Neki drugi Zoki

Neki drugi Zoki

Aktualno-politična novica
4. 12. 2018 - 19:08

“Le nekaj besed. Dobivam maso sporočil in berem komentarje, da je s Kranjem konec, da se je zgodila krivica, goljufija. Ljudje, ni res. Vse bo ok. S Kranjem bo vse dobro. Nasprotnik je bil mnogo močnejši, za njim je stal cel sistem in vse stranke. Nemogoče je bilo parirati temu. Kar smo dosegli, je preprosto neverjetno, o tem bodo politologi predavali. In to nam tudi mediji priznavajo. Oblikovno, srčno in retorično prednost. Taka kampanja navrže vse živo,” je včeraj na svojem Facebook profilu objavil nesojeni kandidat za župana Kranja, ljudski junak Zoran Stevanović.

Zoran je športnik in ljubitelj živali, na maratonih do rezultata pomaga tistim manj zmožnim, na vozičkih, Zoran se zavzema za socialna stanovanja za mlade družine in prosto recitira Prešernov Sonetni venec. Njegova uvrstitev v drugi krog volitev je bila precej nepričakovana - premagal je tako Jožeta Bajca, kandidata stranke SDS, kot Iztoka Puriča, ki sta ga podpirala Stranka Alenke Bratušek in nekdanji kranjski župan Boštjan Trilar. Na županskih volitvah je Stevanović kandidiral z neodvisno listo Zoran za Kranj, in medtem ko je Popo v svoji Čudolandiji v Kopru prižigal lučke, se je Zoran s heštegom #prizgimolucvkranju zavzemal za drugačno luč, za luč transparentnosti, ki bi na svetlobo dneva postavila občinsko politiko in jo razkrila v vseh njenih nepravilnostih. Stevanović je v županski kampanji, pa tudi že prej, kot svetnik Mestne občine Kranj, nase opozarjal predvsem z objavami videov na svojem Facebook profilu. V njih najraje snema sebe, medtem pa meče luč na različne probleme - objavlja vse od posnetkov teka po mestu, med katerim opozarja na pomanjkanje pločnikov, ki njegovo rekreacijo spreminja v tako rekoč samomorilsko dejanje, do posnetkov svojih komentarjev na dogajanje v občinskem svetu, v katerih opozarja predvsem na klasični trojec lokalne politike, torej korupcijo, klientelizem in nepotizem. Nase je pritegnil pozornost tudi z drugačnimi ekscesi – na sprehod po Kranju je enkrat na povodcu peljal kačo, zaradi spora s takratnim županom Trilarjem je odkorakal s seje in celotno sejnino podaril kranjskemu društvu Pomagajmo slovenskim otrokom.

Stevanović je bil še do začetka poletja član Slovenske nacionalne stranke, nato pa je pred županskimi volitvami zamrznil svoje članstvo v stranki in nastopil kot neodvisni kandidat. Vsaj tako je govoril nekaj časa, dokler ni na soočenju pred drugim krogom volitev na RTV-ju povedal, da je iz stranke izstopil. V mestu pač ni prostora za ideološka prepričanja in kdor hoče dobro za mesto, se bo svojim lastnim prepričanjem odpovedal. Stevanović je bil sicer leta 2014 izvoljen v mestni svet kot kandidat svoje neodvisne liste, nato pa ga je k sodelovanju v stranki povabil sam Zmago Jelinčič Plemeniti, Stevanović pa je povabilo takrat navdušeno sprejel, rekoč, da je v stranki našel prave vrednote. Ob njegovem izstopu iz stranke je branjevški mlin govoric sicer premleval možnost, da je sodelovanje s Stevanovićem zaradi notranjih konfliktov prekinila stranka sama. Na županske volitve je nato še z dodatnim nožem v hrbet Stevanoviću stranka nastavila svojega kandidata, Bogomirja Šublja, bolj kot ne izključno z namenom, da ujezijo Stevanovića, saj je imel Šubelj tako rekoč nične možnosti za zmago.

Kot viden član Jelinčičeve stranke je Stevanović rad razburjal javnost tudi s protimigrantskimi videi. Na svojem Facebook profilu je na primer objavil video pretepa med dvema beguncema, ki sta bojda že pred tem neizzvano izzivala obiskovalce koncerta skupine Laibach na škofjeloškem gradu. Stevanović se je, po vsej verjetnosti v sodelovanju z varnostniki tamkajšnjega dogodka, dokopal tudi do dokumentov tujcev, ki so ju pridržali, in jih necenzurirane objavil. Njegov video je dosegel 400 tisoč ogledov, že naslednji dan pa ga je Facebook odstranil, z argumentacijo, da krši standarde skupnosti. Razburjeni Stevanović je za odstranitev okrivil lobije, ki izvajajo v Sloveniji tiranijo, kakršne ni videti niti v Severni Koreji.

V času kampanje je svojo protimigrantsko retoriko, pa tudi drugačne ekscese, močno omilil. Prav tako se je po mestu prenehal sprehajati s kačo na povodcu in se v javnosti raje pojavljal, ko je na sprehod brez povodca peljal svoje tri sinove. V predvolilnih soočenjih se je izkazal kot vešč retorik, ki mu je položaj mestnega svetnika koristil za pravno znanje. Moderatorje je poučil o pristojnostih državne in občinske politike, poudarjal je pomen gradnje socialnih stanovanj in urbanističnega načrtovanja v že obstoječih naseljih, kot je na primer Planina. Na vprašanje, ali bi v kranjskem dijaškem domu podprl namestitev 10 mladoletnih beguncev, je na presenečenje občinstva odgovoril pritrdilno. Morda je sicer z odgovorom želel le kontrirati Bogomirju Šublju, kandidatu SNS, ki je na isto vprašanje odgovoril z “nikakor ne”. Kontrirati ali ne, vse, kar je Stevanović povedal na soočenjih, je zvenelo veliko bolj smiselno in manj teoretsko-zarotniško kot njegovi selfie-videi.

Stevanovićeve izjave v soočenjih si lahko interpretiramo kot poskus predvolilne normalizacije ali posredinjenje z namenom dosega čim večjega kroga volivcev. Toda njegova težnja k teorijam zarote in poniževanju nasprotnikov z začetkom kampanje ni izginila. Prav tako tudi po izstopu iz stranke SNS verjetno niso izginile Stevanovićeve protimigrantske težnje, deklarativnim izjavam o sprejemanju mladoletnih beguncev navkljub.

Vse, kar je Zoran nekdaj bil, še vedno je, in vse, kar je Zoran zdaj, je Zoran tudi nekdaj bil. Notranja protislovja med njegovimi dejanji in besedami ali raje med besedami, izrečenimi samemu sebi v selfie-videih, in besedami, izrečenimi v javnosti, niso le naključno dejstvo njegovega uspeha, temveč njegov ključni del. Stevanović dela in govori protislovne stvari, pri tem pa se ves čas predstavlja kot edina luč razuma v občini, kot prinašalec resnice - tako tiste o lobijih, ki skušajo zakriti resnico o migrantih, kot tiste o lobijih, ki omogočajo korupcijo in nepotizem.

Toda Stevanović ni bil dovolj spretno protisloven, vsaj ne dovolj, da bi slavil na županskih volitvah. Ni mu uspelo prinesti resnice tudi tistim bolj skeptičnim, po vsej verjetnosti zato, ker se je protislovje med ekscesnim sprehajalcem kače in umirjenim politikom izkazalo za premalo verjetno. Po nasvet bi se moral obrniti k samemu mojstru protislovij, aktualnemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Slednjemu je uspelo prepričati javnost, da so njegova politična protislovja le naključna dejstva, posledica ponesrečenih odločitev. Njegova nedavna izjava o tem, da bi morala državna podjetja razmisliti o svoji družbeni odgovornosti in praksi oglaševanja v medijih, ki širijo sovražni govor, ga je navkljub nekaterim preteklim grehom postavila na položaj glavnega borca proti sovražnemu govoru v državi. Pa pustimo za namen tega komentarja ob strani dejstvo, da iz izjave pravzaprav ne izhajajo nikakršne posledice, da se v resnici še nič ni in se verjetno tudi ne bo nič zgodilo. Dejstvo je, da je njegovo izjavo del javnosti požrl z velikimi besedami o Človeku z veliko začetnico, Človeku, ki si je drznil stopiti nasproti sovraštvu.

Šarčeva protislovja so dovolj spretna, da lahko del javnosti prepriča, da je prav on vodilni borec proti sovražnemu govoru v državi, kljub temu da istočasno imenuje Damirja Črnčeca na mesto sekretarja Sveta za nacionalno varnost. Šarec uspešno združuje vzporedna vesolja v eno, v tisto, v katerem je mogoče biti istočasno superjunak Antisovražman in Antimigrantman. Šarec se je sicer naučil, s katerim superjunakom bo pri levosredinski publiki zaslužil več točk, in Antimigrantmana potisnil nekoliko bolj na stran ter prepustil drugim, da ga igrajo namesto njega.

Politiku, čigar stališča so notranje protislovna, je težko nasprotovati, sploh če sta obe osebnosti, ki ju prikazuje, enako prepričljivi in učinkoviti za različne publike. Takrat lahko v njem vsakdo najde, kar pač želi. Stevanoviću to ni uspelo, kajti nihče mu ni prav zares verjel, ko je igral umirjenega politika z zgolj zmerno nacionalističnimi stališči. V nasprotju z njim lahko Šarec še vedno uspešno igra svojo dialektično igro - morda zato, ker je boljši igralec, bolj verjetno pa zato, ker je uspešno zapolnil tisto mesto v strukturi, ki je čakalo na močnega nasprotnika Princa teme.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.