Uspehi in neuspehi jugoslovanskega samoupravljana

Uspehi in neuspehi jugoslovanskega samoupravljana

Recenzija dogodka
Marko Kržan

17. letnik Delavsko-punkerske univerze z naslovom »Socializem« se je prejšnji četrtek nadaljeval s predavanjem Marka Kržana. V predavanju z zgovornim naslovom »Uspehi in neuspehi jugoslovanskega samoupravljanja« je Kržan podal kronološki pregled jugoslovanskega socializma, ki ga je analiziral z dveh vidikov: z vidika razrednih formacij in z vidika razvoja ekonomskega sistema.

Po uveljavljeni periodizaciji je Kržan obravnavo glede na način gospodarjenja razdelil na štiri obdobja. Prvo, ki ga zaznamuje planiranje po sovjetskem zgledu, traja od konca druge svetovne vojne do leta 1953. Drugo, ki ga Kržan imenuje obdobje administrativnega tržnega socializma, traja do leta 1962. Sledi obdobje tržnega socializma, ki se konča okrog leta 1971. Obdobje od tega leta do razpada Jugoslavije pa je poimenovano dogovorni socializem.

Kržanova teza je, da sta prvi obdobji progresivni, saj sta omogočili dohitevanje drugih držav po razvitosti in obenem spodbujali razvojno konvergenco znotraj države. Obdobji so zaznamovali visoka gospodarska rast, zmanjševanje neenakosti in uspešno reševanje drugih osrednjih družbenih vprašanj. Nasprotno pa Kržan zadnji obdobji označuje kot neuspešni oziroma manj uspešni. Takšna periodizacija ni natančna. Opira se namreč na poenostavljene sheme boja med zagovorniki trga in plana ter na sprejemanje ustavnih aktov, ki pa ki pa le potrjujejo že uveljavljeno prakso . Kot alternativo je navedel kriterije Susan Woodward , ki trdi, da različna obdobja določa dostop do sredstev iz tujine. Temelj jugoslovanskega razvoja namreč ni bilo interno ustvarjanje kapitala na račun agrarnega sektorja oziroma socialistična prvotna akumulacija, ampak eksterno zadolževanje. Po njeni tezi je jugoslovansko gospodarstvo nihalo med izvoznim in samozadostnim modelom .

Razmere so bile v tem času izjemno zaostale: prebivalstvo je bilo v veliki večini še agrarno, produktivne sile nerazvite, poleg tega pa je bila Jugoslavija med najbolj prizadetimi državami zaradi druge svetovne vojne. Kljub temu je prvo fazo zaznamovala zelo visoka rast gospodarske aktivnosti. Nacionalizacija in konfiskacija po koncu vojne sta odpravili ekonomsko osnovo buržoazije, podobno pa je svoj položaj izgubilo tudi malomeščanstvo, ki se je bilo opiralo predvsem na kraljevo vojsko. Vzpostavila se je razredu podobna grupacija, utemeljena na celotnem družbenem kapitalu, združenem zaradi planskega gospodarjenja. Ta grupacija je bila birokracija, ki je bila delavskemu razredu nadrejena, a mu ni bila antagonistična.

Drugo obdobje, čas od leta 1953 do 1962, je bilo gospodarsko najstabilnejše obdobje. Kržan je izpostavil opažanje Susan Woodward, da je Jugoslavija imela v tem času ugoden zunanji politični položaj. Prejemala je namreč pomoč in kredite iz ZDA ter imela zagotovljene ugodne trgovinske pogoje. Sistem bolj ali manj totalnega planiranja se je v tem obdobju spremenil v sistem variiranja proporcev. Ta sistem je vpeljal določanje razdeljevanja nove vrednosti med dohodki delavcev in sredstvi za investiranje.

Na začetku petdesetih let je tudi nastal sistem samoupravljanja, ki je specifičen za jugoslovanski socializem. Delovni kolektivi so dobili avtonomijo pri odločanju o investicijah. Avtonomija podjetij pa je pomenila, da odnose med njimi samimi ter med njimi in potrošniki regulira trg. S tem se je spremenil značaj delavskega razreda, ki ni bil več monolitna skupina, ampak razred, razdrobljen v posameznih podjetjih, med katerimi so vladala potencialno antagonistična razmerja. Potreba po skrbnejšem upravljanju prihodkov in dohodkov je bila vzrok za vznik tehnokracije oziroma menedžmenta. Zaposlenost je v tem obdobju še rasla.

Tretje obdobje je obdobje tržnega socializma. Kapital je prišel v roke bank, ki so ga razporejale po tržnih kriterijih. Birokracija je v tem času izgubljala planske organe, odločitve pa so se prenašale na raven posameznih podjetij, kjer je bil vse pomembnejši ekonomski račun. Od tod boj birokracije z vse pomembnejšo tehnokracijo. V tem obdobju je prišlo do strukturnega gospodarskega preobrata. Diskrepanca med planom in realnostjo je postajala vse večja. Hkrati se je vse bolj uveljavljala liberalizacija, in sicer tako politična kot predvsem gospodarska. Delavski razred je bil vse bolj podrejen tehnokraciji. Susan Woodward celo trdi, da je bilo samoupravljanje le način discipliniranja delovne sile. V tem obdobju zaradi prevladujočih tržnih mehanizmov vzniknejo značilni problemi, ki so vztrajali do razpada Jugoslavije: inflacija, zunanji dolg in stagnacija zaposlenosti, povečevanje družbene neenakosti.

V zadnji fazi po zgodnjih sedemdesetih letih je stopnja zaposlenosti padla, in sicer kljub odprtim mejam za delovno migracijo. Uveden je bil Kardeljev sistem temeljnih organizacij združenega dela, ki je uveljavil decentralizacijo in s tem strožjo skrb za ekonomski račun. Konec sedemdesetih let so se omenjenim problemom pridružili še eksterni dejavniki, ki so bili posledica svetovne kapitalistične krize. To je državo pahnilo v krizo, iz katere se ni več pobrala.

Več podrobnosti lahko slišite v posnetku predavanja, ki ga poleg ostalih informacij najdete na spletni strani www.dpu.si. Na jutrišnjem predavanju ob 18. uri v Stari mestni elektrarni, ki bo zadnje v tem koledarskem letu, bo o transformacijah italijanske komunistične partije predaval Luka Bogdanić. Vabljeni!

S predavanja Delavsko-punkerske univerze je poročal Boštjan Remic.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness