Ko ni alternative, je alternativa socializem – premislek o socialistični politiki v neoliberalnem kontekstu

Ko ni alternative, je alternativa socializem – premislek o socialistični politiki v neoliberalnem kontekstu

Recenzija dogodka
stojanović

19. marca se je pod okriljem Inštituta za delavske študije odvilo še eno predavanje 17. letnika, letos posvečenega raznim problematikam socializmov. Tokrat je gostoval Aleksandar Stojanović, študent Filozofske fakultete v Beogradu, sicer pa član dveh Inštitutu za delavske študije sorodnih kolektivov, Gerusije iz Novega Sada in Centra za družbeno analizo iz Beograda.

Stojanović je predstavil svoj razmislek o sodobni socialistični politiki in opisal nekaj linij argumentacije, ki jih vidi kot današnjemu času primerne. Slednjega po mnenju predavatelja še vedno zaznamuje neoliberalni kontekst z enako mero samoumevnosti, s katero je Margaret Thatcher pred desetletji izrekla slovite besede: TINA oziroma „There is no alternative.“

Da bi sodobna levica lahko razgradila to samoumevnost, bo morala najprej razviti funkcionalne mehanizme za reprodukcijo lastne politične delovne sile, kot se je izrazil Stojanović. Le tako bo zagotovljena intelektualna proizvodnja, potrebna za učinkovit napad na agendo TINA. Stojanović opisuje to nalogo kot trojni izziv. Prvič, treba je dokazovati, da današnji kapitalizem ne more biti drugačen kot neoliberalen, in se s tem izogniti zastranitvam tipa kapitalizem s človeškim obrazom. Tudi do obuditve keynesovskega projekta je Stojanović izrazito skeptičen, sklicujoč se na predavanje Roka Kogeja v lanskem letniku. Drugič, kredibilnost novega političnega projekta je treba podkrepiti s konkretnimi ukrepi, ki so se zmožni učinkovito soočiti s silovitimi ekonomskimi in pravnimi pritiski mednarodne skupnosti. Ne nazadnje, tretjič, temeljito in dosledno je treba artikulirati, kakšna naj bi sploh bila alternativa kapitalizmu.

Da pa bi artikulirali to alternativo, si je po mnenju predavatelja treba najprej zastaviti vprašanje, ali je mogoče ustvariti pogoje za takšen profitabilen zasebni sektor, ki bi lahko prinesel dobrobit na ravni celotne družbe. Če to res ni mogoče, kot trdi Stojanović, potem je treba poiskati drugačen odgovor. Da pa bi do njega prišli, se je treba vprašati, kaj natanko pravzaprav sploh je dobrobit družbe.

S tem pridemo do srži problema in mesta, kjer je najprej treba napasti agendo TINA. Ta razume družbene potrebe preprosto kot seštevek potreb vseh posameznikov, ki to družbo sestavljajo. Družbene potrebe so po tej logiki enostavno tiste potrebe, ki jih lahko merimo na ravni posameznika – z merskimi količinami, kot so kupna moč, minimalna plača in potrošniška košarica. Proti tovrstnemu metodološkemu individualizmu se je treba zoperstaviti s stališčem, da je družba več kot samo seštevek posameznih članov in članic. Tu je po mnenju predavatelja nepogrešljiva marksistična perspektiva, ki uči, da v vsaki družbi obstajajo dominante, ki oblikujejo socializacijo v njej, tudi socializacijo družbenih potreb.

Posameznik, ki s svojimi hierarhiziranimi preferencami prek trga določa, kaj so družbene potrebe, sicer predstavlja dominantno predstavo o individualnosti v razvitem kapitalizmu, ne pa tudi nadčasovne resnice o človeški naravi. Še več, naše izbire, kaj bomo kot posamezniki postali, so natanko prek trga omejene. Stojanović takole ilustrira koncept blagovnega fetišizma, ki je dominanta socializacije v kapitalizmu in tako osrednjega pomena za razumevanje družbe: ne oblikujemo mi s svojimi potrebami in izbirami prek trga družbenih silnic, temveč, nasprotno, družbene silnice prek trga oblikujejo nas, in sicer tako, da omejujejo naš nabor izbir, ki ga šele naknadno dojemamo kot stvar individualne življenjske poti.

Na koncu se Stojanović vpraša, na kakšen način je torej mogoče organizirati zadovoljevanje družbenih potreb na neposreden način. V kapitalizmu so namreč izpolnjevane samo posredno - samo takrat in zgolj do meje, do katere zadovoljujejo njegov osrednji imperativ – profitabilnost. Stojanović najprej izpostavi pojem ekonomske demokracije, ki pa zopet ne sme biti razumljen zgolj površinsko, kot odločanje o prioriteti dobrin, ki bodo vsem dostopne za potrošnjo. Prava ekonomska demokracija mora zaobjeti tudi odločanje o alokaciji dela – prisotna mora biti tako na ravni cirkulacije kot tudi na ravni produkcije dobrin in storitev in tudi na ravni reprodukcije, ki je tradicionalno izvzeta iz tistega, kar je priznano kot plačljivo delo.

Celotno predavanje si lahko ogledate na spletni strani ali Youtube kanalu Inštituta za delavske študije. Jutri ob 18. uri ste ponovno vabljeni v Staro mestno elektrarno, ki bo tokrat gostila Branka Bembiča, ekonomista in filozofa, doktorskega študenta sociologije ter člana Inštituta za delavske študije, ki bo predaval o slovenski nacionalni buržoaziji med dvema dolžniškima krizama.

Poročilo je pripravil Dragan Nikčević.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness