Firewatch

Današnjo edicijo posvečamo igri, ki je na lanskem E3-ju dodobra navdušila medmrežno javnost in izzvala velika pričakovanja. Takozvani »Firewatch« je prejšnji mesec dočakal uradni izid in tako tudi preizkus izpod naših prstov. Vedeli smo, da gre za avanturo z nekaj primesmi trilerja, vedeli smo, da naj bi šlo za drzen debi novoustanovljenega studia, a končni produkt je vendarle presenetljiv.

Igra nas postavi v idilični naravni park v slogu Yellowstonea, kjer se na peščici hektarov skriva dobršna mera malih naravnih čudes. Redki turisti se v to odročno področje zatečejo šotorit, naš odrezavi protagonist Henry pa sem pobegne pred svojo bolečo preteklostjo in razpadajočim zakonom. Javi se za požarnega oglednika; njegovo delo obsega bolj ali manj samotno bivanje na razglednem stolpu in nadzorovanje nepazljivih ali malomarnih mimoidočih, ki bi utegnili poškodovati delikatno naravo. Ker je park resnično velik in ker je plezalcev ali tabornikov malo, ostane Henry na svojem poletnem delu skorajda povsem osamljen. Njegova edina vez z zunanjim svetom ostane nadzornica Delilah, s katero po Walkie-talkieju hitro najdeta skupen jezik in vzpostavita zaupno zvezo.

Stvari se začnejo zapletati, ko Henryju neznanci premečejo sobo in ko odkrijemo znamenja, da mu pri njegovem pohajkovanju po parku nekdo sledi. Kar naenkrat domnevna samota postane huda ranljivost, idilični park pa se spremeni v divjino, kjer ima lahko že majhna napaka usodne posledice. Vprašanje, ali smo resnično ogroženi ali pa je vse le plod Henryjeve paranoidne samotarske domišljije, preveva celotno igro. Kmalu nam postane jasno, da smo odvisni le od sebe, da nam premetena Delilah ne more pomagati drugače kot po telefonu in da je najbližja pomoč zelo daleč stran.

Čeprav je Firewatch v igralskem smislu čista avantura, pa po zgodbeni plati uspešno krmari med komično dramo in živce parajočim trilerjem. Dialogi po walkie-talkieju so iskrivi, izmenjave med Henryjem in Delilah pa posrečene. V slogu Telttaleovih pustolovščin sami izbiramo replike, vendar tokrat te niso glavno gonilo zgodbe. Pravo zmagoslavje Firewatcha se skriva v fantastičnem okolju, v razgibanem, pa vendar preglednem parku, ki nam praktično na vsakem koraku prinese prizore iz razglednic. Gozdovi, kanjoni, jezera, podzemne jame in plezalne stene so čudovito prepleteni v okolico, ki deluje pristno in organsko. Prav nič v Firewatchu ne izpade vsiljivo ali kičasto. V vsaki misiji, ki nam jo naloži šefica na liniji, bomo raziskali en del otoka; v vsakem pogovoru z njo bomo izvedeli nekaj malega o njej ali sebi; in vselej bomo odkrili en kos misterija, ki na koncu nelagodno obleži v želodcu.

Govorimo o poslastici za oči, ušesa in dušo. V svetu, kjer se računalniške igre vse bolj zanašajo na zamlokle, vojaške barve, je Firewatch v svoji barvitosti prava osvežitev. Grafična podoba, ki stavi na poživljajočo sončno svetlobo in mesečino, pa tudi na jutranje meglice in grozeči dim bližnjih požarov, je preprosto zadetek v polno. Čeprav je Campo Santo nova ekipa na obzorju, pa ga v glavnem sestavljajo že uveljavljeni razvijalci na čelu z zvezdniškim ilustratorjem Ollyjem Mossom.

Firewatch je tako postal nepričakovan kandidat za igro leta, ki ji do popolne izvedbe manjka malce daljši igralni čas in nekoliko udarnejši konec. Gre za drzen prvenec, ki bo gotovo pustil svoj pečat tudi na prihajajočih igrah. Če ste preleni za resno hribolazenje, plezanje ali kampiranje, potem je pričujoča igra najboljši nadomestek in obenem odlična ilustracija prednosti in pasti samotarskega odklopa v naravi.

Za požarno in svojo varnost je tokrat skrbel Rasto. Podpira nas gameplay.si.