izgubljeni v času

Ne umetnost zaradi umetnosti. Ne francoska poezija zaradi francoske poezije. Ne Baudelaire zaradi Baudelaireja. Ampak, alkoholizem zaradi alkoholizma. Zasvojenost zaradi zasvojenosti. Vsak požirek kri v prebavnem traktu omotično vsrka vase, da potem kroži po telesu kot perpetum mobile. In magična snov etanol proizvede nevidno razpršen opojni duh, ki nas preveva z demoni in angeli. Nevidni duh postane naša muza in idol. Idol zaradi idola. Zasvojenost zaradi zasvojenosti. Slednja postane magičen svet, ki se mu ne gre upirati, ampak prepustiti. Ne gre si mašiti ušes, ampak se prepustiti sirenam magičnega sveta zasvojenosti.

Zvečer je psihiatrinja Dobra vila v sobi brala to, kar sem napisal.

Ko je prebrala, je nadaljevala: »Dobro, torej sva si podobna. Alkoholizem brez obrambnih mehanizmov. Alkoholizem zaradi alkoholizma. Alkoholizem z obrambnimi mehanizmi pomeni, da za lasten alkoholizem iščeš izgovore oziroma si ga nočeš priznati. Lastnosti proletarcev, s katerimi imam seanse. Midva nikoli ne bova sposobna permanentne abstinence.«

(ta izraz je namensko uporabljala namesto izraza ozdravitev, saj zasvojenosti ni pojmovala kot bolezni – addiction is a choice in teze iz knjige, ki mi jo je dala prejšnji večer)

»Preden greva, bom povedala še eno zgodbo, Abortus.

Gre za podobno zgodbo kot je od Stefana Zweiga, ki je povzeta v knjigi Spisi o umetnosti. Le da bo kar precej modificirana:

'Mladenič pije že dlje časa, vendar mu doktorji povejo, da domnevno nikoli več ne bo mogel piti zaradi težav z notranjimi organi. Tisti dan se počuti zelo slabo. V lokalu spije še zadnji kozarec, nakar se odloči iti v park končat svoje življenje. Že v lokalu pa ga je od sosednje mize spremljala dama srednjih let in tam se ji patološko priljubi (motivov dame na tem mestu ne bomo razlagali, ker niso bistveni za poanto).

Dama je odšla za njim v park in ga je rotila, naj si ne vzame življenja. Povabila ga je v hotel in sprejel je povabilo. V hotelu se mu je tudi predala.

Ko sta se naslednje jutro zbudila, se je počutil malo boljše. V sobi mu je dala vsoto denarja v zameno za to, da ne bo več pil, saj je videla, da je zapit.

Privolil je in razšla sta se. Še istega večera pa je dama zgrožena ugotovila, da v lokalu ponovno pije. Ponovno ga je prišla prosit, naj ne pije.

Mladenič ni dosti razmišljal, ampak je pred njo nemudoma vrgel denar in dejal: 'Izgini!'«

Tukaj sem začutil zelo močno podzavestno intuicijo Dobre vile (ni se je zavedala), ki se je vezala na analogijo z nečim drugim (predvsem biološkim). Razlago te analogije pa prepuščam bralcu, če jo bo našel?

In tako sva po tej zgodbi s psihiatrinjo Dobro vilo ponovno odšla do Povodnega moža. Drugi dan v ciklu …

Dobra vila me je ponovno spravila v institucijo ob dveh zjutraj. Prebudil sem se z malo slabšim želodcem, vendar to ni bilo še nič drastičnega, saj so moji cikli trajali tam nekje od 10 do 12 dni (lahko so sicer bili tudi krajši), takrat pa je bila sluznica že tako razdražena, da je nastopilo tisto najtežje in mučna rehabilitacija z ultra načetim živčnim sistemom, blagimi deliriji in paranojo. Sicer do zdaj še nisem vprašal Dobre vile, koliko časa trajajo njeni cikli.

Prišel sem na hodnik in zdravnik, pri katerem sem včeraj bil na prvem informativnem pogovoru, me je nemudoma opozoril, da bi skoraj zaspal na drugo teoretično predavanje o alkoholu. Zahvalil sem se mu za opozorilo in nato takoj pogledal okoli, če so slučajno kje kriminalisti ali boljševiški propagandisti.

Ni jih bilo, me je pa presenetilo čisto nekaj drugega.

LAK-u je očitno uspelo pridobiti napotnico, ki mu je v instituciji omogočila zavetje pred zunanjim besom zaradi svastik. Sestra ga je namreč peljala proti sobi, LAK pa se je držal za jetra. Njegova so bila dosti 'sveža', tako da je seveda blefiral, čeprav kdo ve, vsaj do zdaj se ni nikoli pritoževal nad njimi. Je pa izgledal zares neverjetno zmačkan. Ko ga je peljala mimo mene, mi je pomežiknil, sestra pa mu je dejala: »Popoldan vam bomo vzeli kri in imeli boste ultrazvok, tako da do takrat prosim ne uživajte hrane.«

Pokazala mu je sobo in odšla.

»Sem že mislil, da te ne bo, LAK.«

»Saj sem komaj prišel. Prijatelj, ki je zdravnik, mi je priskrbel napotnico, potem pa sem se prebil do sem. Tukaj v Mostah sicer ni takšnega kaosa. Svastike so krepko prešle mejo Slovenije. O njih poročajo širom Evrope in sveta. Celo na BBC-ju je bila novica med Top News.«

»Ali so jih že renovirali?«

»Večino že, največ problemov imajo s kulturno dediščino, tam so jih marsikje zaenkrat samo zakrili, ker še razmišljajo, kako bi se stvari lotili. Boljševiška propaganda …«

Potem so sledila že eksistencialna vprašanja: »Pod katero jurisdikcijo sploh midva sodiva, Abortus? Heydrich je mrtev od leta 1942. Retrogradnim kontrarevolucionistom ne moreva biti podložna. Dobro, skupaj smo razglasili izredne razmere leta 1933. To je sicer naredila desadovska struja znotraj nacizma. Prepričala je 'pravno avtoriteto' in teoretika izjeme Carla Schmitta, naj gre retrogradnim kontrarevolucinarjem razložit, zakaj je dobro, da se čim prej razglasi izredno stanje! Akt D-453 iz Dresdna, 1. oktober 1933. Takrat je to moral podpisati še Paul von Hindenburg. Nekdo iz ADSS-a je sarkastično pripomnil: 'Ta človek je še vedno živ? Zakaj bi ga mučili na stara leta? Bolje, da kar mi podpišemo, saj niti ne bo vedel, kaj podpisuje!' Sicer je res, da se ponavadi vzpostavi izredno stanje zaradi tega, da se omogoči ponovna vzpostavitev 'rednega stanja'. Vendar je v tem primeru desadovska avantgarda stavila na izjemo. Izjema definira pravilo in ne obratno. Carl Schmitt. Redno stanje ni bilo več proglašeno od leta 1933 do 1945! 'Večanje kompetenc'. Tolmačenje zakonov je postalo 'podložno' svobodni volji (iracionalistične teorije uporabe nasilja kot nasprotnika parlamentarizmu – parlament je postal farsa). Decezija menja normo. Retrogradnim kontra-revolucionistom je izredno stanje postalo hitro všeč. Ni bilo sodnih zaostankov in vse je potekalo disciplinirano in hitro. Carl Schmitt je sicer po letu 1936 odletel, saj je imel 'ponesrečeno predavanje', na katerem je zagovarjal, da mora biti judovska literatura v knjižnicah 'zgolj' ločena na posebnih policah. Zgodovina pa ima tudi svoj smisel za humor: Schmitta je odkrila generacija 68' in visoko cenila njegovo kritiko parlamentarne demokracije. Tu – pri policah – so že bili prvi konflikti, saj je desadovska avantgarda zagovarjala tezo, da mora Freud ostati na istih policah. Kot so tudi zagovarjali, da mora Nietzsche biti v popolnih izdajah in ne samo v tistem, kar je odgovarjalo retrogradnim kontrarevolucionarjem. Slednji so se bali njegovih splošnih tez, pa so jih prirejali partikularno. Desadovske avantgarde to iskanje 'zunanjih in namišljenih sovražnikov' in sovraštvo niti ni toliko zanimalo. Kot so jim šle na živce 'te neke' podeželske teorije nekaterih kontrarevolucionarjev. Tu je znan govor 'mistika' Himmlerja po nekaterih 'ekscesih' na Bavarskem leta 1938. Takrat je javno izpostavil, da desadovska avantgarda ni nujno lojalna nemškemu narodu, saj so se 'izživljali nad čilimi Bavarci na naprednih drogah' in ne spoštujejo 'nemške podeželske kulture'. 'Precizne medicinsko-znanstvene' opise dogajanja pa je označil celo za degenerirano umetnost. To na Bavarskem je bilo sicer izvedeno po nalogu visokih krogov iz ADSS-a, saj so menili, da je potrebno začeti 'gensko eksperimentirati' tudi z 'ne-degeneriranimi' ljudmi Arijske rase. Bavarski podeželski kmet in visoko izobražena ženska iz Dresdna, to pač ne gre najbolje skupaj! Na Bavarskem se je sicer oplojevalo ba(va)rske kmetice s spermo intelektualne srenje iz Dresdna. Kmetje so se nekaj puntali, pa so bili tudi oni hitro deležni eksperimentov. Ne tako nedolžnih kot kmetice. Prišlo je do sojenja v Dresdnu, ki pa ni bilo odprto za javnost, saj ni bilo v interesu javnosti, da se ukvarja s takšnimi težkimi vprašanji! Bili smo 'slabe volje in utrujeni' s temi mislimi: kakšne bizarnosti se nam dogajajo! Izgubljamo 'lep čas'! Sodnik je nemudoma pogledal zakonik!'

Dejal je: 'Po aktu D-453 ne rabim niti zakonika, da vas 'ne-obsodim'! Bil je pripadnik avantgardne desadovske struje znotraj nacizma, zato je bila argumentacija sodbe osupljiva: sodišče nima časa, da se ukvarja s tako nepomembnimi vprašanji, kot so nedolžna življenja, za katera je težko trditi, da so sploh vredna življenja! Spisi, ki dogodke opisujejo – eksperimenti s krščanskimi bavarski kmeti – niso degenerirana umetnost, ampak jih mora proučiti Medicinski svet v Berlinu! Seveda tajno. V imenu znanosti in državne varnosti pa je bilo treba utišati nekaj duhovnikov na Bavarskem. Slednje bi se zgodilo tako in tako, samo povod je bil v danem primeru toliko lepši in 'krutejši'. Odnos ADSS-a do religije je bil seveda skrajno odklonilen, a so vedeli, da obstaja še ena avantgarda, ki religijo sovraži vsaj tako močno, če ne še bolj! Povedano krajše – stvar je bila hitro razrešena in šli smo na pivo. Med hojo po Dresdnu je padal dež, zato sem sodniku dejal (LAK): 'Ali si lahko predstavljate bombe namesto kapljic?'

Odgovoril je popolnoma jasno: 'Brez problema!'

Tega sem se seveda spomnil.

Začel sem govoriti: 'Sodnik nam je takrat, ko smo hodili s sodišča, obrazložil, da je na decezijo vplivala 'visoka avtoriteta iz eksekutive'. Na rangu lestvice režima naj bi ta oseba bila v numeričnem razponu od 4 do 6. Prvim trem, med njimi sta bila dva retrogradna kontrarevolucionista, je rekel, da bi bilo 'noro' pred vojno likvidirati predstavnike avantgardne desadovske struje znotraj nacizma. Izogibanje pravu veča moč. Zato so zavzeli 'diplomatsko stališče': brez komentarja! 'Diplomatsko' preigravanje je potrebno izvajati nad Nevillom Chamberlainom. Nasvet ADSS-a Dolfu je bil, da je s tem 'starim gospodom' treba postopati 'cinično in brutalno', po možnosti tudi s shizofrenim obnašanjem. Zlati časi cinične diplomacije. Prepuščena pa mu je bila možnost (Dolfu), da odloči, kdaj bo začel s totalno vojno (zopet ne najbolj pametna odločitev). Takrat se bo tudi začela 'totalna zajebancija'.       

Po Münchenskem sporazumu so v kliki ADSS-a že krožili javni vici v sledečem smislu: saj ima Chamberlain v roki 'zgolj papir', ki ga razglaša za mir! Ta človek ni več uravnovešen. Sledila je na začetku 'prva in druga Dunajska nagrada' ter temne igrice v 'geostrateškem uravnovešenju odnosov' med Madžarsko, Slovaško, Romunijo in Bolgarijo (slavnica iredentizmu). To je postal eden od 'naših bazenov', v katerem smo se lahko 'nedolžno kopali' v omamnih dišavah in nastavljali 'glupo bizarne nacionalistične režime' ter se komično smejali njihovim 'nizko-kulturnim metodam – 'in se fino 'filali''' z resursi. Sodnik je tu povedal (nalašč v angleščini kot norčevanje iz Chamberlaina): 'We need some petrol in bodies of us for two years of joy in Soviet Union! And we need some petrol for London.' Takratni francoski premier Edouard Daladier je bil bolj realen od Chamberlaina, zato naj bi navdušeno množico 'po obisku v Munichu' v Parizu naslovil z: 'Ah, les cons! Imel je prav.' Naj počakajo do 10. maja 1940. Zaradi sojenja v Dresdnu, ki nama je 'odvzemalo lep čas', pa je sledila upravičena nagrada. Najini čini niso bili več nizki in po Anschlussu ter Münchenskem sporazumu sva dobila povabilo na 'zabavo' na Itter Castlu na severnem Tirolskem. Izvedela sva, kdo je vplival na decezijo, čeprav nama je bilo bolj kot ne že prej jasno, kdo je bil: Heydrich in Göring.