Podpredsednik britanskih laburistov Tom Watson je napovedal vojno proti civilnodružbenemu gibanju Momentum, ki je nastalo pred slabima dvema letoma, ko je vodenje laburistov prevzel sedanji predsednik Jeremy Corbyn. Watson gibanje obtožuje, da želi s pomočjo največjega britanskega sindikata Unite stranko spremeniti v masovno delavsko gibanje, katerega cilj ni parlamentarna večina. Spori znotraj vladne opozicije seveda niso novost -  pod površino se vztrajno bijejo že ves čas  Corbynovega predsedovanja, ki se v središču boja različnih frakcij v stranki pojavlja znova in znova.

Laburisti so se spričo negotovosti brexita in UKIPizacije konservativne stranke znašli na točki zgodovinske nepriljubljenosti. Za primer naj nam služijo rezultati dveh februarskih lokalnih volitev v laburističnih okoljih: v industrijskem mestu Stoke-on-Trent so laburisti uspeli zadržati sedež, a izgubili sedež v okrožju Copeland, ki je bilo laburistično vse od svojega nastanka. Na obeh volitvah so največ glasov pridobili torijci, a v Stoke-on-Trentu to ni bilo dovolj za zmago. Konservativci so po brexitu prevzeli retoriko Nigela Faraga, s polno žlico zajeli volilno telo UKIP-a in nemara dokazali, da je bil lanskoletni referendum uspešen vsaj z vidika celjenja notranjestrankarskih razkolov. Za laburiste je bil poraz zgodovinski, saj je prvič po 35 letih vladajoča stranka v izrednih lokalnih volitvah prevzela sedež opozicijske. Volitve so obnovile strankarske spore - nekateri so krivili predsednika Corbyna, češ da je stranko potisnil preveč v levo, spet drugi pa centristične blairite, zveste sledilce bivšega premiera Tonyja Blaira.

Tovrstne analize pa spregledajo širšo krizo sistema parlamentarne zastopanosti. Volilna udeležba od leta 1997 namreč pada. Manjša volilna udeležba je najbolj prizadela prav laburiste, ki se zanašajo na glasove mladih, deprivilegiranih manjšin in delavskega razreda. Nezmožnost naslavljanja starejših volivcev, ki vztrajno večinsko volijo konzervativce, doda k že tako težkemu položaju laburistov.

Vrnimo se k obema večjima poloma v stranki laburistov - centristom ter demokratičnim socialistom. Velja se obregniti ob dejstvo, da so t.i. blairiti oziroma desni pol laburistov večkrat premagana politična opcija. Blair kot največji uspeh Margaret Thatcher je v koncu devetdesetih pod zastavo New Labour zmagal s centristično politično platformo socialnega liberalizma, ekonomskega neoliberalizma in oddaljevanja stranke od delavskih korenin. Uspehe tovrstne politike je po katastrofi, ki je bila iraška vojna, nadaljeval konservativec David Cameron. Slednji je s skoraj identično platformo zmagal na volitvah 2010 in 2015, medtem ko je javnost dala jasno nezaupnico desnemu polu laburistov. Konzervativci so tako uspešno nagovorili center britanskega volilnega telesa in pahnili blairite v pozabo, ti pa so na zadnjih dveh volitvah stavili na milejšo obliko konservativne stranke in se tako vnaprej obsodili na poraz.

Posledično je članstvo laburistov vodenje stranke zaupalo Jeremyju Corbynu, samooklicanemu demokratičnemu socialistu. V letu in pol je preživel salve omalovaževanj iz medijev, iz vrste poslanske skupine laburistov in s strani bivših laburistov, kot je Tony Blair. Po referendumu o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije je preživel upor svojega kabineta in večjega dela poslanske skupine: ta je Corbyna prisilil v volitve za novega predsednika, na katerih je septembra lani zmagal s še večjim odstotkom glasov. Upor desnih in centrističnih poslancev laburistov je spodletel, ideje demokratičnega socializma so preživele.

A po letu in pol predsedovanja se zdi, da si podporniki ne morejo zatiskati oči pred dejstvom, da je spodletelo tudi Jeremyju Corbynu. Res je sicer, da so največje težave, s katerimi se mora soočiti stranka, tu že več desetletij. Vse večjega prepada med delavskim razredom in stranko, ki naj bi ga predstavljala, kot tudi prepada med poslansko skupino in članstvom stranke ni povzročil Corbyn. Še pred predsedovanjem slednjega je priljubljenost stranke drastično padala, med drugim tudi zaradi izgube Škotske. A ti trendi so se začasa Corbyna zgolj nadaljevali. Demokratičnosocialistični kandidat bi se v vsakem primeru moral soočiti z desnim polom stranke, prav tako bi se moral spopasti z gonjo medijev. To so preizkusi, ki jih Corbyn in ekipa niso prestali.

Primer politične in medijske nekompetentnosti je reakcija Corbyna na odločitev torijcev, da ob pritisku medijev umaknejo kontroverzni predlog dviga prispevka za zavarovanje, kar so sporočili 20 minut, preden je imel Corbyn možnost pred parlamentom sesuti konzervativce. Namesto tega je obtičal pri vnaprej zastavljenih vprašanjih, ki niso predvidevala umika predloga. Tu je še slavno ne-petje himne ob dnevu spomina na padle vojake in snemanje videa na tleh vlaka, saj naj bi bili vsi sedeži zasedeni, čeprav so varnostne kamere pokazale, da to ni bilo res. Nazadnje je tu še pokroviteljski nagovor Corbyna ob zametkih novega boja znotraj stranke. To je le nekaj primerov polomov, ki bi se jim zlahka izognili in ki ne kažejo na problem politike, ki jo Corbyn zastopa, ampak na nekompetentnost vodstva stranke.

Podpora stranki vztrajno pada v času zgodovinske krize javnega zdravstva, nadaljevanja torijskega varčevanja in brexita, pri katerem laburisti niso sposobni upravljanja naloge vladne opozicije. Sedaj ko se v Westminstru šušlja o morebitnih predčasnih volitvah, se boji za oblast znotraj stranke ponovno poglabljajo. Tako stranka kot gibanje Momentum se borijo za najboljšo upodobitev montypythonovskega razkola med The Judea People’s Front in People’s Front of Judea.

Težave socialne demokracije in poskus preboja demokratičnosocialističnih idej niso posebnost Velike Britanije. Na obzorju ni videti rešitve eksistencialnih in političnih problemov stranke, prav tako pa je čedalje bolj jasno, da kompetentne rešitve ne nudi Jeremy Corbyn. Logična posledica trenutnih bojev bi bil razkol stranke v centristično in demokratičnosocialistično, ki pa bi bil v trenutnem volilnem sistemu poguben. Nenazadnje so ti isti laburistični boji v osemdesetih za 15 let pahnili laburiste v pozabo. Prvotni plan Corbynove ekipe ob njegovi izvolitvi je bil, da leto ali dve pred volitvami 2020 prepusti vodstvo voditelju, ki bo vodil na podlagi izkušenj preteklega vodstva. Čas je, da Jeremy Corbyn žezlo demokratičnosocialističnega boja preda nekomu sposobnejšemu.