21. 3. 2024 - 16.00

Kaj bo ostalo od Ukrajine?

Audio file

Konvencionalni liberalni diskurz o vojni v Ukrajini, ki se je pričel razvijati v zahodnih medijih takoj po ruski invaziji pred dvema letoma, panično opozarja na ruski ekspanzionizem, teritorialno suverenost, kulturno avtohtonost ukrajinskega naroda, ter – najpomemneje – obrambo zahodne demokracije pred vzhodnim avtoritarizmom. Pri vsem tem zanemarja vprašanja o značaju in tendencah ukrajinskega gospodarstva, ki se zdijo sekundarnega pomena v epskem »spopadu civilizacij« med hrabrim Volodimirjem in zlobnim Vladimirjem. Toda ravno tovrstna ekonomska vprašanja odpirajo treznejšo perspektivo vojne v Ukrajini. Prisilijo nas, da v ozadju oboroženih spopadov prepoznamo še eno, povsem drugačno vojno: razredno vojno, ki jo vlada Zelenskega bije proti ukrajinskemu delavstvu in v prid kapitala.

Ukrajinska vlada se je zavezala strogim protidelavskim ukrepom že pred zaostritvijo vojaških spopadov z Rusijo. Že od izvolitve leta 2019 si Zelenski aktivno prizadeva za splošno liberalizacijo ukrajinskega gospodarstva; za »terapijo šoka«, ki po eni strani obsega odprodajo obdelovalnih površin in privatizacijo državnih podjetij, po drugi pa krčenje delavskih pravic in sindikalnih pristojnosti. Pridobitev absolutne večine v parlamentu je predsednikovo stranko Sluga naroda postavila v privilegiran položaj za uresničevanje tega projekta. »Zdaj imamo posebno situacijo, posebno priložnost, da izvedemo vse potrebne reforme«, je septembra 2019 v zvezi s predvideno liberalizacijo izjavil Zelenski. »Za to imamo vse: politično voljo, večino v parlamentu, vlado in predsednika vlade, ki sta pripravljena delati.«

Čeprav se zdi, da bi vojna na ukrajinskih tleh morala otežiti sleherna prostotržna prizadevanja in ukrajinsko vlado prisiliti v bolj centralistično, državnoplansko obliko gospodarske politike, se je v zadnjih dveh letih rusko-ukrajinske vojne zgodilo ravno obratno: zaostrena liberalizacija je postala temeljni del prilagajanja ukrajinskega gospodarstva vojnim razmeram. Vlada Zelenskega se je pod predpostavko, da država ni in ne more biti učinkoviti upravljavec gospodarskih virov, podala na pot radikalnega političnega eksperimenta: prebroditi in zmagati vojno z vzpostavitvijo vitke države.

Med nosilnimi stebri tovrstnega projekta je obsežna privatizacija. Kot je zagon privatizacije leta 2022 komentirala ukrajinska podpredsednica vlade in ministrica za gospodarstvo Julija Sviridenko, citiramo: »Ena od ključnih nalog, ki jih moramo opraviti na poti do uresničitve načrta za oživitev in vzpostavitev novega gospodarstva države, je zmanjšanje udeležbe države v gospodarstvu. Država ne bi smela upravljati podjetij - zasebni lastnik bo to storil veliko učinkoviteje.« Za uresničitev tega načrta je vlada poenostavila in pospešila proces odprodaje državnih podjetij, zlasti z digitalizacijo pravne dokumentacije, odpravo obveznih revizij in ovrednotenja državnega premoženja, skrajšanim obdobjem dražb ter nižanjem izhodiščnih cen. Od junija 2023 so na javno dostopni spletni dražbi naprodaj tudi večja državna podjetja, vključno z Združenim rudarskim in kemijskim podjetjem, ki je eden največjih proizvajalcev titana na svetu.

V skladu z idejo, da stabilizacija vojnega gospodarstva zahteva opolnomočenje privatnikov, si vlada Zelenskega poleg velikopotezne privatizacije prizadeva za ambiciozne davčne reforme, po katerih načrtujejo uvedbo enotne desetodstotne stopnje obdavčitve za davek na dohodek, davek na dobiček podjetja in davek na dividende. Gre za davčni model, ki je tako naklonjen kapitalskim investicijam, tako regresiven, da bi Ukrajino v osnovi spremenil v davčno oazo. Primerljive ugodnosti niso v načrtih za najbolj ranljive in najrevnejše Ukrajince, za katere je – v imenu vzdrževanja vojnih financ – predvideno omejevanje dostopa do socialne pomoči. Pred slabim letom je v zvezi s krčenjem socialne pomoči za ukrajinsko delovno silo ministrica za socialno politiko Oksana Žolnovič dejala, citiramo: »Želimo, da naši ljudje ne bi več živeli z občutkom, da jim nekdo nekaj dolguje. Vsem želimo dati ribiško palico, ki jim bo pomagala loviti ribe – da bi pridobili ekonomsko neodvisnost in s tem dostojno življenje.«

Nesorazmerno opolnomočenje kapitala se odraža tudi v odnosu ukrajinske vlade do sindikatov in delavskih pravic. Vlada je v osnovi izkoristila vojno stanje za ošibitev in fleksibilizacijo delavskega položaja v ukrajinskem gospodarstvu. V zadnjih dveh letih delovanja je kljub vehementnemu nasprotovanju sindikatov uzakonila uporabo delovnih pogodb brez vezanosti na ure. Delodajalcu take pogodbe omogočajo, da se sproti odloča o tem, koliko dela bo zaposleni delavec moral opraviti v danem delovnem dnevu oziroma tednu. S kontroverznim zakonom [številka 2136] o organizaciji delovnih razmerij med vojnim stanjem je poleg tega sprostila omejitve nadurnega dela, omogočila samovoljno odpustitev delavca med bolniškim dopustom ter sprotno spremembo delovnih obveznosti brez privolitve zaposlenih. Vse to je spremljal in še vedno spremlja napad na sindikalno organiziranje: vlada je na primer z nadaljnjimi zakonodajnimi spremembami [na primer z zakonom številka 5371] omejila pravico do kolektivnih pogajanj za ukrajinske delavce, ki so zaposleni v podjetjih z manj kot 250 zaposlenimi, to je za približno sedemdeset odstotkov ukrajinske delovne sile.

Kljub občasnim zagotovilom, da gre za ukrepe, ki bodo razveljavljeni s koncem vojne, vlada Zelenskega pod pretvezo vojnega stanja skuša doseči dolgoročno spremembo v delavski zakonodaji. Letos bo vlada poskušala sprejeti nov delovni zakonik in tako že z letom 2025 trajno odpraviti delavske pravice, ki izvirajo iz sovjetskega obdobja. Predlogi zakonov, ki sta jih pripravili gospodarska ministrica Sviridenko in poslanka Halina Tretjakova, med drugim vsebujejo dvig omejitve števila nadur v koledarskem letu s 120 na 360 ur, omejitve delovnega tedna s 40 na 48 ur ter delovnega dne z 8 na 12 ur. Novi zakoni bi poleg tega omogočili arbitrarno spremembo delovnih razmer in delovnih obveznosti brez obveze po spremembi zaposlitvene pogodbe z delavcem ter neupoštevanje obveznosti iz kolektivnih pogodb v primeru višje sile.

Pri vsem tem se zastavlja vprašanje, kaj bo ostalo od Ukrajine, ko se bo vojna končala. Ne glede na to, ali se bo vojna z Rusijo na dolgi rok razpletla v prid Zelenskemu ali Putinu, povojna Ukrajina ne bo izčrpana le do »zadnjega Ukrajinca«, temveč tudi do zadnje socialne institucije predvojnega obdobja. S tem bo postala atraktivna za kapital, za tuje investicije, a korozivna za povprečno prebivalstvo, ki bo prisiljeno delati v malodane distopičnih razmerah. Čeprav takšen izid razredne vojne v Ukrajini nikakor ni nujen, uspešne ofenzive vlade Zelenskega na ekonomski fronti obetajo tragično prihodnost.

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Komentarji

Saeede Azimi / 22. Marec 2024 / 11.17

“Whatever measures the Resistance forces in Yemen, Iraq, Syria, & Lebanon take, the US attributes to Iran. This miscalculation will definitely bring the US to its knees. They don't understand the people. These people are wise & determined. We, of course, support the Resistance.” -Ali Hamenej

Anonymous / 10. April 2024 / 15.13

Kaj pa prodaja ukrajinske zemlje korporacijam kot so Blackrock, JP Morgan in Raytheon? Kaj pa neposredna povezanost zelenkota z paravojaškimi fašističnimi enotami, ki že od leta 2014 naprej genocidirajo etnične ruse na ozemlju Donbasa? Tale seznam je vrh ledene gore vseh zelenkotovih grehov. Sam pomoje RŠ nikoli ne bo pisnil niti besede o teh stvareh, ker je treba trobit v rog ustaljene medijske narative.

Anonymous / 10. April 2024 / 15.14

BTW, te ta isti fašisti so tudi začeli vojno proti Rusiji in ne obratno. Kdaj bomo o tem slišali na RŠ?

Komentiraj