Wiener Stadthalle Halle, Dunaj, Avstrija, 23. 11. 2018

Sedemintrideset let je minilo od trenutka, ko je v Los Angelesu nastal thrash metal bend Slayer, ki so ga ustanovili vokalist/basist Tom Araya, kitarista Kerry King in Jeff Hanneman ter bobnar Dave Lombardo. Do danes so izdali dvanajst studijskih albumov, s svojo agresivnostjo, odličnim smislom za pisanje pesmi, pretresljivimi besedili in brezkompromisno držo, ki jih je uspešno vodila in držala na vrhu scene tudi v času, ko je metal recimo sredi devetdesetih bil na najnižji točki popularnosti, pa so in še veljajo za prave botre ekstremne scene, katerih vpliv je čutiti v vseh metalskih podzvrsteh. A tudi Slayer niso večni in so samo ljudje, tako da so se tudi oni odločili zaključiti svojo zgodbo v najboljši možni luči – in sodeč po videnem v petek na Dunaju v dvorani Wiener Stadthalle, se Slayer definitivno poslavljajo na vrhuncu.

Po objavi novice, da bodo s finalno svetovno turnejo zaključili svoje delovanje, so Slayer najprej obdelali ZDA, zdaj pa je na vrsti Evropa, po kateri se tudi še ta trenutek podijo z death metalci Obituary, kultnimi thrasherji Anthrax in predstavniki novega vala ameriškega metala, Lamb Of God. Omenjeni paket polni dvorane povsod po Evropi, Slayer pa seveda zadevo oglašujejo kot zadnjo možnost za srečanje v živo. Resda so vmes potrdili še nekaj finalnih festivalskih nastopov, zaradi katerih se bodo naslednje leto še enkrat popeljali po Evropi, a dejstvo je, da gredo možje, seveda zasluženo, v pokoj. Trije člani štejejo že lepo čez 50 let in so sedemintrideset let thrashali brez prestanka, kitarist Hannemann je preminil že leta 2012, Gary Holt, session kitarist, se bo vrnil k ustvarjanju z Exodus, pa tudi njihov zadnji album Repentless je dokaz, da je bend še vedno več kot sposoben napisati glasbeno delo, ki bo ponosno nosilo ime Slayer. Zdaj pa pustimo te stvari ob strani in se raje osredotočimo na odlični petkov koncert, ki so ga že okrog šeste popoldanske ure odprli death metalci Obituary.

V slabih štiridesetih minutah so nas Obituary v izjemni maniri popeljali skozi različna obdobja svojega ustvarjanja. Možje so še vedno agresivni, oder jim je drugi dom, komade izvajajo brezhibno, njihova energija je na višku. Veliko dinamike so dosegli tudi s spreminjanjem tempa znotraj posameznih pesmi, s čimer so ustvarjali valove agresije in številno ljudstvo popeljali v pravi, kot pravijo sami, redneck stomp. Vokalist John Tardy je vokalno še vedno enako agresiven kot pred dvajsetimi leti, njihovi kot britev ostri in kot največji kos špeha mastni riffi pa so večni – nihče ne igra death metala tako, kot Obituary. Odlična izbira za otvoritev koncerta, ki so se ga udeležili ljudje iz vseh koncev Evrope.

Po krajši pavzi je sledila doza kultnega newyorškega thrasha v obliki Anthrax, ki so na sceni vsaj že tako dolgo kot Slayer. Bend nas je pod taktirko kitarskih riffov Scotta Iana in manijakalnih krikov vokalista Joeya Belladone popeljal skozi svoj železni repertoar, katerega večino tvorijo pesmi z albuma Among The Living, seveda pa so vmes proslavili tudi trideset let plošče State Of Euphoria, se dotaknili tudi svojega najnovejšega izdelka in hkrati ponudili še priredbo komada Antisocial Francozov Trust. V zvokovno odlični kondiciji so dali vedeti, da sami še ne mislijo na penzijo, Scott Ian pa nas je vmes seveda spomnil tudi na dejstvo, zakaj smo se vsi tega koncerta sploh udeležili ter nas še bolj podžgal ob misli, da bodo oder kmalu zasedli Slayer. A pred velikani je bilo treba prenoreti še skozi set komadov zasedbe Lamb Of God.

Lamb Of God na odrih še vedno predstavljajo aktualno ploščo Sturm Und Drang, bend, ki ga veliko ljudi oglašuje kot edine legitimne naslednike Pantere, pa je vsaj v avstrijskem delu publike požel največ pozornosti in ovacij. Bobnarja Chrisa Adlerja še vedno nadomešča tolkalec iz Prong, nori Art Cruz, ki je kvintet brezhibno popeljal skozi obsežno diskografijo. Vokalist Randy Blythe je ves čas norel in spodbujal folk v publiki k istemu početju, kitarska dvojica Mark Morton in Willie Adler pa je bruhala riff za riffom. Začuda so Lamb Of God odigrali veliko starejših pesmi, tempo in raven adrenalina pa so ves čas držali na višku. Kljub temu pa si drznem trditi, da za razliko od Obituary in Anthrax Lamb Of God v živo niso pristavili še tiste pike na i, ob kateri bi vsi rekli uau! Nastop ni bil slab, pa tudi komade so odigrali, kot je treba, a vseeno je manjkal določen občutek nepredvidljivosti, tisti pravi live feeling, ki bi omogočil ultimativno zmago pred prihodom Slayer. No, ura je skoraj že odbila devet, ko so oder le zasedli Tom Araya, Gary Holt, Kerry King in Paul Bostaph ter pričeli svoj finalni nastop na Dunaju.

V naslednjih devetdeset minutah so Slayer odigrali 19 pesmi, medtem pa govorili skoraj nič. Kdor je Slayer že videl v živo, ve, da Tomu Arayi ni treba reči niti besede. Dovolj je že, da bend upali prvi riff ali udarec komada in norija se začne. Brez izjeme! Bend je seveda, vedoč, da se mora posloviti v najboljši možni maniri, pičil iz komada v komad skozi vsa obdobja svoje obsežne diskografije, med jeklenimi hiti pa smo bili deležni tudi presenečenj v obliki komadov Dittohead, Payback in Blood Red. Norija folka je bila na vrhuncu, krike Slayeeer! je bilo slišati iz cele dvorane, štirje jezdeci apokalipse pa so izpadli še toliko bolj legendarni, ko jih je ob noro dobrem light showu pogosto obžaril tudi peklenski ogenj, ki je v pravih trenutkih poudarjal dele pesmi ali pa žgal oba simbola orla s Slayer logotipom, ki sta zlovešče krasila oder. Vrhunec peklenskega ognja je seveda nastopil s komadom Hell Awaits. Tako kot na koncertih Iron Maiden, so tudi pri Slayer veliko vlogo odigrala platnena ozadja, ki so bodisi spominjala na zadnjo ploščo Repentless ali nam predstavila mogočnost bendovega logotipa, nas popeljala v peklenske globine z motivi, pobranimi z različnih naslovnic ali nas z dobro parodijo logotipa Heineken spomnila na pokojnega Hannemanna. Vse skupaj se je sestavilo v neverjetno izkušnjo s katarzičnim občutkom, da nas zapuščajo bogovi uničenja, čeprav je njihova zapuščina nesporno večna in neuničljiva. The kings are dead – long live the kings!