ZKP RTV Slovenija, 2012

Niet so že s ploščo Trinajst naredili odmik od svojega prejšnjega zvoka, ki jih je zaznamoval v preteklem obdobju. Lahko bi se reklo, da so naredili korak k bolj všečnemu glasbenem izrazju, ki je namenjen širšemu krogu poslušalcev. Ohranili so svoje ime, spremenili zvočno podobo, njihova identiteta pa še vedno ostaja v polju pankovskega upora, le da v bolj sredinskih okvirjih.

Na novi plošči, ki je nastala kot zvočna kulisa gledališke igre, predelave Jurčičevega romana Rokovnjači, govorijo o aktualnih problemih, kako odstraniti pokvarjene oblastniške bogatune.  Plošča se torej odlično sklada z družbenimi problemi, kar je vedno pozitivno za punkovski album. Pri tem so pri treh pesmih uporabili poezijo francoskega pisca Francoisa Villona. Borut Marolt prepričljivo interpretira besedila, ki so polna razbojniškega upora, določene pesmi, kot na primer Dva čevlja od tal, so tudi v pripovedni obliki. Album Rokovnjači se v svoji upornosti povezuje s pankovskimi časi, obenem pa se Niet spogledujejo s pop rockovskim izrazjem. Ker gre za sredinski zvok, so aranžmaji širši, prav tako so dodane orgle producenta Boruta Činča, ki je bistveno prispeval k temu, da je poznan nietovski zvok nadgradil, tudi z violinskimi vložki. Slišimo balado Pod staro jablano s Severo Gjurin, pri kateri je dodan klavir, medtem ko je v ozadju poznan zvok umazane nietovske kitare. Besedila na Rokovnjaču so ojačana s spremljevalnimi vokali, pri čemer so Niet slišati kot razbojniška banda.

Po zvočni strani so Rokovnjači všečen sredinski punk rockovski album, ki govori o uporništvu in kot tak je danes zelo aktualen. Je album, pisan za gledališče, ki se lahko posluša tudi na ulici.