Črna Luknja začenja novo sezono oddaj. Tokrat se bomo uvodoma pripravljali na petkovo Info-kafano in komentirali procese gentifikacije, elitizacije in turistifikacije mesta. V osrednjem delu pa bo sledil pogovor s tovariši iz  Mreže anarhista Istre in Kvarnerja o dogajanjih v ladjedelnici Uljanik, kjer so delavci prevzeli pobudo za borbeni sindikalizem, razglasili stavko in na ulicah odločno zahtevali svoje pravice ter glas pri upravljanju.

Sicer pa prihaja 25. obletnica AKC Metelkova Mesto, izpostavljamo:

Četrtek, 6.9., ob 19h: Zgodovinski opomnik: Četrt stoletja (in več) vztrajnosti

Petek, 7.9., ob 17h: Info Kafana LXI: 25 let Metelkove in novi boji za mesto

Petek, 7.9., ob 19h: Povorka ob 25. obletnici AKC Metelkova mesto

Sobota, 8.9., ob 15h: Odbojkaški piknik - športno igrišče Metelkove

Ponedeljek, 10.9., ob 18h: Alternativna tržnica ob 25. obletnici AKC Metelkova

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Lokali povsod, lokalcev nikjer – proti elitizaciji mesta!

Številni prebivalci in prebivalke Ljubljane že dolgo opažamo, da le še redko zaidemo v središče mesta, saj tam nimamo več kaj početi, tam se počutimo odveč in nedobrodošle: javne površine izginjajo pod privatnimi mizami vedno bolj razbohotenih lokalov, privatiziranimi pasažami, trumami turistov in permanentno ograjenimi ad hoc zabavišči na trgih. Stare kafane sledijo hipsterskim trendom in cenam, običajne artikle, kot so žarnice in WC papir, zamenjujejo cenena oblačila in kičasti okraski. Vedno bolj obkoličeno Ljubljano nadzira na tisoče kamer, policija in redarji z vedno novimi pooblastili, njihovo pogosto arogantno oblastnost pa dopolnjuje prisilni režim vedno novih dovolilnic, prepustnic in ostalih kartic – za smeti, avtobuse, knjižnice, parkiranje.

Procesi, širše poznani kot gentrifikacija, elitizacija ali turistifikacija, so za marsikoga na prvi pogled privlačni, saj obetajo manj prometa, čistejši zrak, več površin za pešce, urejene, lepe soseske, obilico zabavno-kulturnega programa, inovativne urbane institucije in blagodejni učinek na gospodarsko rast mesta. Toda obeti kvalitetnejšega življenja se za veliko večino ljudi kmalu obrnejo v svoje nasprotje. Splošna vrednota skrbi za okolje se je tako spremenila v dobičkonosen posel postavljanja podzemne infrastrukture in predelovalne industrije ter obenem vzpostavila režim nadzora posameznikovega ravnanja z odpadki – smeti so skrili, privatizirali in čipirali, poskuse samoiniciativne reciklaže kriminalizirali in skupne kosovce - vire opremljanja marsikaterega stanovanja, ukinili. Veliko čiščenje mesta za potrebe potrjevanja turistično donosne znamke najlepšega mesta na svetu morda omogoča nadstandardno življenje peščici, ki si ga lahko privošči, a že prejšnji standard za večino vse bolj ostaja zgolj spomin.

Ljubljana se v zadnjem času v skladu z vizijo njenih gospodarjev, ki so trdno v sedlu že več kot desetletje, pospešeno razvija v turistični resort srednje velikosti. V skladu z zahtevami le-tega pridno dodaja obilico novih spalnih kapacitet, mnoge med njimi neposredno na račun spremembe stanovanj, v katerih smo nekoč živeli običajni prebivalci in prebivalke mesta: v penzione, hostle, hip hotele in top apartmaje. Temu je treba seveda dodati še oddajanje sob zasebnikov prek razvpite gentrifikacijske platforme Airbnb. Razlogi za razmah slednje so kompleksni, pogosto si denimo ljudje drugače, kot da se začasno izseljujejo iz svojih stanovanj, življenjskih stroškov ne morejo več pokriti, marsikdo pa je v tem prepoznal dober, pogojno tudi neobdavčen posel. Posledica vsega tega je, da vsi tisti, ki smo del prekarne generacije brez lastnih stanovanj, do sob znotraj cestnega obroča praktično ne moremo več. V resortu pa medtem za vedno iste potrebe vedno drugih turistov skrbijo generične stojnice, kulinarični dogodki, pop-športni happeningi in druga folklorna zabava, ki poskuša vzbujati vtis avtentičnega doživetja. Vse to spremlja stalna rast cen, ne samo stanovanj, temveč tudi kave, piva, vstopnic za koncerte in filmske predstave, artiklov široke potrošnje v trgovinah itn.

Gentrifikacijski pospešek, ki ga trenutno doživlja Ljubljana, je močno povezan z nekaterimi zloveščimi globalnimi procesi, ki se morda prek spletnih platform in televizijskih zaslonov zdijo daleč stran, v resnici pa vplivajo na vsakdanja življenja marsikoga. Ljubljanski turistični mešetarji in njihovi prijatelji nepremičninarji so namreč izkoristili "vojno proti terorizmu", trenutno piarovsko poimenovanje permanentnega vojnega dobičkarstva Zahoda na globalnem Vzhodu in Jugu in Ljubljano umestili na seznam varnih turističnih destinacij za srednje razrede tega sveta. Diskurz varnosti in igranje ustrežljivega evropskega policaja na balkanski ruti tako ne delujeta blagodejno zgolj na samozavest slovenskih nacionalistov, temveč tudi na denarnice peščice pripadnikov nepremičninarsko-turistične elite. Donosa željni transnacionalni investitorji so vrgli mreže turistifikacije na donedavna za potrošniško oko dokaj nezanimive destinacije na Balkanu in v vzhodni Evropi, ki pa imajo vse potrebne potenciale za dober ulov. Poleg kulis za lepe fotografije, kooperativnih političnih veljakov, prodajabilne zgodovine in osnovne infrastrukture so interesantne tudi zaradi tega, ker so finančno dostopne širokim zahodnim množicam.

Gentrifikacija in turistifikacija v Ljubljani tako nista lokalno naključje, ampak del sistematičnega procesa urbanističnega spreminjanja mest širom po svetu, nad katerim kot pridni podizvajalci bdijo mestne občine, ki z urbanističnimi posegi, socialnim čiščenjem neželenih populacij, represijo, nadzorom, mestnimi odloki in selektivnim prepuščanjem posameznih delov populacije k drobtinicam, ki jih ponuja zasuk v turistično gospodarstvo, mesta pospešeno spreminjajo v resorte za turiste, velik del njihovih prebivalcev in prebivalk pa v turistične serviserje. V pomanjkanju originalnih znamenitosti je Ljubljana znamenitost premeteno naredila iz domnevnih podobnosti z Dunajem, Prago ali Benetkami. Original, podoba ali kopija, v vsakem primeru je lokalno prebivalstvo podvrženo uničujočim pritiskom kapitala, ki ga sedaj ne more več maskirati pravljica o urejanju, obnovi in modernizaciji.

Če je prenoviteljska obsesija najbolj viden izraz trenda elitizacije mesta, na vsakdanje življenje meščanov in meščank morda še bolj otipljivo vplivajo razni odloki, zakoni ter njihovi represivni izvajalci. Če odmislimo elitistični zakon, ki prepoveduje prodajo pijač po deveti uri zvečer, in represivni režim nadzora obnašanja prek zakona o kršitvi javnega reda in miru, po katerem lahko vsak postane moteč ob katerikoli uri, ne glede na to, kaj dela, so značilne in preko vseh sprejemljivih meja represivne pozornosti deležni kolesarji in kolesarke. Vseprisotno promocijo kolesarjenja namreč spremlja tudi neverjetna porast nadzora nad kolesarji in kolesarkami, ki pogosto prinaša kazni ter zoprne kontakte z uradnimi osebami, vse skupaj pa je doseglo že tolikšne razsežnosti, da lahko govorimo o pravcatem ozračju strahu in nadzora, ki se je že zalezlo pod kožo. Podobno mesto po eni strani omejuje delovanje uličnih nastopačev in bije boj z glasnimi lokali ali skupinicami, ki posedajo na klopcah, po drugi strani pa na preostale površine za pešce, ki še niso zasedene z mizami, privatiziranimi pasažami ali kakšnim drugim komercialnim programom, trpa koncerte, promocije, filme ... po meri spodobnih družin in parov, ki si dostop lahko privoščijo. Vsepovsod tako izginja prostor, ki ni kontaminiran z interesi kapitala.

Sterilizacija mestnega jedra prebivalce marginalizira in odriva na obrobje, saj razen lepih fotografij in visenja na pijačah v centru ni nič več za početi. V centru se zadržuje vse manj lokalcev, saj razen servisiranja turistov, v izrazito prekernih delovnih razmerjih, nimajo tam več kaj iskati. Umikajo se v obrobne kvarte, ki pa so jih – po popolni preobrazbi središča – že ugledali razvojni menedžerji in investitorji. Proces »dvigovanja standarda« in razvoja se sedaj širi tudi v spalna naselja. Plan oblastniških in investitorskih elit je jasen – center do obvoznice. Vendar za kakšno ceno? Veliko nas si že sedaj ne more oziroma si čedalje težje privošči skromno življenje v mestu. Še težje pa je tistim, ki jih oblast ožigosa za Neljubljančane, saj jim s tem odreče še tistih nekaj ugodnosti, ki jih ostali občani še imajo (vrtec, nakup dovolilnice za avto, dostop do občinskih stanovanj, socialna in stanovanjska pomoč ...).

Po desetletju scenografske spremembe središča mesta se gentrifikacija seli v drugi krog, prek obnove cest do vzpostavljanja novega življa na ulicah in trgih. Zdaj bo gentrifikacija prvič brutalno treščila ob spalna naselja, vrtce, šole, parke in igrišča. Od nas je odvisno, ali jih bomo prepustili kapitalu ali zaščitili, da lahko še naprej obstajamo kot skupnost.

Tudi avtonomni prostori so podvrženi pritiskom investitorjev in lokalnih menedžerjev, čemur se sicer po najboljših močeh upirajo in so zato trenutno izrednega pomena za ohranjanje znosnosti življenja, zaradi česar se marsikdo iz Ljubljane ne izseli in vanjo investira svoje raznovrstne potenciale. Vendar samo avtonomni prostori niso dovolj, nešteto različnih skupnosti potrebuje svoje površine, svoje prostore srečevanja in svobodnega združevanja onkraj diktirke občinskih veljakov. Ne gre samo za marginalne skupine uporabnikov drog, migrantov, brezdomcev in kulturno-političnih alternativnih skupin, ampak za cel spekter mladih, prekernih, nepremožnih družin in ostalih, katerih vizija je mesto, v katerem se bomo počutili doma, v katerem bomo lahko kjerkoli in kadarkoli govorili katerikoli jezik že, ne da bi nas moralo biti strah tolpe prenapetih mladičev s sanjami o nacionalni ali rasni čistosti, ki jo bo obsesija s čistim in urejenim mestom še prehitro proizvedla.

Naša vizija nasproti tej, ki jo ponujajo gospodarji Ljubljane, je enostavna: javni vrtci, šole, funkcionalne soseske, dostopna stanovanja za vse, ki jih potrebujejo, dostopen javni promet, vsem dostopna delujoča zdravstvena mreža, javne površine, rekreativne površine, avtonomni prostori, parki. In da je vse to tudi na voljo vsem skupnostim, ki v tem mestu živijo, ne glede na to, koliko časa. Torej mesto, v katerem se govori mnogo jezikov in v katerem se nezaželene počutijo zgolj rasisti, dobičkarji vseh vrst in politični šarlatani.

Izhajajoč iz razumevanja, da smo naše avtonomne prostore ustvarili prebivalci in prebivalke Ljubljane na podlagi realnih družbenih potreb in želja, ki jih gentrifikacija zanika in zatira, smo primorani k temu, da se ji končno resneje zoperstavimo. Avtonomni prostori danes še zdaleč ne zanemarljivemu delu družbe omogočajo prosto razvijanje odnosov, ki preizprašujejo dominantne vzorce moči, agresije, izključevanja, prilaščanja, seksizma in hierarhije. Za tiste med nami, ki že dolgo nismo več mladi niti nimamo svojega startup podjetja ali kariere, avtonomni prostori pomenijo tisto redko skupnost v naših mestih, ki nam pomaga ohranjati mentalno in fizično prisebnost ter moč tudi v času napredujočega družbenega opustošenja. Kot takšne pa avtonomne prostore spoznava tudi čedalje več ljudi, ki z njimi morda niso intimno povezani, a ugotavljajo, da imajo več skupnega z njimi kot z mestom, v katerega se spreminja Ljubljana.

Ko branimo avtonomne prostore z vsemi sredstvi, hkrati izražamo željo po povezovanju z ostalimi iniciativami in ljudmi v mestu, ki se ne prepoznavajo v turističnem resortu Ljubljana. Na osnovi prepoznanja skupnih interesov, spoštovanja in avtonomije lahko odpremo fronto zoper procese uničenja, ki jo to mesto tako potrebuje. Najdimo se!

Človek, čuvaj svoje mesto pred pohlepom njegovih gospodarjev!