Vladavina natovorjenih oslov

Vladavina natovorjenih oslov

Oddaja
25. 4. 2014 - 15.00

Med potikanjem po uličicah Indije sem se zaletela v koščeno kravjo rit, nakar sem se spomnila na srečne slovenske Milke, ki uživajo v brezgrajnosti planinskih trat in se veselo redijo. Tok misli me je od kravjih zvoncev v nekakšnem nostalgičnem duhu privedel do drugih slovenskih razbijačev v čredi ali posamič in med njimi naš predragi Radio Študent. Tako sem se odločila, da ponovno pošljem svoj cin-con (»zvok zvonov«) v rodno deželo, tokrat s hrupnostjo, posvečeno temi izobraževalnega sistema v Indiji. 

 Da ne zančnem iz nule klatiti čez sodobne strukture nepravic, bom nekaj prostora sprva namenila redosledu dogodkov od »nekoč pred davnimi časi«. Ti se v mnogih indijskih štorijah začnejo z Vedami. Seveda je treba vzeti v obzir, da je teritorij, ki danes pripada tej državi, za »slovensko« percepcijo prostora megalomanski, na njem pa je živelo in živi na stotine različnih skupnosti, ki bi danes vsaka v svoji ideji lastne veličastnosti lahko pisale svojo zgodovino. Pričujoči pregled je tako žal obsojen na prikaz posplošene slike zapisane zgodovine, kot jo piše dominantna kultura.  

Kljub temu so Vede vsekakor med najstarejšimi poznanimi zapisanimi svetimi teksti, kar namiguje na željo po preservaciji teh znanj in na potencial »knjige« kot medija za širitev tega znanja. Izobraževalne institucije tistih časov so bili tako imenovani Gurukuli. To so bili po naši terminologiji nekakšni samostani, kjer so učenci po iniciacijskem obredu živeli s svojim učiteljem. Učitelj je bil Guru, ki je po definiciji zelo visoko spoštovan član družbe, spiritualno napreden v percepciji sveta in življenja na njem. V Gurukulih so se učili recitiranja vedskega izročila, spiritualnih praks, logike, matematike, medicine, umetnosti ter nekaterih ročnih spretnosti. Učenci so od okoli šestega leta pa tja do sredine dvajsetih živeli skromno asketsko življenje in se med drugim  učili spoštovanja starejših z vdanostjo svojemu učitelju. V ospredju je bil individualni pristop izobraževanja. Guru je prepoznal darove in interese svojih učencev ter jih vodil in spodbujal, da jih razvijejo do popolnosti. Nekateri raziskovalci menijo, da so bili v vedskem obdobju tovrstnega izobraževanja lahko deležni vsi ne glede na družbeni status in spol. Glavni smisel oziroma cilj je bil pot k razsvetljenosti. Menili so, da je neintegrirano znanje oziroma polnjenje spominskih kapacitet s kopičenjem podatkov enako natovorjenemu oslu. V postvedskem obdobju se je sicer glavni fokus študija spiritualnosti preusmeril v ravnovesje z ostalo vednostjo, ki se je kot taka znanstveno poglabljala, a je izobrazba postala pretežno omejena na zgornjo družbeno kasto Brahmanov, od katerih so se dekleta učila predvsem plesa in drugih umetnosti. 

Kot drugod je bilo torej tudi v Indiji izobraževanje sprva vedno povezano z religijo. Z večanjem števila prebivalstva in nastajanjem večjih mestnih konglomeratov so vzniknili tudi prvi večji urbani izobraževalni centri, katerih ustanovitelji so bili nosilci takratnih novo cvetočih religij budistov in jainistov. Beseda o veličini teh centrov je bila ponesena tudi prek gora Himalaje, kar je privabilo mnoge kitajske mislece tistega časa, predvsem z območja Tibeta, na študij budističnih tekstov. 

 V začetku srednjega veka so se na Indijski polotok začeli množično priseljevati pripadniki islamskih skupnosti. Poleg nove verske doktrine so s seboj prinesli grško tradicijo vednosti in politike, ki so jo podedovali iz Perzije in Bližnjega vzhoda. Ustanavljati so začeli mnoge nove knjižnice in znanstvene centre, ki so ob študiju islamističnih tekstov poudarjali povezavo med humanistiko in znanostjo. Preučevali so gramatiko, filozofijo, logiko, astronomijo in mistiko islama. Akbar je v svoji dinastiji uvedel celo sistem izobraževanja, ki je združeval študij tako hinduističnih kot islamističnih religijskih tekstov.  

Ob koncu srednjega veka so prek morskih prostranstev v to deželo prispeli daljni oboževalci njenih avtohtonih proizvodov. Evropejci so z lakoto povečevanja lastnega luksuza uveljavili svojo superiornost sprva predvsem prek krščanskih misijonarskih izobraževalcev. Z odpiranjem tovrstnih izobraževalnih institucij je kolonizator širil svojo moč in oblast v interesnih okrajih. Od prvih Portugalcev so sledili še Danci, Flamci, Francozi in kasneje Britanci. Sprva gostujoči trgovci so tako po evropski slogi hitro videli, da se veliko bolj splača vladati in jemati.  

Anglikanski prišleki, ki so se kot okupatorji obdržali najdlje, so prepoznali potrebo po asimilaciji večine vladajoči manjšini z ustanovitvijo kasta mediatorjev med vladarji in ljudstvom. Zagovornik te ideje Lord Macanely je to definiral kot vzgojo ljudi indijske krvi in barve, z angleškim izbranim okusom, moralo, miselno logiko in intelektom. Ti angleško govoreči Indijci so torej postali bodoči učitelji ljudstva. Angleži so širili svoj vpliv z odpiranjem šolskih vrat vsem otrokom ne glede na status, z ustanavljanjem šol tudi na podeželju. Jasno je torej, da je bil izobraževalni sistem vedno orodje za vzpostavitev družbeno-kulturne dominacije tistih, ki držijo politično moč v deželi. Izobraževanje je s prihodom kolonizatorjev doživelo temeljni preobrat od tona višjega smisla realizacije posameznika, poudarka na filozofskih spoznanjih, razumevanja in meditacijske integracije v bit posameznikove zavesti v času študija svetih tekstov k osredotočanju na praktične vidike vednosti za delovanje v sistemskem družbenem življenju.  

Ustanavljati so se začele mnoge univerze, nekateri moški višjih kast pa so potovali tudi v Anglijo na študij prava, kar je rezultiralo v nastanku visoko izobraženega birokratskega kadra, kasta bodočih vladarjev Indije, ki so bili v samem bistvu indoktrinirani v zahodnjaško misel. S tem si je kapitalistična misel zagotovila veliko bolj temeljno in trajnejšo oblast nad bogastvom Orienta, saj se je polastila njihovega uma, ki je po svoji trojanski naravi eksponentno širil bolezen naprej.  

Raziskovalci izobraževalnega sistema pa vendarle pišejo o pozitivnih straneh uvedbe tako imenovanega modernega sistema izobraževanja v Indiji. Ta naj bi prinesel nove širine evropskih renesančnih mislecev, vednost o tamkajšnjih revolucijah ter koncepte, kot sta neodvisnost in svoboda. Izpostavil je slabe družbene prakse, kot sta rigidnost in krutost družbenih navad do šibkih družbenih skupin, predvsem do žensk in nižjih družbenih kast, in spodbudil njihovo reformo.  

Na drugi strani je okupator zelo uspešno zasadil semena zla s svojo strategijo »divide and rule«. Uvedba politike rasne diskriminacije, implantacija teorij lastne superiornosti in mnogo represivnih ukrepov je pustila globoke rane v družbi, od katere ta okreva še danes. Jasno pa je, da seme zla domuje tudi v zahodnem izobraževalnem sistemu kot takem, saj posameznikom privzgaja mnoga psiho-kulturna bolezenska stanja, ki danes vsesplošno povzroča razpad družbeno kolektivnega.  

Sodobni dediči prestola neodvisne Indije so torej brahmanistični nasledniki zahodnjaško infiltriranih indijskih učiteljev angleških nazorov, ki so uspešno sprejeli življenjsko vodilo preservacije statusov vladarja. Sistem izobraževanja »natovorjenih oslov« kot nalašč služi temu, da ljudstvo kljub pridobljenim certifikatom znanja zmedeno teka okoli, ne vede, kaj točno početi z vso to nabrano kramo na svojem hrbtu. Na terenu je stanje sicer še veliko slabše, saj ima Indija procentualno največji delež nepismenega prebivalstva na svetu, to je po nekaterih statistikah kar tretjina oziroma med odraslimi osebami več kot 40 procentov. Zgodovinska kontinuiteta izobraževanja kot elitistične panoge se torej nadaljuje. Indijska vlada precej nesorazmerno vlaga v visokošolsko izobraževanje glede na množice, ki ostajajo brez možnosti pridobitve temeljnih znanj. Seveda tako vzpostavljen sistem skrbi, da množicam onemogoča mobilnost po družbeni lestvici navzgor.  

Osnovna šola se deli na dve enoti: od prvega do petega razreda in od šestega do osmega razreda. V teoriji je teh osem let izobraževanja obveznih in brezplačnih, v praksi pa statistiki ocenjujejo, da osnovno šolo obiskuje le 70 procentov otrok, od teh naj bi le trije od petih zaključili prvih pet let šolanja. Raziskovalci izobraževalnega sistema to pripisujejo zelo slabi kvaliteti javnih šol. Shiva, predstavnik nevladne organizacije iz Delhija, mi je obrazložil lastno terensko izkušnjo otrok sluma in njihove razloge za neobiskovanje šole.  

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Plače učiteljev v javnih šolah naj bi bile precej visoke. Kader je tako številčno omejen in vezan na politično linijo in ne na pedagoško usposobljenost. Pri tem tudi ni nikakršne sistemske stimulacije za razvoj pedagoške uspešnosti. To rezultira v pogosti odsotnosti učiteljev in nizkih pedagoških aktivnostih, tudi ko so prisotni na delovnem mestu. O razmerah v šolah sem se pogovarjala z Bappo Royem Choudhuryjem, doktorjem muzikologije, zaposlenim kot učitelj glasbe na eni izmed osnovnih šol: 

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Razmerje med številom učencev na učitelja je v privatnih šolah boljše, saj lahko z nižjimi plačami zaposlijo več učiteljev. Glede na množico privatnih izobraževalnih institucij je jasno, da je izobraževalni sektor v privatni sferi zelo profitabilen posel. Njihova kvaliteta tudi zelo variira, a so boljše seveda rezervirane za višji družbeni razred, saj je njihova vpisnina daleč od finančnih zmožnosti večinskega prebivalstva. Bappa tako meni, da je delo indijske vlade na področju izobraževanja daleč od zadovoljujočega.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Oris razpona cen od javnih vladnih šol, poljavnih in zasebnih šol navadno nastopa v korelaciji s kvaliteto vsebin oziroma simbolnim kapitalom znamke šole. Kot omenjeno, pa nekaj manjših luknjic uspejo zakrpati še nevladne organizacije tujega in domačega izvora. O pogosti vprašljivosti slednjih sem že poročala.  

Statistike kažejo, da srednjo šolo, ki traja od 14. do 17. leta, obiskuje zgolj 20 procentov otrok, ki so predvsem člani višjega srednjega in višjega družbenega sloja. Kljub obstoju javnih srednjih šol jih večina obiskuje privatne. Večina otrok zaključi šolanje po desetem razredu, procentualna peščica pa nadaljuje dve leti priprave na študij, kjer se delijo na tri interesne oziroma nivojske skupine: elitno znanstveno, ekonomsko-družboslovno in humanistično-umetniško. 

Najprestižnejši status med univerzitetnimi programi se drži študija tehnologije in inženirstva, medicine in menedžerske stroke. Država upa, da z razvojem tehnoloških panog uspe postati enakovredni tržno-znanstveni konkurent ostalim svetovnim velesilam. Medtem ko velikani vlagajo v plemenitost svojih sanj, večina otrok, sploh na podeželju, nima zagotovljene niti osnovne infrastrukture javne šole, kot so učilnica s streho nad glavo, učna tabla, toaletni prostori in pitna voda.  

Seveda je poleg sekularnih tu še polno religijsko motiviranih šol, ki poskušajo združevati zahodnjaški sistem s konservativno versko vzgojo. Uspešnost teh je vprašljiva, saj so etične vrednote in norme enih in drugih pogosto opozicijske. Primer teh je porast števila privatnih Gurkulov, ki s svojimi reklamnimi panoji naslavljajo nostalgične iskalce tako imenovanih tradicionalnih vrednot v nekakšnem poskusu nacionalističnega tona avtohtonosti; ob vpisu pa seveda veselo zaračunajo mastno šolnino, brez duha in sluha o Guruju. Na drugi strani mnogo skupnosti konservativno ohranja starodavno učno tradicijo, med njimi sanskrtske šole, ki pa mladim po več letih izobraževanja omogoča le malo možnosti za uporabo teh znanj za preživetje v sodobnem svetu.  

Zahodni vzorci jasno ostajajo zakoreninjeni diktatorji idealov, ki definirajo uspešnost v svetu oziroma življenju. Med pomembnejšimi orodji širitve epidemije ostaja izobraževalni sistem. Sklicevanje na tradicijo vzgoje osebnosti posameznika s spoštovanjem starejših oziroma v čaščenju Guruja se sprevrača v strahospoštovanje nosilcev moči avtoritarnih institucij. Družba ostaja zmedena med učenji družinskih spiritualnih tradicij od reinkarnacije, karme, predaje božji milosti in podobnih yogijskih konceptih do zahodnjaških učenj hlepenja po materialnem prestižu in egu družbenega statusa. Indija v najbolj iskreni obliki pokaže najlepše in najgrše tega sveta: od diskriminatornih ostankov vraževerstev do veličine starodavnih učenj vzgoje posameznikov za lasten in družbeno-kolektivni razvoj, razdiralnih moči zahodnjaških idej v družbi, materialne revščine in bogastva duha, egoizma in solidarnosti. Vse se zdi kot velik teater življenja, ko vegetarijanec na krožniku opazuje surov kos mesa.  

Iz Indije se je za Radio študent javljala Maruša G.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Neposlusljivo. A bi lahko spiker tole se enkrat prebral za vse tiste, ki jih prispevek dejansko zanima in se jim ne da brat?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness