Problem žive dediščine

Pred nedavnim je ena od znanstvenih raziskovalnih združb – upravičilo njene eksistence naj bi bilo pretresanje literarne teorije in prakse – razpravljala o petdesetih letih maja 1968 in še za polovico daljšem življenju Jugoslavije. Ljudje, ki so vsaj uradno financirani za tematizacijo književnosti, se niso niti skušali pretvarjati, da gre za večdisciplinarni hepening, v katerem njihova stroka sodeluje kot ena od mnogih – kot samosvoj glas v polifoniji vednosti. Dejansko so nastopili na podoben način kakor pred desetletji pesnik Matej Bor, ki je bil akademik zaradi svojih dosežkov na področju besedne umetnosti, z imenitno zvenečim nazivom pa je v očeh nekaterih ljudi »pokrival« tudi svoje na lingvistično strokovnost pretendirajoče razlage venetščine.

Ravnanje pretresovalcev literature in njene teorije, ki so ob 100. obletnici nastanka Jugoslavije slednjo skušali četrtinsko pomladiti, ni unikatno. Prej bi bilo mogoče reči, da je za slovensko mentalno podnebje, v katerem strokovnost ne pomeni poznavalstva določene problematike, temveč poklicanost in izbranost s strani ukrojevalcev vedno novih kostumov stvarnosti, običajno. Po politikih, ki so že dolgo časa znani zaradi ustvarjalnega pristopa k zgodovinskemu knjigovodstvu, so se temu početju brez kakršne koli zadrege odkrito pridružili še ljudje iz znanstvenih kabinetov in podobnih čumnat. Da, tudi oni imajo vznemirljive popoldanske hobije, s katerimi se želijo kratkočasiti v službi ter po možnosti toliko vznemiriti javnost, da bi jim zaposlenost s konjički priznala za delo. Preteklost pa je tako zelo barvita! Česa vsega se ne dá reči o njej?!

Res je, da tak pristop na podoben način kot intuicija ameriškega predsednika Donalda Trumpa postavlja pod vprašaj smiselnost kakršnega koli študija in poudarja odvečnost zgodovine, za katero more biti v javnih očeh in ušesih k besedi poklican kot veščak vsakdo, toda za to smo odškodovani z neverjetno produkcijo novosti. Zdi se, da so mnogi ljudje preveč zares vzeli hudomušno krilatico historikov, ki zaradi nezmožnosti, da bi docela zanesljivo in verodostojno re-konstruirali nekdanje dogajanje, pravijo, da lahko storijo celo nekaj, česar niti ljubi Bog ne more – spreminjajo stvari za nazaj. Pomlajevanje obletnic je, kot kaže, zelo obetavno opravilo. Pred nekaj dnevi je v stavbo, v kateri domuje vrsta humanističnih inštitutov, poklical človek, ki se je predstavil kot izumitelj časovnega stroja. Glas iz daljave je nad izbiro naslovnika začudenemu in dvomečemu javnemu uslužbencu, ki je sprejel telefonski poziv, hlastno razložil, da se je zagotovo obrnil na pravi naslov: ne gre namreč za škatlo, temveč za formulo. Dejal je, da kliče predvsem zato, ker hoče, da se njegov dosežek zabeleži. Da se torej ne pozabi slavno dejanje, katerega pomen ne more biti manjši od podvigov Grkov in barbarov, ki so napeljala Herodota na to, da je izumil zgodovinopisje. Pri nas je očitno vse, kar si človek lahko zamisli, res: ne samo da zaradi tega ni vicev o policiji, temveč je pred pragom stvarnosti obtičala tudi domišljija. Mesto beletristike more zasesti memoaristika, splošnoslovje pa zlahka izpodrine zgodovino. Kakor je že ekonomijo ter vrsto drugih ved.

A pustimo sedaj ob strani ljudi, ki se trudijo biti plačani, da brijejo znanost, in se posvetimo problemom, katerih teža jih očitno nadvse bremeni. Da so politično zagnani, je jasno. Maj 1968 za besedno umetnost pač ni bil posebej tvoren ali pobuden. Nemara je najpomembnejša knjiga, ki je nastala v zvezi z njim, reakcija na trenutke, v katere se je zgostila zgodovina več desetletij, ter na njihove posledice: Malrauxovi Hrasti, ki jih podirajo so velika elegija o epohi, ki je tedaj začela naglo nepovratno izginjati. Leto 1968 je bilo upor proti svetu, kakršnega so oblikovali ljudje, ki so v prejšnji generaciji imeli prav – saj so se zoperstavili Hitlerju in ga nazadnje tudi premagali. Novosti so bile definirane glede na takšno stvarnost. Ljudje, ki so se šteli za glasnike novih časov, so vedeli predvsem, česa iz sveta velikih zmagovalcev nočejo več. Realizem prihajajoče dobe naj bi bil prvo ime za vse, kar je bilo v njem nemogoče. Nerazumno. Neeksistentno. Po novem naj bi bila prepovedana edino prepoved. Še zadnjič je Francija – dežela velikih in malih revolucij – menila, da se lahko pohvali z epohalnimi emancipacijskimi zamislimi. De Gaulle, ki so ga njegovi vse starejši pristaši šteli za nekakšnega vrhovnega poveljnika generacije druge svetovne vojne in so ga zato ogovarjali z mon général, je vzbujal gnus zaradi vsega, kar je in kar ni bil. Njegova politique de grandeur se je marsikomu zdela megalomanska. Zavezana je bila svetu generalove mladosti, ne mladosti maja 1968.

Toda ko so bile junija tistega leta pod pritiskom viharnih razmer izvedene volitve, je de Gaulle, ki je tako zaradi svoje preteklosti kot zaradi politike sodelovanja z Adenauer-Erhard-Kiesingerjevo demokratično Nemčijo poosebljal varnost, zlahka prevladal. Študentska nova levica, ki se mu je uprla – hkrati je bila nezadovoljna tudi s klasično socialistično in komunistično strankarsko mašinerijo – ni našla poti do prav tako nezadovoljnih industrijskih delavcev, ki so leta 1968 morebiti še zadnjič imeli toliko skupnih interesov, da bi lahko v svet okoli sebe posegli enotno. Nedolgo zatem so problemi, ki so jih zaposlovali v vsakdanjiku, zaradi tehnoloških sprememb in s tem povezane organizacije produkcije postali tako specialistični in kompleksni, da so terjali individualni pristop in celega človeka. Tega premika ni moglo zaustaviti niti podstavljanje bomb, niti ugrabljanje stebrov stvarnosti, niti pretresanje klasične revolucionarne literature in dlakocepsko pričkanje o tem, kaj da je bilo mišljeno s kako neobjavljeno rokopisno marginalijo izpred stoletja. Ko pa so se duhovi za silo pomirili, je bil lahko odslovljen tudi de Gaulle – da ne bi slučajno mislil, da je še enkrat zmagal. Na referendumu o ustavnih spremembah, ki so hotele iz Francije narediti nekaj več kakor Pariz obdajajoči prostor, je ostal v manjšini. S politique de grandeur je bilo konec: doba zmagovalcev v drugi svetovni vojni se ni končala z revolucijo in novo epoho, temveč z zatonom v lastni razredčenosti. Kar je obstajalo, se je nenehno podaljševalo in nižalo svojo raven. Toliko in toliko let pozneje je jasno, da je bil celo Georges Pompidou, ki je obul de Gaullove čevlje, nekdo proti Chiracu, Sarkozyju, Hollandu ali Macronu. Kakor je bil v Nemčiji zaradi dvomljive preteklosti v nacionalsocialistični dobi oklofutani srebrnojezičnež Kurt Georg Kiesinger kar nekaj nadstropij nad Angelo Merkel.

Maj 1968 seveda tega drsenja navzdol ni povzročil. Vendar ne gre spregledovati, da ga tudi ni preprečil. Morda bi ga lahko. Kakor bi ga morebiti mogel mon général, če bi še enkrat zmagal. Čisto gotovo pa je, da stari recepti danes, ne bodo uspešni: petdeset let katerega koli – tako upornega in grandeurskega kakor tihega in povprečnjaškega – leta 68 ni koncept, ki bi vodil k uspehu, k velikemu zasuku. Kdo si pa danes upa ne prepovedovati? Kdo si drzne v času skrajne optimizacije stvari in ljudi zares misliti nemogoče? Nemara je ponavljanje nekdanjosti neusodno kratkoviden koncept za literarno vedo, ki z vso vehemenco razpravlja o sedanjosti kot o poznem kapitalizmu – brez refleksije o tem, da je bil že poprej za zadnji stadij slednjega razglašen danes od mnogo bolj sofisticiranih in rafiniranih oblik odvisnosti upokojeni imperializem –, toda za resno politiko ni dovolj. Treba si bo zamisliti kaj novega. Kaj takega, česar še ni bilo. Kaj takega, kar ni ne omejeno ne obremenjeno s preteklostjo in njenimi prisilami ter avtoritarno razglašanimi nujnostmi. Prav zaradi tega je zgodovino dobro poznati – da bi je ne ponavljali v izmislekih in stvarnosti.