Dve strani istega kovanca...

Dve strani istega kovanca...

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 4. 2016 - 9.20

Zadnjo soboto sta v Ljubljani potekala dva shoda. Najprej pred parlamentom zborovanje V obrambo Slovenije v organizaciji Zbora za republiko, Združenja VSO, SDS, NSi in SLS: slovenske zastavice, vzkliki “Janša! Janša!”, transparenti s Kučanom in tako dalje. Poznano vzdušje, nič pretirano neobičajnega. Pustimo ta shod za enkrat pri miru. Kasneje isti dan se na Kongresnem trgu prične drugo zborovanje pod geslom Revni za revne - Shod proti elitam. Populacija na protestu je levičarska, govorci levičarski, govorec, povezovalec govorcev in eden od organizatorjev N'toko.

Tista, ki jih vsi protestirajoči sovražijo, sta v prvem planu predsednik SDS Janez Janša in predsednik vlade Miro Cerar. A ne gre zgolj za njiju. Obstaja tretji človek, ob omembi katerega na protestu marsikoga zaboli srce. Žalost pomešana s sovraštvom - tretji človek je bil včasih njihov soborec, morda celo prijatelj. To gotovo drži za pisca levičarskega šunda, ki na protestu povezuje vsebino. Bil saj je na neki točki prišlo do izdaje. Kdo je tretji mož, ki je svoje tovariše v trenutku nuje napičil od zadaj?

No, ta tretji mož žal ni Orson Welles, je bolj ali manj antiklimaktičen. Govora je namreč o Gregi Repovžu, ki en dan pred protestom v Mladininem uvodniku piše proti protestu. Grobo rečeno pove naslednje. Janša in Cerar nista ista. Prvi stalno rohni, je demagog, fašist, “ki aktivno širi sovraštvo in ksenofobijo” in tako dalje. Drugi je zmerni konservativec, ki se ves čas sklicuje na pravno državo, Človeka in podobno, kar ga v Repovževih očeh dela za manjše zlo od Janše. Nadalje je nejevoljen zaradi besede ‘elite’. Problem pojma elite je po njegovem pomenska ohlapnost besede, ki omogoča, da jo zapolniš s komerkoli. Tako navaja enega od shodov iz vseslovenskih ljudskih vstaj, na katerem je: “Govornik nenadoma začel tlačiti vse v isti koš. Golobič, ki je bil takrat že daleč v politični preteklosti, se je nenadoma znašel ob Janši. Kučan je bil nenadoma gotov, takoj za Kanglerjem. {...} Naslednji shod je bil porazen. Ljudje niso več prišli. V trenutku, ko so bili na seznam uvrščeni vsi, ki so nosilcem mikrofona padli na pamet, je človeška pamet odkorakala z zborovanj.”

Ta nedoločljivost elite je res grozljiva, zato jo Repovž tako kot že vsakič prej, v skladu s človeško pametjo, ki je odšla s protesta, potem ko Janševa vlada pade, napolni z Janšo. Repovževe politične refleksije tako ostajajo slabe, kar je razvidno iz dejstva, da grozot zaradi katerih bi se morali Janše tako bati, ravno ni storil sam, temveč tisti, katerih se po Repovžu ravno ne bi smeli tako bati, tisti s prijaznimi obrazi in omikanim besediščem: Bratuškova, Cerar. In če bi želel zastavek sobotnega protesta povzeti v en stavek, bi se ta glasil takole: “Repovž ti si kreten, mar ne vidiš, da ni slab samo Janša, temveč tudi Cerar.”

Na dolgo in široko in z lepšim tonom isto piše v uradni izjavi organizatorjev, sloneči na dogodku na Facebooku:

“Janša ni alternativa Cerarju in Cerar ni alternativa Janši. Oba sta obraza istih elit, tistih, ki plenijo državo že 25 let. Sta del politične kaste, ki ni nikoli služila delovnim ljudem, ampak le najbogatejšemu procentu. Sta del elit, ki vneto prodajajo orožje in nas vodijo v nove in nove vojne, zraven pa lažejo o tem, da jim gre za našo varnost. Medtem ko nam prodajajo pravljice o krščanski tradiciji in evropski identiteti, je denar edina vrednota, ki so jo kadarkoli poznali. Naj še tako vneto dvigamo zastave, to ne bo izbrisalo dejstva, da ta država ni bila ustanovljena za ljudi, ampak za kapital.”

Problem je s tem na prvi pogled rešen. Premestitve pozornosti s pojma osebe na pojem elite absolutnega zla ne zamejujemo več s konkretnim Janezom in šele tako omogočimo razlago določenih družbenih pojavov, ki nam gredo na živce in jih, ker smo kot levičarji verjetno neumni moralisti, označimo za manifestacije Zla. Primer: Mercatorja ni privatiziral Janša, čeprav bi mu seveda tudi sam želel najti odgovornejše lastnike. Ker pa je sam kriv za vse zlo in ker je privatizacija Mercatorja zlo, ki ga ni zakrivil edini vir zla, delček zla ostane nepojasnljiv. No, ob razširitvi polja odgovornosti na Bratuškovo, Cerarja, Židana in tako dalje to na prvi pogled res neha biti problem. Pač prištevamo krivce, jih vstavljamo v tabelo in pišemo obtožnice.

A kmalu se pojavijo težave, ki niso majhne in se posplošujoče rečeno delijo na dve skupini: striktno analitični problem na eni strani in problem politične razmejitve levice na drugi. Prvi težava izhaja iz nezadostnosti nadgradnje Repovževe logike, saj v praksi ni zmožna pojasniti nezaželenih procesov ala privatizacija. Zapade namreč v logiko, ki jo sama kritizira. Drugič, izhajajoč iz konceptualizacije, ki se izkaže za pripadajočo logiki, podvrženi lažni kritiki, se razdre ločnica, ki na eno stran postavlja repovževsko antijanša histerijo in na drugo boj revežev proti elitam. Raztapljanje razlike pa je najlažje prikazati prek nekega ovinka.

S tem namenom v obravnavo ponovno jemljem na začetku omenjeni shod V obrambo Slovenije. Saj veste: SDS, zastavice in to. No, in tu bi postavil vprašanje: “Kaj so glavni očitki, ki jih SDS namenja komurkoli že, oziroma drugače, kako si povprečen pripadnik SDS-a predstavlja strukturo oblasti?” Mislim, da sta predstavi o tem, kako stvari delujejo, načeloma dve, ki ju isti govorci uporabljajo izmenično. Enkrat je tako za pokvarjeno pravosodje, za neobjektivno poročanje medijev, za prihod beguncev in bežanje otrok v tujino, skratka za vse, kar nam lahko pade na pamet, kriv Milan Kučan. Je kot nekakšen kralj, ki samovoljno kreira vrh piramidalne oblastne sheme, na dnu katere je trpeče delavno ljudstvo.

Drugič je za točno iste stvari kriv čefurokomunizem, udbomafija, komunisti nasploh in tako dalje. Kučan kot član te čefurokomunistične zarote se v tem primeru spusti s prestola in postane eden od več enakovrednih členov zarote proti demokraciji. Kučan, Masleša, Luka Mesec in Abu Bakr al-Baghdadi tako tvorijo skupino, ki z zvijačami in odkrito represijo nad ubogim delovnim ljudstvom izvaja svojo suverenost.

V bistvu gre za isto shemo centrične oblasti, kot smo jo videli v prejšnjem primeru. Zgolj s to razliko, da na vrhu namesto ene same osebe stojijo recimo štirje zločinci. V nobeni od navedenih shem namreč ne gre za mesto, ki proizvaja videz tega, da dejansko obstaja absolutni center oblasti. Gre za konkretne osebe, ki niso zgolj arbitrarne zapolnitve določujočega mesta, temveč zavedajoči se posamezniki, ki vladajo v skladu z absolutno samovoljo. Te posameznike imenujemo elita.

Zdaj pa si predstavljajte, da se izmenično uporabljanje obeh verzij iste argumentacije ustavi, da se sledeč iz tega znotraj ljudske baze SDS-a zarišejo demarkacijske linije med tistimi, ki trdijo, da je kriv Kučan, in tistimi, ki trdijo, da je krivo mnoštvo, katerega posamični element je Kučan. No, predstavljajte si ideološke boje, ki vzniknejo iz tega, in mi povejte, ali vas na kaj spomnijo.

Če stvari pogledamo s tega vidika, lahko v Repovževem besedilu najdemo trditev, ki popolnoma drži. Seveda ne na način alibija, kot bi si verjetno želel Repovž, ki se je z njo hotel zaščititi. Slednja v enaki meri kot njegovo tarčo zadene tudi njega. Bumerang se glasi:

“Od kdaj leva kritika uporablja prav identični besednjak kot desni populisti? Prav boj zoper elite je osnovni prijem populistične desnice. Janša ves čas išče elite, našel je vse: od murgelske elite do profesorske elite.”

Verjetno bi začetek tovrstne rabe desne terminologije na levici našli v času francoske revolucije, ko se nasprotniki monarhije in aristokracije poslužijo diskurza rasne vojne, izumljenega s strani protimonarhističnega plemstva. Ampak mislim, da Repovž ne terja zgodovinskega odgovora te vrste, zato bom rekel naslednje: “Odkar berem Mladino.” Gre namreč zgolj za inverzno sliko diskurza proti Kučanu, populariziranega na desni strani političnega spektra. Imamo vse sestavine, od poosebljenega absolutnega zla - Kučana ali Janše - do vedno bolj zgarane množice dela vajenega plebsa.

Če se zdaj obrnemo k diskurzu o elitah, razvitem na shodu Revni za revne, pridemo do identične logike z majhno naknadno razliko. Njegovi organizatorji za razliko od Repovža znajo šteti do dve - problem ni zgolj Janša, ampak tudi Cerar, 1 + 1 = 2. Posebej smešno situacijo ustvarimo, če izjave, ki smo jih lahko pobrali na Kongresnem trgu, primerjamo s tistimi izpred parlamenta.

“... smo se zoperstavili tisti eliti, ki nam že 25 let uničuje državo, ki nam že 25 let krade.”

“Protestiram, da so 25 let po osamosvojitvi to državo privatizirali ...

Mar lahko povežete izjavo s protestom, na katerem je bila izrečena? Se mi je zdelo, da ne. Komedija se tu nadaljuje v smeri konceptualnega samouničenja. Slišano je namreč bilo, da se protest Revni za revne zoperstavlja logiki novih obrazov. Pa vendar, mar argumentaciji, ki ne misli strukturnega mesta, temveč oblast, veže na zaroto peščice posameznikov, 1 % in tako dalje, sploh preostane kaj drugega kot iskanje novih obrazov? V tem oziru je zapis, s katerim Ntoko zaključi komentar protesta, docela absurden:

“Je pa zelo zgovorno o stanju v naši družbi, da bi se toliko ljudi pogovarjalo o Janši in rasizmu, samo dokler se zraven ne odpira še razrednih vprašanj in vloge ostalih elit.”

Ravno logika, na kateri je protest zasnovan, nujno zgreši razredno vprašanje, ki je v zadnji instanci vprašanje mesta v produkcijskem procesu, ki ga mora moči zasesti kdorkoli, ne pa problem peščice posameznikov, elite, ki tvori 1 % in nam vlada. Pred nekaj časa sem v podobnem kontekstu pisal o problematični drži aktivizma, ki zaradi svojega antiintelektualizma ne more misliti čez empirično danost neposredne izkušnje in posledično nujno pripelje do opredelitve problema oblasti v smislu samonanašajočnosti dejstva. Žid upravlja s finančnim kapitalom, ker je to v njegovi večni naravi, Arabec se razstreljuje, ker ima gon po tem, Cerar in Janša privatizirata, ker sta Cerar in Janša ... Takšna drža ne more misliti produkcije naše realnosti.

Jure Trampuš v članku Spopad za levico govori o razcepu levice, ki ga desna stran en pozna. Verjetno bi se dalo pokazati, da gre tudi na primeru boja znotraj stranke, o katerem govori, zgolj za lažno razliko dveh enakih bednosti. Piknik ali dva več, da se ovrže despotizem in dokaže stik z ljudstvom. Pa občasna omemba malega človeka in njegovih bojev, ki povzroči erekcijo slehernemu pravemu socialistu in zakrije, da se ovce preoblačijo v volkove. In tako dalje - verjetno bi lahko dokazali, da sta obe smeri dokaj obupni, da je edina razlika radikalno zveneča terminologija.

Vsekakor gre takšen lažen, mali razcep v primeru spopada med reveži in Repovžem. Repovž in Ntoko nikakor nista v razmerju ali ali, temveč predstavljata dve plati istega kovanca levice. Levice, ki ni nič drugega kot projekcija istih ideoloških mehanizmov, ki tvorijo podstat SDS. Žal s to bedno razliko, da se vsaka posebej poskušata predstavljati kot blazna alternativa druga drugi. In ko omenjam, da se tako v Repovževi kot protestniški shemi istega producirajo mehanizmi, prisotni pri snovanju desnih subjektov, je treba paziti, da se ne pozabi na naslednjo predpostavko: Da onkraj zarote zlega enega ali mnogih stoji podjarmljeno in pravično ljudstvo, ki vir vseh svojih tegob poistoveti z zamejenim in natančno določenim krivim delom populacije, 1 %, židi ... V prihodnje izničenje teh ljudi pa so položeni vsi nereflektirani upi in fantazme o dokončni odpravi lastne bede. Produkt vsake strani kovanca je resentiment, ki si zatrjuje: “Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.” In če bi iskali revščino, jo v obeh členih lažne razmejitve najdemo predvsem v duhu ...

Da so res vsi isti, je pripravljen trditi Matija Jan.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

hejt koment

sprašujem se (in čudim temu dejstvu), kje kolega matija jan sploh še najde smisel svojih pisanj, ko pa so vendar vsi razen njega glupi moralisti, ki ne štekajo tako enostavnih reči. morebiti piše za neko naprednejšo civilizacijo, ki bo nekoč kopala po ruševinah naše, našla njegove tekste in si v brk zamrmrala rekla: sam' res!

Sprašujem se in tudi čudim, kako vedno znova nekomu ne uspe iz Fifijevih tekstov izluščit povsem smiselnega sporočila in ga pokonektat v neko aktualno dogajanje. V svojih tekstih podaja jasne in smiselne argumente, večkrat jih celo podkrepi z realnimi primeri in vse k čemur spodbuja bralca, je malo posameznikove refleksije. Stopit dva koraka stran in se prevprašat o dogajanju.

sporočilo se seveda da izluščiti, več njih, žal pa ostaja najbolj v nebo vpijoče med njimi in tisto, ki preglasi vsa ostala, vselej enako: vsi so/ste bedni glupi moralisti, še posebej pa vsakdo, ki v tem prostoru karkoli naredi in še posebej, če karkoli naredi.

meni, na primer, je bil sobotni shod na kongrescu patetičen za kozlat. bolj na kozlanje mi gre samo še fifijevo sedenje na olimpu in opletanje z egom. pejt in umaži si roke z blatom ali krvjo, potem pa onaniraj po drugih...

ali to, da da si je pred tem govorec umazal roke z blatom ali krvjo karkoli spremeni, doda tekstu samemu?

spremeni perspektivo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness