Mannequin, 2012

Tropic of Cancer je eden tistih zanimivih novih projektov, ki bi mu nedvomno že morali nameniti pozornost v kateri izmed osrednjih glasbenih oddaj Radia Študent. Toda zaenkrat za to še ni bilo prave priložnosti, tudi zato ker losangeleška glasbenica Camella Lobo pod tem psevdonimom še ni objavila dolgometražca. No, kljub temu, da albuma še ni, je Tropic of Cancer z objavo singlic in malih plošč že navdušil - zaenkrat še razmeroma maloštevilne - privržence, ki prisegajo na spoj sintetike in rockovske zvočne podobe. Svoj delež k prepoznavnosti projekta je do nedavnega prispeval tudi Juan Mendez alias Silent Servant, znan skozi sodelovanje s cenjeno techno znamko Sandwell District, ki je z Lobovo sodeloval tudi pri snemanju aktualne dvanajstinčnice 'Permissions of Love', založene pri rimski založbi Mannequin. Prav Mendezove izkušnje s produkcijo sodobne elektronske glasbe so verjetno en pomembnejših razlogov za to, da je glasba Tropic of Cancer kljub spogledovanju s preteklostjo, slišati precej bolj sveže kot to velja za nekatere sorodne nove zasedbe. Pojavi se vtis, da je Lobovi skupaj s sodelavci uspelo ujeti izvrstno ravnotežje med temačno glasbo, ki je zaznamovala osemdeseta leta minulega stoletja in sodobnimi praksami, med katerimi izstopa predvsem opiranje na drone kot ga poznamo v zadnjem desetletju.

Kljub spretnemu brisanju časovnih okvirjev, pa je tisti element s katerim Tropic of Cancer - zaenkrat resda še precej zadržano – napoveduje morebiten preboj med najzanimivejše sodobne zasedbe, predvsem izvrsten občutek za pisanje pesmi. In to kljub temu, da Lobova že vse od prvega, izjemnega singla 'The Dull Age', ne spreminja svoje formule. Njen izraz upravičeno primerjajo z bendi, ki so v osemdestih ukrojili podobo dark in minimal wavea, gotskega rocka, post punka, zasanjanega sint popa, shoegazenja in še nekaterih sorodnih izrazov, premalokrat pa se izpostavlja, da še zdaleč ne gre zgolj za nostalgično vračanje v preteklost. Tropic of Cancer temačno, distopično razpoloženje prevede v aktualen čas. Je pa hrati res, da skozi prizmo lahkotnejših vsebin, ki narekujejo tudi podobo sodobnih sredinskih muzik, glasba Lobove pač spomni na čas iz osemdesetih. Toda to ji lahko štejemo le v dobro, nenazadnje je bil to čas, ko so glasbeniki še znali pisati dobre skladbe.