Piščanček se je izvalil. Sam je. Nima nikogar, ki bi ga naučil, kako naj kljuva po tleh. In vendar kljuva. Je takšno obnašanje instinktivno – nekaj, kar je zapisano nekje v dednem zapisu – ali je naučeno? Ali bo piščanček preživel?

Takó so okoli leta 1870 potekali eni prvih miselnih eksperimentov vedênja. V tokratni znanstveni recenziji bomo govorili o razlagah človeškega vedênja na podlagi naravoslovnih ved 19. in 20. stoletja in njihovih povezavah s teorijo evolucije. V pomoč nam bo nedavna tretja izdaja knjige Sense and Nonsense profesorice psihologije Gillian Ruth Brown in profesorja evolucijske biologije Kevina Nevilla Lale z Univerze v Saint Andrewsu na Škotskem. Knjiga je bila izdana pri založbi Oxford University Press decembra lani.

Kot nakazuje naslov knjige – Smisel in nesmisel – poskušata avtorja ločiti plev od zrnja pri raznolikih pristopih vpeljave evolucijskih načel v razvoj človeškega vedênja. Kompleksnost človeškega vedênja so znanstveniki in znanstvenice opazovali s perspektive različnih strok, od antropologije, arheologije, psihologije, zoologije in sociologije do genetike in matematike. To, da so isti problem razlagali raziskovalci z različnimi znanstvenimi podlagami, je povzročilo razvoj med seboj ločenih opisov človeškega vedênja. Ostra delitev področij po mnenju Browna in Lale ustvarja umetno ločitev, zaradi katere raziskovalci in raziskovalke trobijo v svoj rog, reproducirajo dotrajane floskule in blokirajo razvoj konstruktivne diskusije med področji.

Začetno točko za vzpostavitev diskusije med znanstvenimi vedami odpirajo jasno postavljene hipoteze. Brown in Lala predstavita štiri vzorčna vprašanja, povzeta po Nobelovcu Niku Tinbergnu, ki naj bi bila raziskovalcem in raziskovalkam v oporo za razumevanje človeškega vedênja. Vedênje lahko opisujemo glede na mehanizem ali funkcijo. Na primeru dojenja lahko postavimo denimo naslednji dve vprašanji, povezani z mehanizmom. Prvič, kako hormonski mehanizmi sprožijo dojenje, in drugič, kako se skozi življenje matere spreminja materinska skrb. Prav tako lahko postavimo dve vprašanji, povezani s funkcijo. Prvič, zakaj je obdobje dojenja pri ljudeh krajše kot pri sorodnih primatih, in drugič, ali dojenje doprinese evolucijske prednosti, nepovezane s hranjenjem, na primer močnejšo povezavo med materjo in dojenčkom. Vsako izmed vprašanj odpira drugačen pogled na razvoj vedênja.

Postavljanje evolucijsko smiselnih vprašanj je ključnega pomena za razumevanje vedênja. Tako lahko postavimo napačno vprašanje: »Zakaj imajo ženske skrito ovulacijo?« Samice šimpanzov in pavijanov namreč oglašujejo ovulacijo s svetlo rdečim otekanjem okrog genitalij. Kje se skriva težava? Javna ovulacija šimpanzov in pavijanov se je evolucijsko razvila po ločitvi od skupnih prednikov, ki si jih delijo z ljudmi. Vprašanje se torej ne glasi »Zakaj imajo ženske skrito ovulacijo?«, temveč: »Zakaj imajo nekateri drugi primati javno?«

Po uvodnem zgodovinskem pregledu se avtorja poglobita v pet glavnih šol raziskav človeškega vedênja. Predstavitev vsake izmed šol je strukturirana. Po kratkem uvodu orišeta zgodovinsko ozadje razvoja področja. Nato se poglobita v ključne koncepte in nadaljujeta z natančnim opisom primerov študij. Zaključita s predstavitvijo kritik raziskovalne šole. Predstavita jih v zgodovinskem sosledju, kot so se razvile: človeška sociobiologija, človeška vedênjska ekologija, evolucijska psihologija, kulturna evolucija, koevolucija genov in kulture.

Leta 1975 je doživela razcvet prva miselna šola: človeška sociobiologija. Obnašanje so želeli razumeti s pomočjo razvoja optimalnih modelov. Modele so želeli razviti na podlagi opazovanja vedênja s stališča širjenja genetskega materiala, sorodstvene selekcije in altruističnega obnašanja. Končni model bi predstavljal analogijo evolucijski teoriji iger. Realne modele so zaznamovali genetski determinizem, reduktivizem, predsodki in pripovedovanje zgodb, znanstvena sfera je zato v večji meri zavrnila človeško sociobiologijo.

Ostale teorije predstavljajo realnejše opise človeškega vedênja. Človeška vedênjska ekologija razume ljudi kot le še eno živalsko vrsto in na enak način opisuje skupnosti ljudi in ostalih živali, torej na račun kulture in jezika. Evolucijska psihologija pa prek evolucijske teorije opisuje razvoj psiholoških procesov. Temelji denimo na predpostavki, da je človeška vrsta več kot 99 odstotkov evolucijske zgodovine utrjevala svoj psihični ustroj z lovstvom in nabiralništvom. Na podlagi te predpostavke je nastalo popularno prepričanje, da človeški možgani niso prilagojeni na moderno življenje.

Naslednji teoriji gresta še korak dlje – na raven gena. Kulturna evolucija poskuša kulturo opisati in osmisliti prek variacije, tekmovanja in dednosti idej. Na ta način se tvorijo kulturne razlike, ki so večje od ekoloških razlik med populacijami ljudi. Zadnja teorija, teorija koevolucije genov in kulture, pa opisuje medsebojno odvisnost med prenosom genov in kulturnih informacij. Klasično znanstveno dogmo – genetska evolucija kot počasen in kulturna evolucija kot hiter proces – želi preobrniti in pokazati, da delujeta na prekrivajoči se časovni skali.

Koevolucijo genov in kulture pojasnita na primeru mlekarstva. Mleko predstavlja odličen vir energije, a je bil odraslim zaradi izgube sposobnosti presnavljanja laktoze še pred nekaj tisočletji nedostopen. Raziskave so pokazale, da je zgodovinsko prišlo najprej do razvoja mlekarstva in šele pozneje do ohranitve sposobnosti presnavljanja laktoze do odrasle dobe. Vmesno stopnjo med mlekarstvom in odpornostjo so predstavljali fermentirani mlečni izdelki, kot je sir. Kulturne prakse lahko vplivajo na selekcijo genetskih variant med človeškimi populacijami.

Brown in Lala opozarjata na potencialne pasti znanstvenega raziskovanja človeškega vedênja. Znanstveni rasizem, genetski determinizem, evgenika in znanstveni seksizem so na vsaki možni točki ovrženi in bralcu ne dopuščajo alternativne interpretacije podatkov. Kultura je kompleksen družbeni pojav, zato jo reduktivistična analiza iznakazi. Primer: kako naj bi pojedli kita? Kos za kosom. Prenos enake tehnike na razumevanje kulture ni mogoč, kulture ni mogoče dojeti kos za kosom, temveč je ključen celovit pristop k razumevanju. Celovitost onemogoča izkoriščanje evolucijskih načel analize človeškega vedênja za dosego politično motiviranih zaključkov.

Knjiga Smisel in nesmisel je kakovostno strukturirano strokovno delo, ki ne predpostavlja globokega poznavanja razvoja človeškega vedênja in jasno opiše razvoj posameznih področij. Z množico primerov podkrepi prednosti in slabosti posameznih raziskovalnih šol, z zgodovinskim orisom pa bralcu in bralki omogoči razumevanje konteksta, znotraj katerega se je miselnost razvijala. Čeprav je delo v večji meri napisano objektivno, je opazno, da avtorja pripadata raziskovalni šoli koevolucije genov in kulture. To poglavje je opisano z največjim zanosom in najšibkejšo kritiko. Potencialno pot vidita v interdisciplinarnem pristopu z združitvijo vseh šol raziskav na osnovi teorije koevolucije genov in kulture.

V času razmišljanja o vedênju živali se je naš piščanček že do sitega najedel. Na začetku smo se vprašali, ali je kljuvanje semen instinktivno ali naučeno. Brown in Lala zaključujeta, da je to vprašanje zavajajoče, saj organizme reducira na evolucijske ali psihološke aparate. Z definiranjem vedênja kot nečesa instinktivnega prekrijemo vpliv genetskega ozadja ter pomen razvoja vedênja in védenja skozi kulturo ali druge oblike medsebojne odvisnosti. Piščanček kar naj kljuva dalje, ljudem pa še vedno ostajata vprašanji kako in zakaj.

Poslušali smo glasbeno podlago Uroša Potočnika z nedavno izdane kompilacije Senzorama volume dve. Kulturo je skozi oči evolucije recenziral Sergej.