Reanimacija zlomljenega srca

Ob precej nenavadni uri za obisk umetniškega performansa, nekje v času kosila, je v ponedeljek v Galeriji Kapelica potekal še bolj bizaren dogodek. Za opis performansa in razstave Telo je velik prostor avstralskih umetnic Pete Clancy in Elen Pynor si brez zadržkov lahko sposodimo izraz roko na srce in ga interpretiramo dobesedno. Umetnici se v svoji interpretaciji življenja in smrti bioloških teles, skozi katero raziskujeta telesne in mentalne reakcije na transplantacije srca in pljuč, lotevata reanimacije prašičjih src. In roko na srce, to počneta v nadvse kompleksnem zaporedju dogodkov, ki za vidno percepcijo niso ravno lahkotno doživetje.

Ob dveh popoldne so bila tla Kapelice že absurdno zamazana s prašičjo krvjo. Ta je v curkih špricala iz velike osvetljene cevkaste instalacije, pod katero se je kopičilo nešteto  medicinskih aparatur. V sredini je bilo vpeto prvo izmed dveh prašičjih src, ki sta iz klavnice prispeli v dobrih 4 minutah. S hitrimi gibi in vseprisotno tenzijo, ker reanimacija ni nujno vedno uspešna, sta umetnici s pomočjo ekipe Kapelice in biologa poskušali mrtvo srce iz kosa mesa obuditi nazaj v prvotno stanje. Po večkratni uporabi defibrilatorja in dozi adrenalina je v drugem poskusu prvo srce končno oživelo. Kri je še vedno špricala, kamere so objestno beležile ponovno rojstvo in v nekakšnem novonastalem mentalnem šoku ob popolni nepripravljenosti na tovrsten medicinski proces sredi galerijskega prostora je bil čas za odhod.

Okoli šestih popoldne se je situacija okoli instalacije precej umirila, srci pa sta še zmeraj utripali v enakomernem ritmu. Kljub mlaki zdaj že zasušene krvi je vladalo sproščeno vzdušje, utripajoči srci pa sta sunkovitemu gibanju navkljub spominjali na tihožitje. Marsikateri obiskovalec je priložnost domačnosti izkoristil in se dotaknil utripajoče mišične gmote. Subjektivno povedano, šele tedaj se je smisel celotnega konceptualnega procesa formiral v jasno podobo. Če prvi odziv na performans, ki še najbolj spominja na transplantacijo organov, vzbuja odpor in nelagodje, je dotik živečega srca kot prispodobe za življenje popolnoma unikatna interpretacija lepote, čistosti in ranljivosti biološkega telesa. Občutki obiskovalcev zagotovo niso bili enoznačni, a so pri večini vzbudili nekakšen materinski občutek krhkosti in zavedanja tankočutne meje med živim in mrtvim.

Dan kasneje sta umetnici na dvourni predstavitvi bolj kot o fiziološkem procesu govorili o lastnih emocionalnih spoznanjih med nastajanjem dela. Priprave so vključevale pogovore s kopico strokovnjakov in ljudi s presajenimi organi ter nenehno trajajočim poskusom mistifikacije človeške percepcije tovrstne izkušnje. To plat umetniškega dela sta implicirali tudi v ambientalnem podvodnem videu s posnetki ljudi, ki si delijo izkustvo transplantacije pljuč. Posnetek, na katerem so na dnu bazena postavljeni stoli, akterjem pa nikakor ne uspe sedeti tam dlje časa, saj nenehno plavajo na površino po zrak, personificira nepredstavljiv položaj soočanja telesa z novim organom. Projekt je tako razdeljen na dva dela – na vizualnost performansa in na metaforiko video instalacije.

Med drugim sta umetnici priznali, da sta prenočili kar na tleh galerije, saj jima vest ni dopustila, da bi živi srci pustili brez varstva. Prvo je ugasnilo okoli polnoči, drugo, ki je  med odvzemanjem iz telesa utrpelo še poškodbo, pa je bílo celih 20 ur. To je definitivni rekord tako zanju kot tudi za znanstveno stroko in patetični dokaz, da se z zlomljenim srcem da živeti, pa čeprav le v prenesenem pomenu. Tokratna izvedba je bila tudi prva, v kateri sta uporabili pravo kri in ne umetne tekočine, kar je na vizualni ravni delovalo še prepričljivejše.

Telo je velik prostor je na lanskem festivalu Ars Electronica prejel častno omembo za hibridno umetnost in je prvovrstna poezija dojemanja notranjosti biološkega telesa. Navkljub nekakšni pretirani vznesenosti avtoric na predstavitvi, ki je bila izključno iskrena, pa vendar iz medicinskega vidika morda povsem nespodobna, je za povprečnega obiskovalca več kot dobrodošla mentalna sprememba v dojemanju meja lastnega telesa. Pa tudi neprecenljiva izkušnja iz anatomije.

Roko na srce je položila Tina Dolinšek.