Kako se guba segreta plastika

Od začetka aprila je v Steklenem atriju Mestne hiše na ogled razstava vizualne umetnice Sare Rman. Naslov Zrcaljenje brez konca namiguje na zdaj že ustaljeno prakso umetnice, ki se ukvarja predvsem z materialnostjo fotografskega nosilca podobe. Umetnica v obrazstavnem besedilu piše, da podobo nadomešča z golo materialnostjo. Material torej zrcali samega sebe, tako pa ustvarja tudi novo podobo. Tokrat fotografskim materialom umetnica dodaja še takšne, ki s prosojnostjo omogočajo igro z osrednjim konceptom razstave – svetlobo.  

Razstavljenih je pet del, dve fotografiji in trije objekti. Slednji so na različnih podstavkih postavljeni v ravni sredinski liniji, ki z rigidnostjo opozarja na kuratorsko nerodne stranske stene oziroma okna ter na neizkoriščen obok na koncu prostora. Fotografiji levo tik ob vhodu in nekoliko globlje na desni steni ustvarjata diagonalo, ki gledalko ves čas ohranja v desni trikotni polovici prostora. Kuratorsko sicer resda zahteven prostor tako kljub zadostnemu številu del deluje nekoliko prazen.

Objekti so tri različice preoblikovane polimerne smole, torej transparentne plastike, ki se običajno uporablja za steklaste odlitke. Na prvi pogled delujejo nenamerni, kot rezultat neke napake ali pa kot odvečni kosi pri ustvarjanju. Pod podrobnejšim pogledom pa razkrivajo vse zanimivejše organske oblike, posledice toplotnega manipuliranja smole in igro med prosojnostjo in motnostjo.

Na prvem podstavku, na črnem valju – predvidevamo, da gre za najden objekt, morda nekaj iz fotografskega ateljeja – stoji majhen zmečkan kos smole. Zmečkanosti oblike nasprotuje le črvičasto razpotegnjen del, ki se dviga iz sredine predmeta in na koncu kljukasto obvisi proti tlom. Ne vemo točno, kaj gledamo, vendar se zaradi bizarnosti objekta in prepričljivosti, s katero nam je predstavljen, v njem lahko izgubljamo kar nekaj časa. Razkriva se nam vedno več zanimivosti. Sicer prozorna smola na nekaterih delih zaradi prekomerne manipulacije deluje ledeniško modra. Med zmečkanimi plastmi se skrivajo nerazločni črni delci, po površini pa je posut oranžkast prah.

Ob tem objektu se sprašujemo, kolikokrat bi lahko umetnica še raztegnila ali pa zmečkala smolo, preden bi šla predaleč, preden bi objekt iz radovedne bizarnosti zdrsnil v smet. Tudi ta napetost nas privablja. Odpira se torej vprašanje namernosti oziroma natančneje, razkriva se umetničin pristop do dela, ki je raziskovalen in odprt za naključja. Čeprav je fizikalnost materiala za Rman osrednjega pomena, je pred njim morda bližje gledalki kot ustvarjalki. Tudi njej se med delom šele razkriva narava materiala, ki ga manipulira.

Sredinski objekt se morda še najbolj neposredno dotika deklarirane osrednje teme razstave – svetlobe. Delo sestavlja rumenkasta pravokotna polimerna plošča. Obrnjena proti svetlobi sloni na stiroporni strukturi, ki ploščo obdaja s treh smeri. Objekt bi težko označili za lepega, pa vendar zračni mehurčki in črne saje, ki so ujeti v plastiki, spominjajo na nekakšen moderen, izumetničen vitraž. In če pogledamo bližje, se na belem stiroporu res riše rumenkasti odsev materiala.

Tretji objekt, ki na najvišjem podstavku stoji na koncu sobe, deluje najbolj nameren. Čar prvih dveh, ki uspešno utelešata umetničino željo po reduciranju podobe, se tu razgubi. Delo namreč takoj vzbudi asociacijo na rezino kakšnega minerala. V organsko nepravilni elipsi motno belo središče obdaja živo rumena barva in nato prozoren rob. Elipsa je ploščata in izjemno gladka, brez tistih mehurčkov in sprememb v teksturi, ki sicer dokazujejo nepredvidljivost umetničinega procesa. Elipsa stoji pokončno zataknjena v zarezo kamna, ki potrjuje prej omenjeno asociacijo.

Tako direktna sopostavitev navezujočih se predmetov deluje nekoliko preočitna. Kamen izstopa med sicer izključno umetnimi oziroma umetelnimi objekti, poleg tega pa je njegova povezava z osrednjim subjektom svetlobe nejasna. Kot podporna elementa veliko bolje delujeta stiropor ali pa črn valj, ki spominja na filmsko špulo. Bodisi v dovzetnosti za svetlobno intervencijo bodisi zaradi povezave s fotografijo se bolje skladata s temo, ki naj bi razstavo povezovala v koherentno celoto.

Nekoliko drugače od objektov delujeta razstavljeni fotografiji. V skladu s temo Rman za preobrazbo fotografskih materialov tu uporablja radikalen izraz svetlobe – ogenj. Vendar pa je rezultat manipuliranja materiala tu zgolj dokumentiran. Namesto obdelanega fotografskega papirja in filma gledamo fotografiji, ki ju prikazujeta. Nastane torej metamaterialnost, v kateri fotografija ponazarja manipulacijo svojih elementov.

Prva fotografija je obešena med oknoma na desni steni. V obrazstavnem besedilu lahko preberemo, da je na njej upodobljen fotografski papir, ki ga je Rman kontrolirano in zgolj v središčni točki zažgala. Gesta je ustvarila izjemno močno podobo. Temno modremu, vesoljskemu ozadju v sredini nasprotuje žareče oranžna okrogla oblika. Gubanje in napihovanje papirja na tej točki poosebljata ogenj, ki ju povzroča. Oranžni, keloidni mehurčki ponazarjajo žgano, ranljivo meso materiala. Osupljivi podobi škodi le izbira blaga, na katerem je natisnjena. Zakaj sploh blago? Izbira je konceptualno nejasna, predvsem pa rahlo sijoča podlaga omili ostrino slike in njen učinek.

Na enako podlago je natisnjena tudi druga fotografija. Na večjem formatu za razliko od prve sloni ob steni, podprta z majhno kovinsko škatlico. Spet predvidevamo, da gre za kakšen fotografsko relevanten predmet. Fotografija prikazuje nagubanost segretega filma, ki pretvorjena v dvodimenzionalnost postane abstrakten motiv vijugastih sivih oblik. Kljub estetski privlačnosti nam je motiv že nekoliko poznan, pričakovan. Naše pozornosti ne zadrži tako uspešno kot ostala dela na razstavi. Poleg blaga fotografiji škoduje še širok siv plastičen okvir, ki deluje cenen in se barvno ne sklada s fotografijo.

Raziskovanje in strast do svetlobe, ki ju Rman omenja v obrazstavnem besedilu, resda lahko opazimo bolj ali manj pri vsakem od razstavljenih del. Vendar pa je, kot priznava umetnica sama, svetloba ključno orodje za kakršnokoli oblikovanje in raziskovanje prostora. V vlogi povezovalnega koncepta tako zaradi splošnosti nekoliko obvisi. Kot predpogoj vsakršnega fotografskega procesa lahko svetlobo navsezadnje razumemo kot še en fotografski element, ki ga Rman manipulira. Ta formalni vidik je v delih tudi občutnejši kot simbolni pomeni, ki jih svetlobi pripisuje obrazstavno besedilo.

Bolj kot svetloba dela povezuje predvsem specifična senzibilnost umetnice, ki raziskovanje novih materialov povezuje z že poznanim fotografskim medijem. Taktilen pristop do fotografskega materiala se v podobnih formah preliva v kiparske intervencije. Impresivnost teh podob pa se žal pogosto izgubi v manj prepričljivih podrobnostih.