Japonska je danes svetovna finančna in tehnološka velesila ter ena izmed najbolj razvitih držav sveta. Pred stoletjem in pol pa je bila še ruralna, nerazvita fevdalna država s strogo izolacionistično politiko. Njen tog stanovski sistem je bil v tistem času že močno zastarel in se vse od začetka sedemnajstega stoletja pa do konca devetnajstega stoletja ni kaj prida spremenil.

Represivna in konservativna politika je poskušala preprečiti ponovitev predhodnega obdobja sengoku, imenovanega tudi obdobje vojskujočih dežel. Prelivanje krvi se je po stoletjih vojn končalo šele leta 1600, ko je Ieyasu iz klana Tokugawa uspel pod sabo združiti Japonsko. Vojaško in politično premoč je unovčil tako, da je prisilil japonskega cesarja, da mu podeli naslov šoguna.

Šogun je bil vojaški naslov, ki so ga skozi zgodovino prevzeli vojskovodje, ki so uspeli doseči vojaško nadvlado nad Japonsko. Skozi zgodovino se je zvrstilo kar nekaj klanov, ki so nosili naslov šoguna, zadnji pa so bili šoguni iz hiše Tokugawa, ki so vladali 268 let, od leta 1600 pa do leta 1868, ko se je s padcem šogunata pričelo obdobje, poimenovano po cesarju Meiji.

Vrhovna oblast na Japonskem sicer pripada japonskemu cesarju, katerega zgodovinski izvor sega več kot dve tisočletji v preteklost, o začetkih cesarstva pa obstajajo le mitološke zgodbe. Japonsko izročilo pravi, da so pripadniki cesarske družine neposredni potomci boginje sonca Amaterasu. Vendar pa je bila od leta 1192 z vzpostavitvijo prvega šogunata cesarska moč le še senca nekdanje teokratske nadvlade, ki jo je dotlej imel cesar. Sedaj je imel le še simbolno vlogo.

Kljub temu je cesarski simbolni položaj personifikacije japonskega naroda pomenil deficit legitimnosti za šoguna, tako da je bila njegova avtoriteta dejansko odvisna od vojaške superiornosti nad ostalimi daimyoji, kot so bili poimenovani japonski fevdalci. Odvisnost šogunske oblasti od formalnega prepoznanja s strani cesarja se je izkazala kot usodna pomanjkljivost v zadnjih letih šogunata Tokugawa.

Po prevzemu oblasti so voditelji šogunata preselili prestolnico v majhno obalno vasico Edo, današnji Tokio, na jugovzhodni obali Japonske. Tu so postavili režim vojaške vlade, imenovan bakufu. Zelo kmalu je majhna ribolovska vasica postala največje in najpomembnejše mesto Japonske z okoli milijon prebivalcev. K pomembnosti mesta je veliko prispevalo dejstvo, da so bili daimyoji primorani preživeti določen del leta v mestu pod nadzorom šoguna. Kot posledica njihovega obveznega staža in razkošnih procesij, ki so se redno vodila v in iz mesta, se je veliko ljudi priselilo v mesto in ob glavnih cestah ustanavljalo naselbine, kar je pomenilo porast števila bogatih trgovcev in pojav buržoaznega razreda.

Člani hiše Tokugawa so v neprestanem boju za legitimnost utemeljili svoj položaj s širokim spektrom idej, ki so urejale politični in socialni red. Kompleksna mešanica budističnih, šintoističnih in neokonfucijskih elementov je pripeljala do ideološke sinteze, ki je bila stebrišče njihove oblasti.

Vendar pa so začele notranjepolitične težave majati oblast že v desetletjih pred konfliktom, ki je leta 1868 pripeljal do restoracije cesarske oblasti. Slabe letine, lakote, naravne nesreče in neuspešne reforme so še poslabšale šogunov položaj in ga naredile ranljivega.

Sicer pa restoracija ideološko ni predstavljala niti spontanega izbruha lojalnosti do cesarske hiše niti sovraštva do šoguna. Glavni vir nasprotovanja šogunatu je bila nacionalistična ksenofobija, sprva razširjena med mlajšimi radikalnimi samuraji, pozneje pa oportunistično prevzeta s strani dežel, ki so bile zgodovinske sovražnice hiše Tokugaw. Glavni vzrok za rast opozicije je bilo sprejemanje neenakopravnih trgovskih sporazumov z zahodnjaki.

V sredini devetnajstega stoletja je bilo med izobraženci prisotno zavedanje o nevarnosti, ki jo predstavljajo zahodne sile. Novice, ki jih je japonska elita dobivala o Kitajski, so prinesle mnogo špekulacij o usodi, ki bo doletela Japonsko, ko bodo zahodne sile usmerile pozornost nanjo. Poraz, ki ga je Kitajska doživela v opijski vojni med leti 1840 in 1842, je odzvanjal v japonski javnosti in sprožal strahove.

Stik z zahodom se je pred začetkom zahodnih pritiskov vzdrževal preko nizozemske prisotnosti v Nagasakiju na skrajnem jugozahodu. Konec osemnajstega stoletja pa je zahod postal veliko aktivnejši v azijsko-pacifiškem prostoru. Več držav je poskusilo doseči odprtje japonskih pristanišč za trgovino, vendar neuspešno. Britanske, francoske in ruske delegacije so sproti zavračali. Tujce, ki pa so nelegalno vstopili v državo, so usmrtili.

Zaradi strahu pred tujci po porazu Kitajske v opijskih vojnah so bili omehčani ukazi o strogi obravnavi tujih plovil in dovoljeno je bilo tudi oskrbovanje v japonskih pristaniščih. Ta ukaz, izdan leta 1842, je pokazal, da Japonska ne bo sposobna dolgo ohraniti svoje odrezanosti od sveta.

Dokončno pravico do oskrbovanja pa so tujci pridobili s prisilnim odprtjem pristanišč, kar je dosegla ameriška delegacija, ki ji je poveljeval Matthew C. Perry, ki je prispel na Japonsko leta 1853. Za prikaz vojaške moči je njegova flota krožila po zalivu pred Edom in streljala s topovi. S tem prikazom ameriške pomorske moči mu je uspelo prestrašiti šogunat in ga prisiliti v obljubo sklenitve trgovskega sporazuma.

V nadaljnjem so si podobne koncesije prigrabile še druge imperialne države. Posebno ponižujoča za japonsko politiko je bila koncesija ekstrateritorialnosti. Tujim državljanom je bila podeljena imuniteta pred japonskimi sodišči. Nesposobnost šoguna, da se zoperstavi tuji grožnji, je načela njegovo avtoriteto.

Navkljub izjavam, ki so bile namenjene predvsem zadostitvi nacionalistični ideologiji, so do leta 1866 ukinili še zadnje omejitve trgovanja v odprtih pristaniščih. Trgovci, ki so potovali v Šanghaj, so tam videli primer ponižanja, ki bi lahko doletel tudi Japonsko. Drugi, kot je Inoue Kaoru, lojalist iz Choshuja in poznejši voditelj v času restoracije, so v nepregledni množici plovil v šanghajskem pristanišču videli dokaz, da izgon zahodnjakov ni možen in da je, nasprotno, njihov zgled priložnost za vzpon Japonske.

Hiter razvoj gospodarstva, ki je sledil odprtju pristanišč, je bil posledica visoko integriranega nacionalnega trga. Kolonialne sile so zaradi težav na Kitajskem in državljanske vojne v ZDA na Japonsko gledale z željo po profitu. S tem je bila možnost, da bi ponovno zaprli pristanišča ali omejili trgovino, odpravljena.

Tujci so s seboj prinesli tudi bolezni. Epidemija kolere je bila neposredno povezana z odprtjem pristanišč. Potresi v mestu Edo v letih 1853 in 1855 ter še velik propad pridelka v letih 1866 in 1869 so pomenili, da so bila zadnja leta vladavine hiše Tokugawa težavna za večino Japoncev.

Naslednja težava je bila izbira novega šoguna. Tokugawa Iesada, ki je umrl poleti 1858, ni imel neposrednih dedičev, zato so morali izbrati naslednika. Glavna kandidata sta bila člana hiše Tokugawa. Hitsubashi, pozneje Tokugawa, Yoshinobu in še ne polnoletni Tokugawa Iemochi. Prvega so imeli za sposobnejšega, medtem ko je imel drugi prednost po liniji nasledstva. V boj za nasledstvo se je vmešal še dvor, saj so podporniki obeh pretendentov za šogunov položaj poskušali izrabiti vpliv cesarja. Več daimyojev je poskusilo v vprašanje o trgovinskem sporazumu vplesti tudi vprašanje naslednika.

V času napetosti okoli izbire novega šoguna in trgovinskega sporazuma je bil za regenta imenovan minister Ii Naosuke, daimyo iz Hikone in član hiše Tokugawa. Vakuum moči je izrabil, da si je nagrabil vpliv in moč ter se konsolidiral kot de facto diktator.

29. julija 1858 je bil pod vtisom sporazuma iz Tientsina, v katerem so Kitajci med predahom v drugi opijski vojni sprejeli več koncesij, ki jih je zahteval Zahod, podpisan Harrisov sporazum. Dodatno težo nuji hitrega sprejetja sporazuma so dodale špekulacije o britanski in francoski intervenciji na Japonskem. Deset dni pozneje je bilo razglašeno nasledstvo šogunata, ki je šlo v roke mlademu Iemochiju. O obojem, sporazumu in nasledstvu, je avtonomno odločal Ii Naouske. Mladoletni šogun je bil pod njegovim vplivom. Najprej se je odločil obračunati z opozicijo in privržence nasprotnikov odpustil in degradiral. Vendar pa se je Iijeva čistka končala z njegovo smrtjo leta 1860, ko so ga v atentatu umorili preganjani lojalisti.

Atentatu so sledili poskusi pomiritve odnosov med dvorom in šogunom. Mladi šogun Iemochi je padel pod vpliv nekdanjega tekmeca za pozicijo, Yoshinoba. Yoshinobu je bil v dobrih odnosih z dvorom, kar je pomenilo, da je navkljub sovražnosti spričo Iijevega tiranstva prišlo do premirja, ki je rezultiralo v reformah Bunkyu leta 1862. Te reforme so pomenile koncesije, ki so spremenile odnose moči do te mere, da jih sodobne študije obravnavajo kot dejanski padec režima Tokugawa. Namen naj bi bil preprečitev enostranskih dejanj, pripeljal pa je do kaosa, saj je vsak od daimyojev prišel do mize z lastnimi interesi in oviral proces, ko ni bilo po njegovem. Šogunat je bil delegiran v močno omejeno pozicijo in omogočene so bile okoliščine, ki so pripeljale do predloga plemičev iz dežele Tosa, po katerem je zadnji šogun predal moči leta 1867.

Fevdalni gospodje so sedaj intenzivno lobirali za reformo sistema, med drugim so želeli moratorij na obvezno prisotnost v prestolnici, kar jim je vsako leto močno načelo finance. Čas obveznega staža v Edu je bil zmanjšan na sto dni v treh letih in s tem je bil nadzor šogunata nad daimyoji praktično odpravljen, kajti ko so bili rešeni jarma, se vanj niso več vračali.

Še en dokaz za padec moči šoguna je bil obisk mladega šoguna Iemochija na dvoru v Kyotu, ki se nahaja na sredini Honshuja, centralnega japonskega otoka. Od tretjega šoguna Iemitsuja v letu 1634 se šoguni niso več odpravljali do Kyota. Razlika je bila očitna, Iemitsu je šel na dvor pokazati svojo premoč, medtem ko je Iemochi poskusil pridobiti naklonjenost ter moč s pomiritvijo z dvorom v času, ko je politična moč odtekala iz Eda v Kyoto. V znak miru je šogunat predlagal zaroko šoguna s princeso Kazu no Miya, kar pa je spričo tako princesine kot očetove zadržanosti do poroke še bolj razjezilo lojaliste.

Neuspešni poskusi lojalistov proti tujcem, posebno iz Choshuja in Tose, dežel na jugozahodu, so pomenili priložnost za šogunat, da se predstavi kot sposobnejši v izpolnjevanju dvornih ukazov. Leta 1863 so lojalisti iz Choshuja bombardirali tuje ladjevje pred obalo v ožini Shimonoseki. Šogunat je dobil primeren izgovor za obračun z lojalističnimi silami v Choshuju, kar so tudi storili. Vendar pa so jih zahodne sile prehitele in konec poletja 1864 napadle položaje Choshuja in uničile več vojaških postojank ter potopile vse ladjevje. Račun za 3 milijone mehiških dolarjev pa so poslali šogunu.

Kmalu po prvi ekspediciji v Choshu se je iz enot, ki so bile na strani Choshuja po dogovoru razpuščene, pojavila skupina nezadovoljnih lojalistov, ki so se uprle in zavzele vladne urade v Shimonosekiju. Šogunat je administraciji Choshuja ponudil pomoč, vendar so ti, zaverovani v lastne sposobnosti, ponudbo zavrnili. Njihova samozavest se je izkazala za neupravičeno, saj so uporniki kmalu uspeli priti vse do glavnega mesta dežele. Situacija je bila razrešena spomladi 1865 s kompromisno koalicijo ekstremističnih in zmernih samurajev. S tem pa so bili na poti konflikta s šogunatom.

Voditelji vlade šogunata so želeli narediti iz Choshuja primer za vse, ki bi razmišljali o uporu proti nadvladi. Za potrebe dokončnega obračuna z lojalisti so naredili načrte za drugo ekspedicijo v Choshu.

Druga vojna v Choshuju je bila velik neuspeh za šogunat, kar pa so še poslabšale novice o smrti mladega šoguna Iemochija v mestu Osaka. Ko je izvedel za celotno razsežnost vojaškega poraza, je Tokugawa Yoshinobu uporabil smrt šoguna kot opravičilo za premirje. Vendar je premirje pomenilo, da je vojska Choshuja obdržala območja, ki so jih zasedli in ki so prej bila v lasti šoguna, kar je bil udarec za prestiž in verodostojnost.

S tem se je Choshu opogumil in v letu 1867 se je oblikovalo zavezništvo dežel Choshu-Satsuma proti šogunatu, skupni program pa je bila podvrženost cesarju. Namen je bil odstraniti vojaško vlado in oblikovati vlado pod neposrednim nadzorom dvora, seveda z njihovimi ljudmi na položajih vpliva.

Choshu se je lotil mobilizacije nesamurajskega podeželskega prebivalstva in ustanovil milice, ki so jih sestavljali samuraji in ljudje nižjih slojev. Pridružili so se jim še ronini, samuraji brez gospodarja iz drugih območij. Choshu je postal militarizirana država v malem, podobno kot je bilo značilno za Japonsko v obdobju Meiji.

V Satsumi niso imeli notranje nestabilnosti ali uporov. Število samurajev je bilo veliko, kot druga največja dežela pa niso imeli potrebe po milicah, sestavljenih iz ljudskih množic.

Januarja 1867 je bil Yoshinobu Tokugawa postavljen za novega šoguna. Petnajsti in zadnji šogun je vladal med leti 1866 in 1868.

Poraz proti Choshuju je še poudaril nujnost modernizacije šogunske vojske. Z investicijo novega šoguna Yoshinoba se je reforma birokratskega aparata hitro odvijala. S tujci so se posvetovali glede znanosti, uprave in glede nasvetov o ukinitvi fevdalizma.

Yoshinobu je hitro izvajal administrativne reforme, sestavil je poseben sistem kabinetne vlade, ki je zamenjala mesečno rotacijo funkcionarjev. Osredotočil se je tudi na vojaške reforme. Pridobili so si francoske vojaške svetovalce, na hitro so bile prevzete zahodne vojaške uniforme in vzpostavljen sistem vojaškega vpoklica kmetov. Začeli so z načrti za vzpostavitev modernega parlamentarnega sistema. Veliko reform, ki so se jih lotili, so pozneje sprejeli tudi v administraciji nove vlade Meiji. Sedaj ni bilo več vprašanje, ali bo fevdalizem preživel, državljanska vojna leta 1868 je odločala le o tem, kdo bo vodil modernizacijo.

