V oddaji bomo komentirali naci-fašizem, poklicali v Trst in preverili kako se bo na tradicionalnih delavskih demonstracijah organizia avtonomni, samoorganizirani blok prekercev ter prisluhnili telegrafskim novicam iz Francije. Predvsem pa povabili na že XVII. Antifa Fest na Metelkovi!

19.4.-21.4., XVII. Antifa Festa>>>

Danes, ob 19.30, pa Črna Luknja še posebaj vabi na tradicionalno infokafano v A-infoshopu: Društvo odpora -  kjer bodo tovariši iz Istrske predstavili svoje delovanje, strategije in analize iz zadnjih desetih let.

Na željo Kilavega Semena, ki je prijazno odstopilo termin pa še posebaj izpostavljamo naslednja dva antifa dogodka:

Petek, 20.4., ob 16h: Delavnica gojenja antifašističnih gob

Sobota, 21.4., ob 16h: Metelkovska alternativna tržnica

Več o prvem maju v Trstu pa najdete tu>>>

--------

Taktika izčrpavanja – Tarnac 9

Prejšnji teden se je zaključilo desetletje dolgo sojenje tovarišicam in tovarišem iz t.i. primera Tarnac 9 v Franciji. Proces se je začel leta 2008, ko je francoska država v militaristični akciji obkolila majhno vasico Tarnac ter aretirane obtožila terorizma zaradi sabotaže hitre železnice. Njihov primer je z leti razpadal, pomagali niso niti policijski ovaduhi znotraj kolektiva. Najprej so odpadle obtožbe terorizma, na koncu so bili oproščeni tudi obtožb izgredništva, zarote in sabotaže. Nekaj obtožencev so obsodili na denarne in pogojne kazni, ker niso želeli dati svojega DNK in ker so imeli pri sebi lažne dokumente.

Farsični proces Tarnac 9, ki mu je na podoben način sledila vrsta drugih, med njimi proces proti beograjski šesterici, operacija Fenix na češkem in Pandora v Španiji, je eden izmed ključnih primerov za razumevanje taktik držav v spopadu z radikalnim organiziranjem od spodaj. Država targetirano napade najbolj aktivne dele gibanja, jih pod obtožbami terorizma nekaj mesecev drži v priporu, ter jih nato vpne v več let trajajoče legalne procese, ki izčrpavajo gibanje tako v smislu podpore, organiziranja, kot zbiranja sredstev. Namesto, da bi se ukvarjali s politiko na ulicah, so zaposleni s solidarnostjo z obtoženimi. Na koncu je državi vseeno, ali kdo ostane v zaporu ali ne, saj so svoj namen – nevtralizacijo in vzbujanje občutka, da se to lahko zgodi vsakomur za vsako malenkostno akcijo, že dosegli. Edini način, da se temu upremo, je, da ne pristanemo na to, da bi nam strah preprečil, da bi svoje misli in strast do življenja v svetu brez izkoriščanja prenašali v realnost.

--------

Antifašistični festival: Proti nacionalizmu s festivalom življenja

Na Metelkovi v Ljubljani te dni pod geslom "Skupnostni festival boja za življenje brez sovraštva, zatiranja in revščine" poteka tradicionalni antifašistični festival. Ta s politično zaznamovano kombinacijo umetnosti, literature, glasbe, športa, igre in družbenja odpira prostor tako za spomine in opomine kot za premisleke o sedanjosti.

V pozivu na festival, ki je hkrati poziv k organiziranemu antifašističnemu delovanju, beremo: "Režim modernega totalitarizma pod taktirko ekstremnega centra vsepovsod proizvaja teror, ponižanja, zlorabe, depresijo, fatalizem. Njegov uraden jezik je cinizem, njegova metoda nenehno ustvarjanje seznama nezaželenih, na katerem se lahko znajdeš zaradi spola, jezika, dokumentov, oblike izražanja seksualnosti, odtenka barve kože, poguma, družbene angažiranosti in še česa. V tej novi družbeni pokrajini, v mnogočem ukrojeni po meri vladavine kapitala, ko si novi fašizem nadeva različna skrita in odkrita oblačila, vztrajanje na trdnih tleh antifašizma pomeni vztrajanje na vrednotah najbolj osnovne človečnosti, na vrednotah socialne pravičnosti, svobode in enakosti. Proti institucionalnemu fašizmu ekstremnega centra in uličnem nasilju gradimo skupnost solidarnosti, učenja in spoštovanja."

Dodajmo tem osnovnim koordinatam še nekaj poudarkov. Antifašistični boj je del širšega boja proti nacionalizmu in slednjega ne bi smeli omejiti zgolj na antifašizem. Tla evropske celine so bila zaradi nacionalizma prepojena s krvjo dolgo pred nastopom fašizma. Od napoleonskih vojn do prve svetovne vojne so nacionalne elite po celi Evropi delavce in kmete pošiljale v medsebojno klanje. To je bilo možno zato, ker so elite svoje vojake opremile z idejo, da z vojno v imenu nacionalne države branijo tudi svoje interese, saj se niso več borili za nekega fevdalnega gospodarja.

Zgodovinsko je bil nacionalizem ustvarjen kot orodje elit za vzpostavitev in konsolidacijo oblasti nad novo kapitalistično družbo. njegova resnica je bila vojna, ne le tista zoper druge istovrstne tekmece, temveč tudi tista proti lastni uporni populaciji, ki je namesto omamljanja z ideologijo vladajočega razreda razvijala vizije brezrazredne družbe. Spomnimo: pariške komunardke in komunarde, med katerimi je bilo veliko ljudi od vsepovsod, ki so v Parizu našli novi dom, so v imenu francoske nacije zmasakrirali vojaki francoske vojske, ki so ravno izgubili vojno z prusko vojsko.

Danes nacionalizem ni nič manj morilski in zvezan z interesi elit v službi kapitala. Njegovo morilsko moč smo od blizu zelo dobro spoznali ne dolgo nazaj pri nas v Jugoslaviji. Kljub relativnem miru pa na celotnem ozemlju nekdanje države in širše po Balkanu nacionalizem še vedno uspešno blokira alternativne politične vizije ter populacijo zvesto drži znotraj vsiljenih ograd kapitalistične mašine.

Nacionalizem je bil vedno ideologija države, ki je delovala po principu od zgoraj navzdol. Danes marsikje vznika "nacionalizem od spodaj", ki daje vtis, da združuje boj proti uničenju socialne države, izgubi pravic in uničenju možnosti sodelovanja v politiki. Njegovi akterji so številna gibanja po Evropi in širše, ki na avtentično izkušnjo izgube pravic in kontrole nad lastnimi življenji odgovarjajo z sklicevanjem na nacionalistične podobe in gesla ter postavljajo zahteve, ki se zdijo ob površnem pogledu precej podobne tistim na populistični levici.

Za mnoge se ti "patriotski" odzivi zdijo kot odgovor naroda, torej delavskega razreda, na vsiljeno kapitalistično globalizacijo. To je vse res, toda ta novi nacionalizem strukturno opravlja isto vlogo kot stari nacionalizem, torej vlogo mobilizacije za vojno. Slednja je namreč dokazano najbolj učinkovito zdravilo za ponavljajoče se krize kapitalistične mašinerije in tudi sodobna patriotska mobilizacija se bo realizirala kot poglabljanje investicij v vojno. Tudi pri nas.

Boj zoper različne verzije "novega nacionalizma" nujno pomeni boj zoper tisto, kar nosi že vseskozi v sebi, torej boj zoper vojno, militarizem, patriarhat in religijsko praznoverje. Nič antifašističnega ni v navduševanju nad "močno Rusije", torej nad avtoritarno državo nacionalizma in militarizma. Prav tako ni nič antifašističnega v nudenju legitimnosti za imperialne vojaške projekte različnih evropskih verzij ekstremnega centra, ki lastne kapitalske interese prikazujejo kot zaščito nedolžnih ljudi.

Proti nacionalizmu se lahko borimo samo tako, da se borimo hkrati tudi proti kapitalizmu. Proti kapitalizmu se lahko borimo zgolj tako, da se borimo tudi proti nacionalizmu. Edina obramba proti nacionalistični vojni je samoorganizacija družbe in mednarodna solidarnost proti vsakemu nacionalizmu, ne samo proti tistemu, ki se razvije v smer odkritega fašizma. Samo preko transnacionalnega organiziranja, poglabljanja in širjenja družbene kontra-moči in vsakdanjega prakticiranja antiavtoritarnega mikro-komunizma lahko udarimo nazaj. Boj proti nacionalizmu je zato vedno prepleten z bojem za obrambo avtonomnih družbenih struktur in zaščito pogojev njihove prostorske, politične in organizacijske avtonomije. Če se zdi, da to danes ne naslavlja več nikogar, še posebej pa ne mladine brez prihodnosti, pa to še ne pomeni, da je edina opcija, da se tem idejam v iskanju "všečkov" odpovemo tudi ostali.

Tudi aktualni antifašistični festival je eden od vozlišč antiavtoritarne družbene kontra-moči. Bodimo subjekti lastne zgodovine in se v teh dneh najdimo tudi na metelkovskih dvoriščih.