age-u oziroma poznem obdobju Meiji. Kot tak tipizira Sosekijevo življenjsko držo, značilno razpeto med tradicionalnim kultom uradništva in dolžnosti ter individualizmom, ki ni bil najbolje izkristaliziran niti v sočasnih evropskih romanih. V času, ko so bili priljubljeni socialni romani še dinastični romani, je Koprnenje pripoved o tradicionalnih ljudeh z modernimi bolestmi, o ljudeh s kolektivističnimi vrednotami, živeč v osami, v razkoraku med dolžnostjo in norostjo, kjer abstraktne fevdalne vrednote postajajo osebne bolesti duha.

Težko si je predstavljati družbo, ki ni bila še niti najmanj zavezana pobegu, spektaklu, ali pač družbo, kjer je sakralno le še skrbno ohranjana, a razčarana tradicija, ki še ni odkrila filma ter propagande. V takem okolju, obsedenim z osebno interakcijo, kjer človek ne more pobegniti sočloveku preko medijev, simbolov, so intoksikanti čast, pohlep, nekonformnost, torej tradicionalne  vrline, ki jih je nehala obteževati sankcija svete norosti, imajo pa tudi vedno manj stika z realnostjo. Čast kot droga vedno najde svojo apoteozo v militarizmu, katerega senca je padala na mnoge generacije japonskih književnikov in ki straši tudi po straneh Koprnenja.

A ne se pustiti zavesti, to je še vedno pripoved o najnavadnejših ljudeh. Pripovedovalec je arhetipski mladenič med vzcvetanjem  libida, ki si na poti do lastnega doma izbere učitelja, senseja. Proces čustvenega odraščanja prikupno razlagajo sami junaki v formalnih ali vsaj neprizadetih pogovorih, ki se po japonsko rutinsko iztekajo v razčustvovane vrhunce, razkritja. A vse le ni tako po japonsko, kot si je moč to predstavljati. Sensej ne poseduje mojstrskega znanja ali avtoritete, temveč je le nekoliko resigniran moški srednjih let, ki ga preganja preteklost. Mojstrska poteza romana je razčlenjevanje zgodovine prejšnje generacije, ki ji seveda ni uspelo, ki je razočarala samo sebe in je zato presenečena nad zaupanjem in vero sledeče generacije. 

Preteklost obseda mladeniča-pripovedovalca preko preminevanja njegovih učiteljev in staršev, ki s sklicevanjem na arhaične vrednote poskušajo rešiti svojo vest namesto svoje časti. Sensej živi v večni sramoti, ker je usodno spremenjen od novega časa, ker ga navdaja osebni interes, ki se je v mladosti izrazil kot sebičnost, zato svoje življenje preživi v nedejavnosti, stasisu, brzdanju svoje moderne nravi. Zanimivo je, da pripovedovalec ne vrednoti osebnega boja svojega življenjskega učitelja iz mešanice tradicionalizma in neizkušenosti. Je leča, skozi katero se prelivajo sensejeve nevroze in življenjska spoznanja in ki nazadnje odseva učiteljevo odmaknjenost.

To nas pripelje do proznega sloga, ki je preprosto eleganten in brez poudarkov. Dogodki, v kolikor se jim lahko tako reče, uravnoteženi med shematičnim realističnim opisovanjem ter usmerjenimi pogovori, značilnimi za filozofske in bildungsromane.  Lepota tega romana je diskretna, temeljito staromodna in jo je treba pretehtati v okviru svojega časa, ko posameznikovo življenje še ni bilo na ogled. Hrepenenje je resnično nespektakularen tekst, v katerem sta mračnjaštvo in fatalizem njegovega tedaj umirajočega avtorja dobro zakrita in skromno izražena.

Kokoro, besedo, ki je  za potrebe te knjige prevedena kot koprnenje, prevajalec razlaga na več možnih načinov, ki so strnjeni okoli pojma srce. Sosekijev roman je tako moralka z iztočnico neizogibne osamljenosti slehernika, ki mora biti homo economicus navkljub sebi, in hkrati  priročnik ali popis utečenega življenja, ki je srčno, spodobno in spoštljivo, sposobno odrasti in nazadnje ugasniti.

V drug vek se je za vas podal Jan Adlešič.