Reforme, ki so jih sprožili, so obveljale premalo časa, da bi obrodile vidne posledice. Strah, da bi poizkus krepitve šogunata uspel, je v velikem delu pripeljal do pospešenih prizadevanj voditeljev dežel Satsuma in Choshu, da pohitijo s prevratom, še preden bi se šogunat s francosko pomočjo uspel modernizirati in vzpostaviti močno vojsko.

Leta 1867 je cesar Komei umrl zaradi črnih koz, kar je povzročilo spremembo v politiki dvora. Stari cesar je imel pozitiven odnos do šogunata in je bil zaupen prijatelj z Yoshinobujem. Komei si niti ni prizadeval, da bi dvor nadomestil vojaško vlado in je bil zadovoljen z obstoječim položajem. Novi cesar je bil mladoletni deček Mutsuhito, posthumno imenovan cesar Meiji. Zaradi nedoletnosti cesarja so dvorno politiko vodili dvorni plemiči. Najsposobnejši in najpomembnejši med dvornimi velikaši je bil Iwakura Tomomi. Z utemeljitvijo, da je moč šoguna v zatonu, je javno predlagal izdajo ukaza šogunatu, da ta opusti sebične interese in deluje v skladu z željami cesarskega dvora. Dejal je, da na nebu ni dveh sonc, kot tudi na Zemlji ni dveh monarhov. Zatrdil je, da nobena država ne more preživeti, če vladavina ne izhaja iz enotnega vira.

Poleti 1867 je bil podpisan dogovor Satsuma-Choshu, ki je bil v principu vojaška zveza za državni udar. Voditelji dežele Tosa so se še vedno zavzemali za miroljubno rešitev. Želeli so si dogovora, po katerem bi šogun prostovoljno odstopil in postal le eden od velikih fevdalnih gospodov v novi državni strukturi pod vodstvom cesarja. Dogodki so se začeli hitro odvijati v novembru 1867. V Edu so modernizatorji poskušali z reformami za učinkovitejši sistem, v Choshuju in Satsumi pa so se pripravljali na vojno.

Yoshinobu je na presenečenje vseh sprejel predlog dežele Tosa in odstopil kot šogun. Odločitev je sprejel brez posvetovanja z vlado v Edu. Očitno ni videl možnosti, da bi bila nereformirana vlada sposobna obraniti svoj položaj. Z odstopom bi kot nekdanji šogun lahko ohranil vlogo in vpliv v japonski politiki. S tem je bilo konec 268-letne vladavine šogunata Tokugawa.

Odstop Yoshinobuja je bil presenečenje za dvor, kar se je kazalo v zmedenih reakcijah. Dvor je bil negotov glede naslednjih korakov, saj niso resno pričakovali tako hitre razrešitve.

Po odstopu šoguna ni bilo alternative, ki bi v tako kratkem času zapolnila vakuum moči. Satsuma in Choshu še nista bila pripravljena oblikovati vlade, sam dvor pa ni imel vojaških in administrativnih sposobnosti za samostojno delovanje. Zaradi pomanjkanja ustanov, ki bi zapolnile vrzel moči, so bili na dvoru primorani privoliti, da vojaška vlada nadaljuje z upravljanjem državne administracije.

Načrti Satsume in Choshuja se navkljub razvoju razmer niso spremenili. Nadaljevali so s prevratom proti obstoječim strukturam nekdanjega šogunata. Del Choshujeve deželne vojske se je v začetku 1868 že bližal cesarskemu Kyotu z namenom izgnati nasprotnikove sile, ki so bile tam nastanjene po prvi ekspediciji v Choshu.

Drugega januarja se je na dvoru zbrala skupščina, kjer so bili v prevladi zavezniki Satsume. Plemičem, ki so bili poprej izgnani in utišani zaradi sodelovanja z lojalističnimi uporniki v Choshuju, so vrnili naslove in politične položaje. Yoshinobu se s podporniki zaradi sumničenj o načrtih dvora ni udeležil sestanka. Na skupščini so sklenili, da z namenom omejitve moči hiše Tokugawa zahtevajo predajo njihovih dežel. Z mladim cesarjem pod nadzorom so bili lojalisti pripravljeni izvesti prevrat in preprečiti, da bi se pripadniki še vedno najmočnejše japonske fevdalne družine vzpostavili kot tisti, ki bi v restavriranem cesarstvu imeli vodilno vlogo.

Yoshinobu se je neodločen glede nadaljnjih korakov umaknil v Osako. Naslednje tri tedne je trajal status quo. Dvorni predstavniki so od Yoshinoba zahtevali, da se preda in pokesa pred cesarjem. Ta se je odločil konec januarja s četami vrniti v Kyoto in protestirati pri cesarju. Enote zavezništva Satsuma-Choshu so jih ustavile na poti in ujele v zasedo. Državljanska vojna se je s tem začela.

Enote šogunata so bile poražene in ko je bil polom očiten, se je Yoshinobu odločil, da vojne ne bo nadaljeval in se je raje predal. Šogunova vojska je zaradi samovoljnega dejanja vodje in spričo uvodnih porazov počasi razpadala in posamezni daimyoji so se odpravili nazaj na domače fevde ali pa so se poskušali spraviti z dvorom in se opravičiti. Spomladi 1868 se je lojalistični vojski predal še Edo. Vojne, pozneje imenovane bošinski konflikt, ni bilo konec do junija 1869, ko so se predale še zadnje pomorske sile, ki so se pred tem umaknile na Hokkaido. Najbolj krvava bitka je bila pri gradu Aizu v Wakamatsuju. Grad je bil požgan in na strani šoguna je umrlo skoraj tri tisoč samurajev.

Tokugawa Yoshinobu je bil prisiljen v upokojitev kot glava hiše Tokugawa in je poskušal v pokoju ohraniti toliko moči, kolikor je bilo možno v vlogi poraženca. V devetdesetih letih devetnajstega stoletja se je vendarle sporazumel s cesarjem in vrnjeni so mu bili nekateri naslovi. Njegov naslednik Iesato je celo postal prvi predsednik državnega sveta.

Novi režim je doživel še mnogo sprememb, preden je nastala vlada obdobja Meiji, ki je začela z modernizacijo Japonske in jo postopoma spremenila v svetovno velesilo.

Lojalistična vojska se je spremenila v cesarsko vojsko in kot državna vojska dobila mandat za monopol nad nasiljem. Deželne vojske in samurajski razred so bili odpravljeni; uvedena je bila splošna vojaška obveznost. Tudi fevdalizem je bil odpravljen in kmetje so postali podložni neposredno državi. Leta 1889 so voditelji reformiranega cesarstva uvedli še ustavo po pruskem zgledu in nato splošno volilno pravico za moške. V dokaz civiliziranosti je japonska elita prepovedala ritualne samomore seppuku. Z zgledovanjem po zahodnih državah so poskušali ustvariti sodobno državo in izpeljati uradni nacionalizem od zgoraj navzdol.

Politični pretresi na Japonskem sodijo v kontekst dogajanja v vzhodnoazijskem prostoru, ki ga je v času druge polovice devetnajstega stoletja doletela kolonizacija dežel, ki se niso bile sposobne upreti tehnološko superiornim zahodnim državam. Japonska je ubrala drugačno pot kot večina azijskih in afriških držav tistega časa. Za razliko od večje sosede Kitajske, zahodnjaki niso imeli toliko interesa za kolonizacijo, kar je omogočilo neodvisen razvoj. So pa zahodnjaki z vnosom politične nestabilnosti v dotlej strogo konservativno družbo posredno povzročili združitev Japonske in skokovit razvoj na raven, ko je začela ogrožati zahodne interese.

Če bi Perry leta 1853 vedel, kake preglavice bodo Američanom počeli čudne meče vihteči ljudje slabo stoletje pozneje, se bi najbrž obrnil in odplul težit komu drugemu. Kajti tudi na Japonskem so pota zgodovine težko določljiva, arbitrarno spreminjajoča in pogojena s kaotičnim prepletom okoliščin. Pred padcem v žrelo zgodovine niso obvarovani ne samuraji ne dvestoletne dinastije. Kar pa lahko počnemo, je, da pogledamo preteklosti v goltanec, potegnemo ven kaj zanimivega in mastno zgodovinskost vržemo sedanjosti v ksiht.