Prepišje internacionalizacije

Prepišje internacionalizacije

Oddaja

Na sredin večer je v Trubarjevi hiši literature v sproščenem slovenističnem vzdušju potekal pogovor o novoizdani knjigi založbe Fakultete za družbene vede, naslovljeni »Jezikovna politika in jeziki visokega šolstva v Sloveniji«. Knjiga je nastala kot odgovor na potrebe pregleda ureditve jezikovne politike na področju visokega šolstva v Sloveniji, hkrati pa ponuja tudi pregled ureditev jezikovnega področja v ostalih evropskih državah.

 

Pri pogovoru o knjigi so prisostvovali njeni avtorji: Monika Kalin Golob - redna profesorica na Fakulteti za družbene vede Marko Stabej - redni profesor slovenščine na Filozofski Fakulteti ,  jezikoslovka Mojca Stritar Kučuk, raziskovalka Gaja Červ in komunikolog Samo Koprivnik. Poleg tega sta se kot gosta pogovoru pridružila še Katarina Bulatović, sicer študentka novinarstva na FDV, in prorektor Univerze v Ljubljani Goran Turk. Slednji je vskočil namesto Maje Makovec Brenčič, ki bo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nasledila Stanko Setnikar Cankar. Pogovor je povezovala Nataša Logar, sicer tudi profesorica.

 

Že sam naslov pogovora »Jezik v visokem šolstvu« nam dosti nazorno pove, da se je tema pogovora vrtela okoli razmišljanja o prihodnosti poučevanja v slovenskem jeziku. Kljub prisrčni in na trenutke hudomušni slovenistični atmosferi, pa je bila ves čas prisotna skrb za relevantnost slovenščine kot svetovnega in hkrati tudi akademskega jezika. In četudi morda nihče ni tega izrazil eksplicitno, gre namreč na dolgi rok tudi za skrb o preživetju slovenščine, ki jo lahko v prihodnosti kaj hitro odpihne prepišje tako imenovane internacionalizacije.

 

Prisluhnimo torej, kako sta trenutno urejeni področji jezikovne politike in uporabe tujega jezika v 8. členu Zakona o visokem šolstvu ter kateri problemi še pestijo visoko šolstvo, kot nam je to na pogovoru predstavila Nataša Logar:

 

///izjava

 

Tako pravi sedanji zakon, a kot zna povedati vsak član akademske skupnosti, je realnost na primeru Erasmus študentov, ki pridejo v Slovenijo na krajšo izmenjavo, vse prej kot takšna. Realna praksa učenja ali poučevanja v tujem jeziku v slovenskem visokošolskem prostoru kaže precej drugačno sliko. Tako o večjezičnosti pravi Monika Kalin Golob:

              

///izjava

 

Govora je seveda o Erasmus študentih, ki v Slovenijo prispejo na krajšo izmenjavo, hkrati pa tudi o tujih študentih oziroma bolj natančno študentih, ki ne prihajajo iz držav območja Evropske unije. Ti Neevropejci namreč niso upravičeni do privilegija, ki ga nudi državljanstvo evropske skupnosti, torej da bi se v Sloveniji lahko šolali pod enakimi pogoji kot naši državljani.

 

Zato se v slovenskem visokošolskem prostoru zadnje čase v kuloarjih rektorske konference in njihovih upravnih odborih vedno bolj pojavlja magična beseda internacionalizacija. Ta bi namreč lahko hitro in pripravno - z enim zamahom torej – odpravila večino, če ne celo vseh težav, ki tarejo slovensko univerzitetno sfero. In tu niti ne gre za izbiro ali internacionalizacijo,hočemo ali ne. Gre za nujo, saj nam drugače grozi popolna akademska izolacija in nerelevantnost slovenske znanosti. Tako Kalin Golob:

               

///izjava

 

Ime česa je internacionalizacija v našem prostoru, nadalje razloži Kalin Golob:

               

///izjava

 

A kako se lotiti dileme - ali popolna izolacija ali izbris in potop slovenskega jezika v dobro slovenske znanosti? Eden od načinov je seveda zgledovanje po tujih zgledih in praksah, v čemer smo v Sloveniji znani pri implementaciji. Nataša Logar je tako v nadaljevanju iz knjige povzela predstavitev treh modelov ureditve jezikovne politike v evropskih državah:

 

               

///izjava

 

A kot je kmalu za tem opozorila soavtorica knjige Mojca Stritar Kučuk, so glede iskanja ustreznega modela jezikovne politike ugotovili, da tudi popolna zakonska ureditev ne zagotavlja  obstoja jezika v praksi:

 

  ///izjava

 

Na tem mestu je vskočil Marko Stabej, ki je izpostavil, da bi bilo namesto kopiranja in zgledovanja po tujih modelih bolj na mestu najti lastno rešitev dobre prakse.

               

///izjava

 

Najti dobro rešitev tako ni stvar le zakonodajalcev in stroke, ampak nuja in izziv profesorskega poklica kot prakse, ne zgolj stroke in odličnosti. Kot je Marko Stabej v nadaljevanju nazorno ponazoril v nadaljevanju:

 

 ///izjava

 

Tako kot pri vseh ostalih težavah, ki pestijo visoko šolstvo – in katerih skupni imenovalec mimogrede je težnja po liberalizaciji in uvajanju tržne logike v univerzitetno sfero – bi morala biti naloga ureditve jezikovne politike stvar celotne akademske skupnosti. Torej profesorjev, študentov in strokovnih delavcev. Tako je tudi študentka Katarina Bulatović omenila, da bi se študentom zdela večjezičnost dobrodošla:

 

///izjava
 

Bulatović je prav tako samokritično opozorila na nezadosten nivo akademske angleščine slovenskih študentov. V pogovoru je bil omenjen tudi vprašljiv nivo angleščine akademskih profesorjev, saj se kaj takega sploh ne preverja, poleg tega pa lahko pride do pritiskov na profesorje.

 

Navkljub vsem pomislekom pa naj bi že bil v pripravi nov predlog 8. člena Zakona o visokem šolstvu, ki bi omogočil večji vpis tujih študentov. Prisluhnimo, kako to stvar razume prorektor Goran Turk:

 

///izjava

 

Kalin Golob je izpostavila, da je glavni problem tako zastavljene internacionalizacije, da zgreši bistvo. Ne gre samo za tuje študente, ampak tudi za slovenske študente, da bodo imeli tudi v prihodnosti možnost učenja v slovenščini.

               

///izjava

 

V zaključku pogovora, v katerem je Gorazd Kovačevič iz Visokošolskega sindikata Slovenije opozoril na pomanjkanje finančnih sredstev na vseh področjih šolstva, je sledila kratka sinteza Monike Kalin Golob in Sama Koprivnika:

 

///izjava

 

Dejstvo je, da internacionalizacija, kot jo razume vodstvo slovenskih univerz na rektorskih konferencah, ni tako enoznačna, ampak predstavlja polemičnost in zato sega tudi na politično področje, ki zadeva vso akademsko skupnost. Ali slovenščini v prihodnosti bije plat zvona, je tako odvisno tudi od tega, kako in koliko se bo za novo večjezičnost boril in angažiral tudi preostali del univerze, torej profesorji, študenti in strokovni delavci na univerzi.

 

Kot pa je čisto na koncu opozoril glas razuma iz publike, katerega imena nismo ujeli, dela pa na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za umetno inteligenco, je debato o internacionalizaciji treba razmejiti od programskega trženja:

 

///izjava

 

Kljub prizadevanjem za jezikovni internacionalizem, ki so si jih domači jezikoslovci zastavljali v letu 2015, se je stanje jezikovne politike v akademskem svetu obrnilo diametralno nasprotno. V tistem času je univerza trpela krizo identitete, kar se je izražalo tudi na jezikovni ravni. Začetek 21. stoletja je bil idealna priložnost za nadvlado jezikovnih čistunov, ki so v vsesplošnem strahu pred izumiranjem slovenskega jezika uspeli vpeljati staro cerkveno slovanščino kot prvi in edini jezik akademske sfere. Za razliko od popačene, z anglizmi zasmetene slovenščine, tipično predavanje na eni izmed ljubljanskih fakultet danes zveni:

               

///izjava

 

V prihodnosti se h koreninam vračata Teja in Staša.

 

 

Podlaga: Wichiwaka - Nowhere is Now Here (Chilli Space 9)

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.