Čisto pravni gusar: Radio pirat

Čisto pravni gusar: Radio pirat

Oddaja
18. 1. 2019 - 10.15

junij, 1966 - vasica Wendens Ambo, pokrajina Essex, Velika Britanija

 

Bila je poletna noč okoli enajste ure, ozračje sveže po nedavnem deževju. Ozka angleška podeželska cesta je bila ravno dovolj široka, da je po njej drvel Ford Zodiac, letnik 1964. Ko je krajevna tabla oznanila ime vasice Wendes Ambo, kraja v deželi Essex, je Ford upočasnil hitrost sicer nujne vožnje. Podeželske koče na desni strani ceste so vozniku ojačale pozornost, iskal je določeno hišo. Ko je na koncu vasi voznik le našel tisto pravo, je vozilo ustavil ob cesti.

Iz avta je stopil mož po imenu Reginald Calvert, krepak mož energičnega značaja. Tujec je v teh krajih začutil hladen, a umirjen zrak poletne noči na podeželju. Svežina je prijala napram umazaniji in hrupu Londona, od koder je prišel. Za njim je iz avta stopil še Alen Arnold, znanec s podobnim motivom  na ekspediciji. V mirni noči je lunin polmesec obsijal bledo pročelje angleške hiše, zgrajene v 17. stoletju. Mirna noč je omogočila, da se je skozi odprto okno koče zaslišal nerazločen klepet. Reginald je svojemu sopotniku zašepetal - »Slišim ga, prepoznam njegov glas. Smedley je tukaj!«

V notranjosti koče je Oliver Smedley sredi dnevne sobe ravno vstal, da bi si natočil brandy. Mož v svojih petdesetih, z vojaško držo in odločno prezenco je bil oblečen v sivo obleko, ki si jo je nadel že zjutraj, ko se je odpravil v pisarno v London. Sedaj ga je vzdušje dnevne sobe s kavčem, foteljem in plinskim kaminom sprostilo za pogovor z njegovo 23-letno gospodinjo, asistentko in občasno ljubico - Pamelo Thorburn. Smedley ji je pravil o pripetljajih, ki so se mu zgodili čez dan. A ta pozno večerni pogovor je prekinil robusten, sicer ne preveč agresiven udarec na vhodna vrata, ki je presenetil oba. Ko sta se spogledala, je udarilo še enkrat.

Pamela je šla k vratom in jih odprla. Ko je nenajavljenega gosta prepoznala, je vrata pri priči skušala zapreti. A Reg Calvert jo je s silo ustavil, mlado gospodinjo odrinil in vstopil na hodnik. Pamela ga je skušala ustaviti, med prerivanjem ga je z nohti opraskala po obrazu. Calvert jo je zgrabil in vprašal: »Kje je Smedley? Odvlekel ga bom na policijo!« Arnold, sicer šokiran nad nasilnim vstopom, je sledil Calvertovim navodilom in pričel iskati Smedleyja. Po stopnicah se je vzpel v zgornje nadstropje. Medtem ko je Calvert z očmi sledil Arnoldovim korakom, se je Pamela izmuznila do telefona in skušala poklicati policijo. Ko je Calvert to videl, je telefonski kabel iztrgal iz vtičnice. V hitrem obračunu se je razbila luč, padla je po tleh. Pamela se je obrnila po pomoč k Calvertovemu kolegu Arnoldu, ki je zaman iskal Smedleyja, v nastali situaciji pa je sam obnemel.

 

Smedley je imel srečo. Izmuznil je skozi francosko okno in zbežal v konservatorij, kjer je zbral misli ob vsem kar se je ravnokar zgodilo. Skozi prehod je odšel v spalnico, iz omare potegnil šibrovko in naboje. Instinktivno je odprl puško, v cevi vtaknil dva naboja, puško zaprl in skozi vrata konservatorija tiho odšel na vrt.

Med hojo k sosednji koči, da bi sosede prosil naj kličejo policijo, ga je ustavil mož, ki ga je Smedley prepoznal. Bil je sosed Neil, ki ni predstavljal nevarnosti. Smedley mu je naročil, naj pokliče policijo, saj je imel velik problem in sosed mu je želel ustreči. Oliver Smedley se je zdaj vrnil v konservatorij, od koder je zopet slišal prepir svoje gospodinje s Calvertom. Sprostil je varnostni zatič na puški in se odpravil nazaj v hišo. Ob vstopu v dnevno sobo ga je zagledal.

In on je videl njega.

Arnold je pred tem zaradi nasilnega pripetljaja med Calvertom in Pamelo odvihral iz koče in skušal najti nekoga, ki bi ustavil nastali kaos. Sredi ceste je skušal zbrati misli - kaj naj stori. Že tako je preživel dva srčna napada, ideja nasilnega soočenja ga je strašila … v tistem trenutku je močno počilo. Nobenega vprašanja ni bilo. Bil je strel.

 

Ko je trenutek streznitve dohitel Arnolda, je ta stekel nazaj v hišo. Videl je Calverta, ki se je utrujeno opotekal, nato pa padel z glavo proti tlom. Sobo je prplavila nenadna tišina, zastoj po besneči grozi. Pamela je dojela, kaj se je zgodilo. Pristopila je k Calvertu, ki je bil še živ, a nezavesten. Mehurčki krvi so se pričeli nabirati na njegovih ustih. Postal je bled, klopot vsihajočega dihanja je Arnolda prestrašil. Ko se je dihanje ustavilo, je Arnold izustil: »Moj bog, to je umor!« V strahu pred Smedleyjem, ki je v rokah držal puško, je nemudoma zbežal iz koče. Odšel je k sosedu in mu rekel, naj pokliče policijo, človek je bil ustreljen. Sosed je poklical policijo že prej.

 

Ob 11.30 je doktor oznanil Calvertovo smrt zaradi raztrganin v pljučih in jetrih, ki jih je povzročil strel iz puške z bližnje razdalje. Ob polnoči je prišel še detektiv, dolg in boleč proces birokratizacije nasilne smrti pričel. Sodni proces, v katerem se je Smedley branil, da naj bi šlo za opravičljiv silobran, so spremljali skoraj vsi časopisi. Porota je Smedleya oprostila na podlagi zatrjevanja, da se  sam ne počuti moralno krivo, kljub temu da je ustrelil in ubil človeka. Calvert naj bi namreč prišel z namenom, da ga ubije, ne pa, da bi skupaj pila čaj. »Čeprav je bilo to, da je umorjeni za sabo zapustil dve hčerki in ženo, tragično, bi Smedley v isti situaciji znova ravnal enako.«

 

Kaj je bilo v ozadju dogajanja 21. junja 1966, bomo izvedeli v nadaljevanju. In izvedeli bomo še, kdo pravzaprav sta bila Reginald Calvert in Oliver Smedley ter kateri zamahi metuljevih kril so sprožili hurikane družbenih sprememb 20. stoletja.

 

 


Ozadje v uvodu povedane zgodbe sega vse do 20-ih let 20. stoletja. Prepleteno je predvsem s fenomenom radijskega oddajanja. Kljub temu da je radijska telekomunikacija že med prvo svetovno vojno služila vojaškim namenom, je leta 1922, 4 leta po vojni, to novo tehnološko čudo končno prejelo večjo pozornost javnosti. Z uporabo radiodifuzne transmisije, ki omogoča prenos informacij v domove ljudi, je bila  nova oblika telekomunikacije nekaj revolucionarnega. Novost je bila predvsem v zmožnosti masovnega sporočanja, na način ko sporočilo  v trenutku doseže prejemnika.

 

V tistem času so se postavila mnoga vprašanja v zvezi s tehnično naravo radia, vprašanja vsakodnevnih praks oddajanja, načinov vodenja programov ter vprašanja v zvezi z ekonomskimi učinki tega početja. Vprašanje, kako zadevo regulirati in ji postaviti zakonske omejitve, je bilo nadvse pomembno. V konzorciju velikih podjetij in britanske vlade je nastal dogovor o ustanovitvi t.i. British Broadcasting Company (kasneje Corporation) oziroma BBC. To je ustvarilo monopol oddajanja vsebine na radijskih frekvencah, namenjenih širši javnosti. Vzpostavili so državno sito in nadzor nad vsebino.

 

Ker so stroški obratovanja takšnega podjetja za radijsko oddajanje leta 1925 znašali kar 600.000 funtov, kar bi danes pomenilo več kot 30 milijonov funtov, so visoki začetni stroški drugim subjektom onemogočali, da bi vstopili na trg radijskega medija. Državni monopol je bil v tistih časih morda razumljiv konsenz.

 

Tehnologija brezžičnega radijskega oddajanja je bila takrat brez omejitev in tudi brez jasne usmeritve. Ni bilo jasno, koliko ljudi prejema radijski signal, in ni bilo načina kako omejiti dostop do signala. Pojavila so se radikalna vprašanja, povezana s prihodom novega medija, ki je naznanjal novo ekonomsko kulturo. Proti koncu 20-ih let prejšnjega stoletja se je najprej zgodila splošna stavka in nato še velika gospodarska kriza leta 1929. Tržni model zahodnih demokracij je naletel na velike težave.

 

V ZDA je Franklin D. Roosevelt po krizi vpeljal New Deal, na podlagi katerega je s pomočjo povečanega državnega trošenja z javnimi deli omogočil močan dotok finančnega kapitala v gospodarstvo. Politika je aciklično zmanjšala brezposelnost in ponovno vzbudila kroženje denarja za namen ekonomske blaginje. Rooseveltova vlada se je lotila velikih investicijskih projektov, sredi tridesetih se je  gradilo po celotnih ZDA. Ekonomski arhitekt takratne nove politične teorije je bil Britanec John Maynard Keynes, pomemben ekonomist tudi še za današnje razmere.

 

In kot je Roosevelt v ZDA vlagal v velike projekte - naprimer Hooverjev jez, je v Nemčiji Hitler sočasno javni denar trošil na projektih, kot je bila gradnja nemškega Autobahna, po katerem vozimo še danes. Po prvi svetovni vojni je Hitler obubožano Nemčijo ekonomsko spravil nazaj na noge po zgledu Američanov. Ob tem pa je v ideološkem zanosu nacionalsocializma bevskal proti Židom, ki jih krivil za vsako marko, ukradeno nemškemu državljanu. In seveda, kot je rekel tudi sam, mu podvig ne bi uspel brez zvočnika, ki je širil propagando.

 

Njegov propagandni minister Goebbels si je omislil in naročil izdelavo izdelka za v vsak nemški dom - Volksempfanger VE301, cenovno ugoden radijski sprejemnik za vsakega nemškega državljana. Naprava, ki mnogokrati enoumje ljudi, ki do tedaj niso prejemali dovolj informacij. Sploh pa so bili prejemniki predvsem ljudje delavskega razreda, ljudje iz obrtniških ali kmečkih družin v ruralnih predelih, ki niso brali časopisja.

 

Zdaj jih je vsakodnevno bombardirala propaganda s strani političnega naci vodstva. To je bila nova propaganda brez očitnih usnjenih hlač osebja Stasija, ki bi v vlažnih kleteh pulilo nohte. Z močjo propagande in radijske hipnoze je tako mogoče konsolidirati svet, da totalna vojna ni potrebna.

 

Na tem mestu bomo preskočili dogodke II. svetovne vojne, v kateri je radio spet odigral neizmerno veliko vlogo. Zgodbe Radia Kričač in podobnih bomo tu preskočili, in se obrnili neposredno v povojno Veliko Britanijo. Takrat je namreč prišlo do sosledja dogodkov, ki so pripeljali do smrti Reginalda Calverta v poletni noči 21. 6. 1966. Najprej pa glasbeni intermezzo.

 

___________________________________________

»Čeprav po 2. svetovni vojni ni bilo zares pravega zmagovalca, bi lahko rekli, da je en pravi zmagovalec pa vendarle bil - namreč ideologija znanosti«. Tehnokrati so prevzeli politično moč tako v ZDA, kot v Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi. Prevladala je paradigma, po kateri je treba znanstvene ideje podkrepiti z državnim upravljanjem. Vsi so verjeli v Keynesov koncept državnega planskega upravljanja. Ideje, ki so vzniknile v času vojne, je bilo zdaj treba prenesti v čas miru. Aplikacija tehnokratskih vojnih metod je imela namen transformacije družbe.

 

Med drugo svetovno vojno je izšla knjiga Pot v hlapčevstvo angleško-avstrijskega ekonomista Friedricha Hayeka. V svetu, v katerem so vsi verjeli v Keynesovo idejo, da mora svet nadzorovati upravljalska država, je Hayek postavil bizarno trditev, ki je gradila na Smithovi logiki trga kot nevidne roke in logiki samoregulacje trgov.  

Hayek je v svoji knjigi zatrjeval, da politični načrt, ki naj bi na podlagi državne regulacije utemeljil družbo svobode, dejansko vodi v njeno izkrivljenje. Državno upravljanje naj bi nujno vodilo v totalitarno nočno moro, v kateri namesto nevidne roke družbo upravlja mrtva roka, ki duši svobodnega posameznika. Hayek je svojo teorijo razlagal kot znanstveno objektivno doktrino, svoje ekonometrične modele pa je utemeljeval na postavkah, kot so racionalnost in motivi oziroma želje posameznikov, ki morajo zavladati nad redom.

 

V Hayekovih metodah deregulacije bi izurjeno oko prepoznalo način vzpostavitve že znane oblike kapitalističnega modela  laissez-faire, ki je sredi 19. stoletja povzročil, da so britanski kolonialni kapitalisti s konji teptali stavkajoče delavce, ko so se ti uprli nemogočim delovnim pogojem v rudnikih. Omiljena oblika prostega trga po tem modelu je kasneje pripeljala do zloma borze in velike gospodarske krize. Krize, kakršno so državni upravljavci v prihodnje skušali preprečevati z ekonomskimi posegi. Hayekova knjiga je bila za tiste čase kontroverzna, a še precej obskurna in prezrta v takratni politični klimi.

 

Pojavi se Antony Fisher, ki je leta 1947 prebral odlomek Hayekove knjige in se odločil, da bo obiskal profesorja Hayeka. Vprašal ga je za nasvet - kaj naj naredi, da bi uresničil idejo o družbi svobodnih posameznikov v času povojne rekonstrukcije Velike Britanije.
Hayek mu je odgovoril, da bi bil kakršenkoli poskus spreminjanja politike jalov, najprej bi bilo treba spremeniti način razmišljanja politikov in nato javno mnenje. Treba je spremeniti klimo v političnem razredu, klimo, ki naj bi omogočila svobodni trg.

Kljub temu da je Fisher po tem, ko mu je na farmi pocrkalo govedo,  dobil državno subvencijo, in se odločil, da bo pomagal preoblikovati britansko družbo na bolje. Tako se je rodil eden prvih modernih think tankov oziroma po naše možganskih trustov - The Institute for Economic Affairs. Njegovo delovanje je še danes zgled za praktično vse think tanke, ki obkrožajo politiko in naj bi bili generatorji novih idej.

 

A ideje, ki jih je Fisher prevzel od Hayeka, so bile derivativno preslikane oziroma second hand do takšne mere, da novi think tank ni proizvajal novih idej, temveč je le obujal stare - celotna organizacija pa je delovala kot PR agencija namenjena oblikovanju politične volje. Ob vzpostaviti inštituta, ki se je predstavljal kot znanstvena institucija oziroma raziskovalni projekt, je Fisher vstopil v partnerstvo z vojnim veteranom - majorjem Oliverjem Smedleyjem, ki smo ga spoznali v uvodu tokratne oddaje.

 

Smedley si je s Fisherjem delil ambicijo po reorganizaciji družbe v drugačno obliko družbe svobodnih posameznikov, a njegov način upravljanja inštituta je bil veliko bolj machiavellističen v smislu - sredstva opravičujejo cilj. V pismu Fisherju je dejal: »Inštitut bi se moral pretvarjati, da je nepolitičen in nevtralen. Če iskreno povemo, da ponovno proučujemo ekonomijo svobodnega trga, bi naši sovražniki podvomili v dobrodelnost naših motivov. Zato je prvi osnutek ciljev Inštituta napisan s precej ohlapnimi izrazi.«

 

Bivši major Smedley, vajen vojnih taktik, je torej napeljeval  k skrivnemu delovanju znanstvenega inštituta. Kar je počel, je bil poskus upravljanja družbe na način PR agencije, zamaskirane v raziskovalno institucijo. Možganski hrust je v resnici izvajal javno propagando na način širjenja objektivnih resnic. Ta propaganda pa je napeljevala k poustvarjanju družbe 19. stoletja in svobodnemu kapitalističnemu modelu prostega trga - laissez-faire.

 

Fisher in Smedley sta se po nekem času oddaljila eden od drugega. Fisher je šel in po svetu ustanovil 150 think tankov, Smedleyja pa je leta 1964 prešinila ideja, ki je sovpadala s popularnim kontrakulturnim gibanjem sredine 60-ih let. Seveda je tu govora o piratskih radiih, ki so program oddajali z offshore radijskih postaj. Te so bile nameščene na krovih ladij, ki so plule izven meja teritorialnega morja, torej izven britanskega teritorija. Ker so ladje program oddajale izven suverenega teritorija Velike Britanije, so bile onkraj dometa državnih pristojnosti, ki bi tovrstno početje lahko preprečile. A radijskih sprejemov valov s teh ladij oblast ni mogla nikakor preprečiti.

 

Šlo je za delovanje, ki je zaobšlo državno regulacijo, kakršno je v 20-ih letih omogočil državni monopol javne radiotelevizije BBC. Ker BBC ni vrtel subverzivnih plošč ameriškega ali britanskega rocka, so bili bandi, kot so bili naprimer The Beatles ali pa The Rolling Stones, izključeni iz programov javne RTV.

Zato pa se je zdaj mladina raje priklopila na frekvence piratskih radiev in radijski pirati so postali prave legende. Če vas zanima, kako je to izgledalo, si oglejte denimo uspešno britansko komedijo The Boat that Rocked, čeprav gre za fiktivno zgodbo.

Velika popularnost in množični domet mimo državnega urednikovanja sta navdušili Oliverja Smedleyja, pristaša nove desnice ekonomsko liberalnih idej. Kupil je staro ameriško ladjo in pričel Projekt Atlanta. Oddajal je z ladje Radio Caroline South blizu obale Essexa. Tako je Smedley ujel val, ki je takrat sprožil medijsko mitologijo, povezano z uporniškim kontrakulturnim gibanjem. Njegova ambicija pa ni bila zgolj vrteti kul plošče tistega časa, piratstvo je skušal prikazati kot poslovno silo. Novi heroji naj bi bili gusarji oziroma privateers, ki naj bi ustvarili sistem pretoka informacij, s pomočjo katerega naj bi trg deloval učinkoviteje.

 

Smedley je prišel v navzkrižje z oblastmi, ki so piratski radio obtožile kršenja avtorskih pravic oziroma copyrighta. Enak argument se je pojavil tudi v devetdesetih ob pojavu tehnoloških utopistov, o katerih smo govorili v prejšnji oddaji. Čeravno naj bi šlo za piratske kršitve avtorskih pravic, se pri radijskem piratskem oddajanju napram ostalim piratskim praksam pojavi prav poseben problem. Če namreč nekdo ukrade inženirski načrt, torej intelektualno lastnino drugega, kot to radi počnejo Kitajci, ali če glasbenik podtalno ukrade komad, natančneje njegov aranžma ali celo posnetek ...
… Ali če dramaturg ustvari gledališki plagiat, kot je to pri nas nedavno storil Boris Kobal -  takšnih plagiatov oziroma lažnivih reprodukcij v primeru radijskega piratstva ne more biti, vsaj ne ob predvajanju komadov, ki so ustrezno naslovljeni in se izvajajo promocijo v korist avtorja, ki ga oblasti morda celo cenzurirajo.

V vsej tej piratski turbulenci sredi 60ih let je Oliver Smedley spoznal Reginalda Calverta, pravega privateerja oziroma po naše gusarja in modernega pirata, čeprav si ta s Smedleyem  ni delil vizije o prostem trgu ekonomskih svobodnjakov oziroma ga ta ni pretirano zanimala.

Reginald Calvert je bil promotor pop glasbe in poslovnež v  glasbenem poslu 50-ih in 60-ih let. Bil je iz delavske družine. Med svojim delom v glasbenem poslu je ustanovil šolo za ustvarjanje vzhajajočih rock zvezd.  Imenoval jo je The School of Rock. Reginald Calvert je bil del novega vala individualizma, ki je nabreknil v delavskem razredu Britancev in se prenesel v glasbeno kulturo in umetnostne šole. Reginald ni maral politikov, njihovega elitizma, obenem pa pa ga je vodila odločenost, da ga ne bo nihče nadzoroval ... Pravi heroj svojega časa.

Ustanovil je svoj piratski radio. Zavzel je staro topniško trdnjavo na londonskem estuarju ob ustju reke Temze. Svoj radio je poimenoval Radio City. Kot pravi gusar je DJ-jal tudi sam. Njegovo početje pa je šlo v nos majorju Smedleyju.

Ker Smedley ni maral konkurence, je storil tisto, kar naredi vsak dober svobodni tržnik - ustvaril je monopol. Šel je do Reginalda in mu ponudil, da bi se združil z njegovim Radio Caroline. V zameno mu je obljubil čisto novi radijski oddajnik, ki bi oddajal močnejši signal ter imel tako večji domet.

Reg je ponudbo sprejel.

Kmalu se je izkazalo, da je bil obljubljeni in dostavljeni oddajnik ničvredna, nedelujoča krama. Reg ni čutil potrebe po plačilu novemu partnerju, saj ga je ta pretental, zato ni spoštoval njunega dogovora. Kršitev dogovora pa je major Smedley izkoristil za prevrat in napad na Calvertovo piratsko trdnjavo Radio City. 
Najel je skupino kriminalcev, s katero je vdrl v kontrolno sobo radia in ukradel kristal iz oddajnika. Radio City tako ni več mogel oddajati in časopisi so zadevo pograbili naslovom: PIRATI V VOJNO DRUG Z DRUGIM.  -- Kar je sledilo, ste slišali v uvodu.

Zgodba, ki smo jo predstavili v tokratnem Čisto pravnem gusarju, je resnični dogodek, o katerem lahko berete v knjigi Adriana Johnsa -  Death of a Pirate: British Radio and the Making of the Information Age.  V njej avtor nekaj povedi zapiše tudi o tem, kako obstojita dve vrsti privateerjev oziroma gusarjev. Predstavnik prve vrste je Reginald Calvert, ki je bil del stare, nepokorne kaste iz tradicije prave neodvisnosti libertaristične svobode.

Predstavnik druge vrste je bil Smedley, gusar do mere, ko je želel vrniti moč britanskemu privatnemu sektorju, hkrati pa je želel, da bi tradicionalne strukture ostale nespremenjene. Tak pogled v svojem bistvu ne predstavlja želje po družbenem napredku, Smedley je bil pač racionalni kapitalist, spreten v maksimah računovodstva in načelih liberalne ideologije. Obenem pa je promoviral idejo "Keep Britain Out", seveda iz skupnega evropskega trga, takratne predhodnice Evropske Unije, že 60 let pred brexitom. Privatno šolan metropolitanski agent političnega profesionalizma.

S svojimi somišljeniki je prispeval k spremembam v politiki, ki so se pričele odvijati sredi osemdesetih let. V zahodni demokraciji je prevladala osnovna paradigma sodobne družbe, paradigma svobodne izbire.

 

Monetaristi so sprožili vzvode tehnokratskega avtomatizma upravljalne tekmovalnosti prostega trga, ki jo je v svojih spisih predvidel Friedrich Hayek. Takšen trg seveda ne bi bil mogoč brez ustrezne tehnologije. Nova tehnologija informacijske dobe je omogočila red brez kontrole - to je red, ki temelji na avtomatski kibernetski izmenjavi informacij.
Temu je Hayek že takrat rekel catallaxy. V osemdesetih letih se je boj za neoliberalno svobodo vrnil na politični podij, ko je v ZDA, v predsedniški bitki zmagal bivši igralec v B-filmih Ronald Reagan, v Angliji pa je v boju s sindikati zmagala železna lady Margaret Thatcher. Njeno vladanje je sledilo principu: če delavci nimajo denarja, naj si ga sposodijo od bank.

Monetaristi nove ekonomske doktrine so z znanstvenim PR-om sprostili jezove regulacije in podjetja osvobodili določenih spon; torej predvsem globalnih korporacij, ki igrajo powerplaye v svetovnih aferah, včasih žal z zgolj marketinškim računalom.

 

Tržna utopija pa vztrajno prihaja tudi k nam.  Možganski trust je v Sloveniji razmeroma nova beseda, kar priča tudi o tem, kako v naše loge prihajajo stare zadeve, ki se nam zdijo blazno nove.
_______________________________________

Sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je, da pravi pirati ne nosijo mask.

Čeprav so maske popularne - še posebej tiste, ki so bile dober PR material za film V for Vendetta, je treba priznati, da njihovo izdelavo skrbijo pridne roke neutrudnih kitajskih delavcev, ki ustvarjajo produkte kot je subverzivna Guy Fawkes plastična maska za potrebe zahodnega sveta. Maske anonimnežev zato niso v ničemer revolucionarne, so le igrače otročjih frajerjev, nepogumnih anonimnežev, soustvarjalcev obstoječega globalnega reda, ukoreninjenega v vse sfere družbe.

Hvala, posadka, ker ste vztrajali na današnji, precej dolgi plovbi po piratskih valovih radia. Za konec naj omenimo še, da so komade, predvajane v današnji oddaji ustvarili bendi, ki so ustvarjali v sodelovanju s tragično preminulim Regom Calvertom. Tokratno oddajo posvečamo njemu. Za konec pa še komad Caroline, Regove skupine The Fortunes.

+ DODATEK

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness