Kdo je univerza?

Kdo je univerza?

Mnenje, kolumna ali komentar
23. 11. 2012 - 15.00

Pred enim letom smo na hodnikih fakultete lahko slišali vzklikanje: „Mi smo univerza – študentje, profesorji in ostali delavci!“ Na ta dan so se mobilizirala visokošolska telesa in se postavila javnemu šolstvu v bran.

 

Pod okriljem gibanja Mi smo univerza in na valovih gibanja 15-o so študentje in profesorji zasedli Filozofsko fakulteto. Da se zgodi nekaj takega, je bil že skrajni čas. Končno se je v boju za boljšo izobrazbo z direktno akcijo zasedlo fakulteto in naredilo nov korak v smeri radikalizacije odnosov z vladajočimi strukturami v visokošolskem prostoru. Po drugi strani pa se je, ravno nasprotno, detabuiziralo zasedbo kot nekaj radikalnega in se jo postavilo za legitimno sredstvo izražanja nestrinjanja.

 

Na fakulteti se je poskušalo uvesti anarhistične principe direktne demokracije, avtonomije, samoorganizacije …, s katerimi so se nekateri srečali prvič. Odprl se je prostor, ki je omogočal refleksijo misli in delovanja ter združil zindividualizirane posameznike v tovarni znanja. V ospredje so prišle problematike ne-varne prekarizacije dela študentov, profesorjev in ostalega osebja na univerzi, problematika kompetenčno naravnanega učnega procesa, ki ne ponuja rasti kritične zavesti, in čedalje težja dostopnost študija.

Zaradi dojemanja zasedbe kot izjemnega dogodek je treba tega ustrezno umestiti v družbo in odpreti prostor za kritični razmislek in tudi na ta način gibanju dati zagon za nadaljnjo rast.

 

Kljub vsemu spektaklu, ki so ga mediji zagnali ob zasedbi, je bila ta bolj simbolnega pomena. Dan pred zasedbo je skupščina izglasovala, da se zasede le štiri predavalnice, katerih zasedba se je hitro ožila. Zasedbo je bilo zaradi vzporednega normalnega procesa dela na fakulteti težko izvajati. Vedno znova je prihajalo do konfliktov s stavkokazi, ki so poskušali izvajati reden program, to je gibanju jemalo veliko energije.

 

Prav tako je veliko energije vzelo ukvarjanje z mediji. Vpliv medijev se je kazal na dva načina. Po eni strani se je medije jemalo kot tiste, brez katerih se pritiska na oblasti ne more izvajati, kar je posledično prineslo nekritično servilnost novinarjem. Po drugi strani pa se je medijsko kritiko jemalo kot absolutno. Tako se je zaradi medijskega populističnega linča iz točk zasedbe umaknilo zahtevo po štipendijah za vse. Ironično se je zahteva po štipendijah ponovno pojavila dva meseca kasneje, ko so bile te ukinjene za tuje študente.

 

Prav labilnost gibanja je bila ena od šibkih točk. Radikalnost je lahko čez noč usahnila v reformističnost - zasedba Filozofske fakultete je postala delna zasedba, ki je lahko dopustila tudi redna predavanja v zasedenih učilnicah. Na to so vplivale tudi etablirane avtoritete znotraj gibanja, ki so s svojo eminenco v nekaterih ključnih trenutkih zabremzale polet in študente prizemljile. Občutek, da gibanje ne gradi drugačnega odnosa od ustaljenih praks delovanja, je prihajal do izraza tudi v odnosu do nosilcev oblasti. Samoumevno se je njihovo funkcijo spoštovalo in upoštevalo ter se ni izstopilo iz nagovarjanja oblastnih struktur kot takih.

 

Ko se je zasedbo izvedlo in vzpostavilo avtonomne prostore, je hitro prišlo do zasuka pozornosti iz prakse na teorijo. Struktura zasedbe z direktno demokracijo in skupščino kot njenim nosilcem je postajala čedalje bolj podobna prazni formi, bolj kot vzvod gradnje alternative je dobivala performativni značaj. Odločitve in dokumenti so se začenjali sprejemati mimo skupščin, rotacije funkcij so slabo delovale, različne zadolžitve so opravljale iste osebe. Ni bilo pregledno, kaj so sklepi, niti se ni razčistilo funkcije delegatov, ki so hodili na pogajanja. Transparentnost delovanja je padla in gibanje je za nove potenciale postajalo nedostopno.

 

Najbolj aktivni so znotraj gibanja vzpostavili temelje delovanja zasedbe in se ob kopici delavnih nalog oddaljili od svoje baze. To je privedlo do vnaprej zastavljenih agend, ki se jih na skupščinah ni odprlo za vsebinsko razpravo, medtem ko nekaterih drugih tem ni bilo mogoče odpreti.

 

Princip demokracije direktne akcije se ni obnesel tako kot na skupščinah 15-o, kjer so se preko tega principa izpostavile skupine podobno mislečih. Morda so za razliko od skupščin 15-o sodelujoči v zasedbi iskali opolnomočenje in ne toliko realizacijo osebnih interesov. Z individualističnim pristopom demokracije direktne akcije, ki razkosa gibanje na manjše interesne skupine, ni bilo mogoče doseči enakega učinka kot na skupščinah pred borzo.

 

Po drugi strani pa je teorija prišla pred prakso. Program zasedbe je bil poln in v avtonomnih zasedenih prostorih se je teoretiziralo skupaj s študenti, asistenti ter profesorji. Želja po realizaciji teorije je pripeljala do veliko kompromisov. Ti so privedli do poskusa vpeljave samoorganiziranega študija zasedbenikov v obstoječe strukture bolonjskega sistema in do premišljanja korekcij bolonjske reforme na boljše. S takim pristopom se je izgubil revolucionarni naboj in potencial za spremembe, ki ga je prinašal konflikt z ustaljenimi praksami dela.

 

Dejanje zasedbe se je izkazalo za radikalnejše od vsebine, ki jo je gibanje vsebovalo. Na momente se je celo zdelo, da študente v radikalnosti presežejo profesorji, ki so se organizirali znotraj sindikata in deklarativno v celoti zavrnili bolonjsko reformo.

 

Kot opomnik za naslednjič še posebej velja vzpostaviti dve točki, ki sta morda negativno vplivali na potek dogodkov. Nekajkrat je bila preslišana točka, ko so študentje predlagali zasedbo fakultetnega bara v rokah privatnika, kar bi med drugim razrešilo vprašanje študentskega avtonomnega prostora; nekateri so pač raje debatirali o načrtovanih napačnih milijonskih transakcijah odtujenega ministrstva za visoko šolstvo. In drugič se vsej samoupravnosti navkljub ni odpiralo vprašanja študentskih organizacij, kar še bolj bode v oči sedaj, ko so po enem letu nekateri protagonisti zasedbe dobili stolčke v študentski organizaciji. Kaprica interesov protagonistov je bila očitno prisotna, zato raje niti ne omenjamo resolucije o doktorskemu študiju, medtem ko se položaja izrednih študentov ni niti dotaknilo.

 

Kljub vsemu zasedba ostaja pomembna izkušnja za gradnjo nadaljnjih bojev, nobena kritika ji ne more odvzeti pozitivnega doprinosa, ki ga je imela v družbi: vzpostavitev direktne demokracije, samoorganizacije in avtonomnih prostorov. Val zasedb in skupščin, ki se je razširil tudi na druge fakultete, in decentralizacija gibanja znotraj 15-o s prakso skupščine skupščin je pomemben doprinos k izkustvu vseh, ki smo v tem procesu sodelovali. Tudi zato velja take in podobne iniciative odločno podpreti kljub njihovi nepopolnosti, saj lahko le tako naslednjič naredimo nekaj boljšega.

 

Podpiral in kritiziral Kuki

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness