Slovenska nacionalna buržoazija med dvema dolžniškima krizama

Slovenska nacionalna buržoazija med dvema dolžniškima krizama

Recenzija dogodka

Pretekli četrtek, 19. marca, se je pod okriljem Inštituta za delavske študije odvilo še eno predavanje 17. letnika, ki je letos posvečen socializmu. Tokrat je gostoval Branko Bembič, ekonomist, filozof in doktorski študent sociologije, ki je predaval o slovenski nacionalni buržoaziji med dvema dolžniškima krizama.

Bembič se je osredotočil na štiri zgodovinske momente: na reformo jugoslovanskega ekonomskega sistema, na dolžniško krizo v osemdesetih letih, na tranzicijske procese v Sloveniji ter na aktualno evropsko dolžniško krizo. Položaj in politično moč slovenske nacionalne buržoazije je skušal misliti skozi razredno analizo procesov postsocialistične tranzicije v kapitalizem ter skozi analizo notranjih protislovij samoupravnega socializma.

Uvajanje trga kot koordinacijskega mehanizma v samoupravnem socializmu je delavski kolektiv spontano spreminjalo v podjetniškega. Na eni strani so tako delavci vsaj formalno upravljali s čedalje večjim deležem ustvarjene vrednosti, na drugi strani pa niso odločali kot kolektiv na ravni celotnega gospodarstva, temveč so odločali kot podjetniški kolektiv znotraj posameznega podjetja. Res je, da so bili s tem spodbujeni k doseganju večje produktivnosti na način, da so namenjali sredstva za investicije in uvajali inovacije. Toda hkrati so jih takšni tržni odnosi postavili v odnose konkurence z delavci v drugih podjetjih in drugih republikah. To je pripeljalo do fragmentacije delavstva, izolacije skupnih producentov in do krepitve moči določenih sil, zlasti menedžmenta podjetij.

Drugo ključno notranje protislovje sta po Bembiču dva aspekta avtonomije, ki sta velikokrat nastopala kot substituta. Institucionalni razvoj jugoslovanskega gospodarstva se je namreč gibal v smeri povečevanja avtonomije podjetij na eni in povečevanja avtonomije posameznih republik na drugi strani. Uvajanje trga in večjo avtonomijo podjetij je zato z Bembičem nujno razumeti kot hrbtno plat razpada jugoslovanskega gospodarstva na nacionalna gospodarstva.

Uvajanje tržnega mehanizma v samoupravni socializem je tako krepilo tiste sile, ki so zagovarjale avtonomijo republiškega nacionalnega gospodarstva. Te sile so se v času tranzicije dokončno konsolidirale in se sestavile v razred nacionalne buržoazije, ki ji je na začetku manjkala le privatna lastnina, temeljno določilo buržoazije kot razreda. V zavezništvu z delavskim razredom je nacionalna buržoazija izoblikovala nekaj, čemur pravimo nacionalni interes. Ta pa je spričo aktualne evropske dolžniške krize znova na udaru.

Slovensko gospodarstvo je bilo po razpadu Jugoslavije in po koncu samoupravnega socializma namreč pred vprašanjem, kakšno pot v kapitalizem izbrati. Oblikovali sta se dve alternativi. Šok terapija s hitro stabilizacijo cen, fiksiranjem deviznega tečaja ter s centralizirano privatizacijo. Druga možnost je bil gradualistični pristop z decentralizirano privatizacijo, postopno izgradnjo institucij kapitalističnega trga in fleksibilno ekonomsko politiko v povezavi z drsečim deviznim tečajem. Uspeh obeh opcij je bil neposredno odvisen od politične moči in mobilizacijske sposobnosti razredov, ki so posamezne opcije podpirali.

Šok terapijo so zagovarjali predvsem tuji svetovalci in tisti deli domače inteligence, ki so želeli na kar najhitrejši način presekati z dediščino socializma. Bembič jih je opredelil kot kompradorsko buržoazijo. Gradualizem pa je po drugi strani dosti bolj ustrezal interesom nastajajoče nacionalne buržoazije, ki je izhajala zlasti iz menedžerjev nekdanjih samoupravnih podjetij.

Na primeru privatizacijske zakonodaje in tečajne politike je Bembič pokazal, kako je strateško bolje pozicionirana nacionalna buržoazija z zavezništvom delavskega razreda prevzela nadzor nad podjetji. Ker se je kompradorska buržoazija dobro zavedala, da sama ne bo mogla uveljaviti svojega programa v boju z ostalimi družbenimi silami, je potrpežljivo čakala na eksogeni šok, ki naj bi pretresel obstoječe razmerje moči. Ta šok je končno dočakala leta 2011, ko se je model gospodarskega razvoja, ki si ga je zgradila nacionalna buržoazija, zlomil pod težo izgub v bančnem sektorju in je država zašla v likvidnostne probleme.

Aktualna evropska dolžniška kriza je tako povečala moč slovenske kompradorske buržoazije. Ko je ta z drugo Janševo vlado prišla tudi na oblast, je skušala preprečiti, da bi se obnovila tranzicijska razmerja moči. Z vso silo je napadla javni sektor, znižala davčno breme za kapital in ustanovila slabo banko, da bi nanjo prenesla lastniške deleže propadle nacionalne elite. Njihovo delo sedaj nadaljuje Evropska komisija, ki z vplivom mednarodnega kapitala in njegovih zastopnikov spreminja tudi vladajočo ideologijo. Danes se namreč zdi, da bomo nacionalnemu interesu najbolje ustregli, če bomo presekali povezave med gospodarstvom in politiko, torej če bomo vzpostavili pravila igre, v katerih lahko tuji kapital od domače buržoazije dokončno prevzame nadzor nad domačo politiko.

Video posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani in YouTube kanalu Inštituta za delavske študije. V četrtek ob 18. uri pa ste znova vabljeni v Staro Elektrarno. Na sporedu bo razmislek Vuka Vukoviča o sodobnem socializmu.

Poročilo je pripravil Miha Andrič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness