Mojstri empiričnega jezikoslovja

Dragi poslušalci_ke, drage poslušalke_ci, mar so vas premori v izgovorjavi, posilstvo slovnice premotili, ste se zgrozili ob tem nenadnem vstopu neslišnih grafemov v faša fono-logo-falocentrična ušesa! Ste ogorčeni, ko smo vas in našo radijsko tehniko nategnili z izvornim nasiljem prapisave? Ste res? No, pa ne bi smeli biti, saj ta podčrtaj, ki ga ne pretirano bistra bitja, na vseh možnih koncih vtikajo v zapise samostalnikov nima nobene veze z Derridajem, ampak je kratko malo popolna bedastoča.  

No, vprašanje, ki iz tega nastane je, zakaj ga potem tlačijo v popolnoma ljubke samostalnike? Gre za to, da naj bi se z omenjenim podčrtajem uprli grozotam, ki jih slovnica zadaja z naravi, s tem, ko njeno predpostavljeno spolno mnogoterost zvaja na diktat binarne spolne razlike. In smisel današnjih moralnih fekalij je, da se pogleda, kaj so predpostavke te domnevno emancipatorne lingvistične geste in se logiko, tega podčrtaja spelje do bridkega konca.

Kot prvo, lingvistika, ki jo njihova logika predpostavlja je empiristična in kot drugo, v zadnji konsekvenci docela nominalistična. Empiristična, ker predpostavlja, da onkraj poimenovanj poslušalec in poslušalka obstaja določena nediskurzivna materija, ki je zaznavna in, ki jo jezik bodisi uspešno, bodisi neuspešno popiše. Ta materija je spol, ki opstaja tudi brez poimenovanja v jeziku, kot lastnost reči na sebi. Gre torej za to, da to lastno zaznamo in jo zapišemo in napaka, binarne klasifikacije naj bi bila v tem, da diskriminira možnost popisa lastnosti, ki bi nakazale, da izven jezika obstajata več kot dva spola.

A na osnovi kakšne empirične lastnosti določiti kriterij novega spola? Mar obstaja zamejeno število spolov, ali pa je njihovo mnogoterje neomejene? Zaenkrat recimo, da bi v skladu s to logiko, vsaka splošna oznaka, ki bi presegla partikularno empirično lastnost proizvedla določeno reduciranje na vnaprej začrtano tabelo. Isto pa bi povzročilo vsako posplošenje določene empirične lastnosti, kajti zakaj bi to ali ono partikularno določilo služilo kot norma? Tudi to je diskriminacija naše individualnosti!  

Borcem za tretji in več spol tako ob manku resnično pravičnega merila preostane le to, da enoto enega spola poenotijo z vsakimi individualnimi genitalijami, ter tako razglasijo, da je vsak človek svoj spol. V jeziku bi iz tega moralo slediti to, da se vaše osebno lastno ime zlije z vašim onejem. Osebno lastno ime Adolf Hitler bi torej v tem primeru referiralo na človeka, ki je pobil ogromno Židov in še na njegov specifičen penis. A velika groza! Če pogledamo pobliže, tudi osebna lastna imena vedno posedujejo več referentov in kakšna diskriminacija sledi iz tega, da smo kot obči primer za vse Adolfe Hitlerje, postavili tega specifičnega pripadnika človeške vrste! Mar s tem ne diskriminiramo vseh tistih Hitlerjev, ki posedujejo obe modi?

Rešitev je tako lahko resnično le ena. Da presekamo s preteklostjo in si v najnatančnejšem in globalno poenotenem registru rojstev podamo nova imena, ki bodo resnično lastna vsakemu posamezniku. Približno tako, kot vam internetne strani prepovedujejo izbiro uporabniškega imena, ki ga že poseduje določen drug registriranec. Ta čista individualizacija v absolutnem aparatu vednosti-oblasti bo šele omogočila zmago v boju proti diktaruri jezika in njegovim splošnim pojmom! Le popolna biologizacija in najčistejša klasifikacija bosta izpod jarma represije osvobodili avtentično individualnost, ki utruja s krikom: “I way born this way!”

Popolna esencializacija, naturalizacija in klasifikacija - sami procesi, ki gotovo niso vezani in gotovo niso zgolj učinki v devetnajsem stoletju formiranega dispozitiva vednosti-oblasti, ki si nikakor ne prizadeva, da bi zatrl temveč, da vse popiše v nulo in spravi v poenoten register vednosti. Predlogu, da bi spol kot tak poslusili razglasiti za nekaj irelevantnega, spolno identiteto pa za nepotrebno reč, bi morali v kontekstu takšne umske višine nedvomno pripisati status odkrivanja tople vode.