»Rekonstitucija centralnega bančništva in socializacija bank«

»Rekonstitucija centralnega bančništva in socializacija bank«

Recenzija dogodka
11. 4. 2013 - 15.30

Mislav Žitko je ljubljanskemu občinstvu že znan, saj je že večkrat predaval na DPU, nekaj njegovih člankov pa je bilo tudi prevedenih v slovenščino. Kot aktivist se je kalil na blokadi Filozofske fakultete v Zagrebu leta 2009, kot teoretik in od nedavno tudi asistent na taisti fakulteti pa se ukvarja s teorijami denarja, raziskovanjem zgodovine in vloge financ v kapitalizmu, teorijo vrednosti ter epistemologijo.

Na tokratnem predavanju je združil kritično analizo delovanja bank, ki je po eno strani sprožilo sedanjo krizo in po drugi vodilo v čedalje večjo zadolženost gospodinjstev, z nekaj predlogi za politično delovanje levice v sodobnem, vse bolj financializiranem kapitalizmu.

Žitko je začel predavanje s kratkim orisom težav, s katerimi se srečujejo hrvaška gospodinjstva, ki so se v zadnjih letih zadolžila v švicarskih frankih. Tečaj franka je, v primerjavi z evrom in kuno, vmes naglo narasel, medtem ko se je splošno ekonomsko stanje poslabšalo, tako da so morali mnogi odplačevati tudi do polovico višje obroke, čeprav so ostali brez služb in s tem brez virov dohodkov. Tudi na splošno je vse večja zadolženost gospodinjstev odraz padanja materialnega standarda, saj ko plače ne pokrivajo več niti osnovnih življenjskih stroškov, posameznikom ne preostane drugega, kot da vzamejo kredit.

A kar za posameznike predstavlja eksistenčno stisko, je za banke priložnost, saj je z večanjem povpraševanja po kreditih njihov zaslužek višji. Banke tako postajajo, v dobrem in v slabem, ene izmed najpomembnejših družbenih institucij.

Boj hrvaških dolžnikov, ki so se združili v Udrugi Franak, lahko predstavlja navdih in izhodišče za novo levičarsko politično strategijo v zvezi z bankami in krediti. Večina zahtev levičarskih gibanj se od začetka sedanje krize osredotoča na strožjo regulacijo delovanja bančnih sistemov. A to ni dovolj, saj je treba na novo premisliti družbeno moč in vlogo bank. Rešitev ni le bolj učinkovita ali strožja regulacija bank, temveč njihova socializacija, ki bi pomenila obsežno transformacijo bančništva.

Pri tem je pomembno upoštevati tudi nov položaj nacionalnih centralnih bank v času, ko monetarna politika v območju evra ni več znotraj njihove pristojnosti, saj le sledijo navodilom Evropske centralne banke, ki je tako rekoč institucija brez demokratičnega nadzora. Prioriteta ECB je izključno boj proti inflaciji in za stabilnost cen, ne glede na socialne učinke takšne monetarne politike. Ravno zato mora biti zunaj demokratičnega nadzora, saj bi socialno občutljivejša monetarna politika pomenila tudi nekoliko višjo inflacijo.

Po drugi strani komercialne banke delujejo vse bolj agresivno in pridobitniško, kar pomeni, da dajejo vse bolj tvegane kredite pod za kreditojemalce vse bolj neugodnimi pogoji. Hkrati pa komercialne banke delujejo prociklično, saj sodelujejo pri napihovanju različnih balonov in ga hkrati financirajo. Ti baloni, ko se razpočijo, povzročijo krizo. Na obrobju Evropske unije so to predvsem nepremičninsko-gradbeniški baloni, kar poznamo tudi v Sloveniji.

Brez resne in drastične spremembe delovanja bančnega sistema, spontani odzivi bank krizo le še dodatno poglabljajo, saj se, zaradi krčenja ekonomske aktivnosti in zmanjšane sposobnosti podjetij za odplačevanje kreditov, banke vse bolj obračajo h gospodinjstvom, ki jim ne preostane drugega kot zadolževanje. Banke tako z odiranjem posameznikov in plenjenjem njihovih domov nadomeščajo izpad prihodkov zaradi zmanjšanja splošne ekonomske aktivnosti. Posameznim bankam tako ni v interesu delovati v javnem interesu, medtem ko centralne banke zaradi izgube svoje avtonomije v procesu evropskega združevanja tega ne morejo.

Pri razmišljanju o alternativnih ureditvah bančništva oziroma družbene finančne arhitekture moramo upoštevati, da hipna globalna sprememba od zgoraj, kot je bila tista v Bretton Woodsu leta 1944, zaradi šibkosti levice in drugačnih zgodovinskih okoliščin ni več mogoča. Zato torej moramo, vsaj kratkoročno, razmišljati o bolj delnih in postopnih spremembah.

Ena izmed teh sprememb je gotovo ponovna uvedba kontrole nad kapitalom, ki je v sedanjem kontekstu prisilne liberalizacije finančnih trgov potisnjena ob stran, a bi bila nujen pogoj kakršnihkoli nadaljnjih posegov v delovanje finančnih sistemov. Glede na to, da je ECB zunaj demokratičnega nadzora, bi bili ti posegi vsaj na začetku omejeni na teren posameznih držav. Tam bi pravzaprav pomenili vrnitev h klasičnemu bančništvu, torej kreditiranju z namenom spodbujanja gospodarstva, to pa bi bilo socializirano z večjim nadzorom javnosti, ki bi morala soodločati o smereh ekonomskega razvoja.

Na institucionalni ravni bi socializacija bank pomenila njihovo decentralizacijo in poenostavljanje bančnega sistema z razbitjem velikih bank na več manjših, ki bi bile bolj tesno povezane z lokalnimi skupnostmi in katerih prioriteta bi bila skrb za lokalni razvoj. Močno bi morali tudi omejiti in postopno ukiniti profitni motiv za bančno poslovanje ter ga nadomestiti z razvojnim.

Socializacija bank pomeni več kot nacionalizacijo bank, hkrati pa je ne predpostavlja. Nacionalizacija bank sama po sebi ne rešuje ničesar, saj so v večini primerov reševanja bank v sedanji krizi na način nacionalizacije te tudi po prehodu v državno lastništvo nadaljevale z enakim načinom poslovanja. Hkrati pa je nacionalizacija zunaj konteksta krize tudi težko izvedljiva in bi imela lahko škodljive stranske učinke, saj bi pomenila ekonomsko izolacijo, kar bi bilo za majhne ekonomije, kot sta slovenska ali hrvaška, ekonomski samomor.

 

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Primož Krašovec!

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.