Antropologija otroštva

Antropologija otroštva

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 10. 2013 - 15:00

Antropološke raziskave širom sveta nakazujejo, da imajo pretežno samozadostne družbe precej drugačen odnos do otrok, kot ga poznamo sami. Navadno ne poznajo izolirane institucije otroštva. Otroci so od rojstva vključeni v svet odraslih, v družinsko ekonomijo, ter se iz tega neposredno učijo. Pri treh letih jim že naložijo manjša opravila. V obdobju med petim in sedmim letom prevzamejo prvo odgovornejšo obveznost – deklice na primer čuvajo mlajše sorojence, fantkom pa v pašo zaupajo prvo kozo. Zaradi zgodnjega vključevanja v družinsko ekonomijo ne doživljajo čustvenih travm. Nasprotno - pridobijo občutek vrednosti v družbi, razvijajo odgovornost ter številne veščine, koristne za življenje.

Prav tovrsten vzorec zasledimo tudi med večinsko slovensko populacijo vse do druge svetovne vojne. Dandanes pogosto prevladuje prepričanje, da so bili otroci v takšnem okolju prepuščeni sami sebi. Starši se z otroki res niso ukvarjali na način, kakršnega poznamo danes. Toda besede in pojasnjevanja morda niti niso bila potrebna. Otroci so se učili predvsem z zgledom, saj so bili neposredno hitro vključeni v delovne in druge življenjske procese.

Socializacijo oziroma učenje lahko razdelimo na dva vzporedna procesa: formalnega in neformalnega. Med prvega prištevamo predvsem izobraževanje znotraj vrtcev, šol in drugih institucij. Neformalno učenje pa poteka ves čas v vsakdanjem okolju, pogosto spontano in nezavedno. Sprva se odvija znotraj družine, predvsem z opazovanjem in sodelovanjem v vsakodnevnih situacijah. Nato pa tudi v vseh drugih družbenih okoljih, tudi virtualnih. Tudi kadar lahko otroci opazujejo starše pri delu, potekajo neformalni učni procesi. Le-ti temeljijo na opazovanju ter postopnem vključevanju v svet odraslih skozi razna opravila. Učni procesi vedno potekajo tudi skozi spontano igro, zanjo pa otroci ponovno črpajo material prav iz opazovanja sveta okoli sebe.

Navadno poudarjamo predvsem formalni način učenja, osnovan na didaktičnem pristopu, izvrševanju nalog, verbalnem podajanju razlag, v zadnjem času tudi izkustvenem učenju, participatornem učenju ter podobnih alternativnih oblikah. Opazovanje brez spraševanja in pojasnjevanja, torej učenje z zgledom, je pogosto že pozabljeno ali pa se nam zdi pasivno in neučinkovito. Psihologinji Suzanne Gaskins in Ruth Paradise temu nasprotujeta. Menita, da je učenje z opazovanjem univerzalna strategija učenja v otroštvu. Toda, če naj bi se otroci ob opazovanju učili, se morajo tudi identificirati z ljudmi, ki jih opazujejo. Vsi ti pogoji so izpolnjeni le v družbah, kjer so otroci del sveta odraslih in niso ločeni. Delo odraslih se torej vsakodnevno odvija pred očmi otrok. Gaskins in Paradise ugotavljata, da delovni procesi v domačem okolju otroke pritegnejo. Otroci so notranje motivirani, učijo se iz lastne iniciative in aktivno usmerjajo pozornost na dogajanje okoli njih. Ti otroci so zmožni velike koncentracije. Njihove zmožnosti opazovanja okolice in podrobnosti daleč presegajo zmožnosti otrok, ki so navajeni zgolj na vodeno učenje. Na takšen način se otroci med drugim na primer učijo obdelovanja zemlje, živinoreje, lončarstva ter zapletenih vzrocev tkanja.
V zahodnih družbah je industrializacija izločila delo iz privatne sfere in ustvarila posebne otoke za otroke. Starši in otroci pogosto živijo v paralelnih svetovih - starši v službah, otroci v njim namenjenih institucijah; starši ob kavi, otroci v igralnem kotičku. Vprašamo se lahko, kaj se otroci učijo v teh paralelnih svetovih?
Osnovna vloga socializacije je priprava na samostojno življenje. S poudarjanjem pomembnosti šole, izobrazbe in igre za otroke, smo pozabili na učne procese v vsakdanjem življenju. Učenje z vključevanjem v delovne procese je ključno za samostojno, aktivno ter ustvarjalno delovanje posameznika. Otroci, ki v družinskem okolju nimajo možnosti opazovanja in vključevanja v delovne procese, se danes učijo predvsem vloge dobrega potrošnika. In potrošništvo prežema tako igranje, šolanje, popoldanske organizirane dejavnosti kot lutkovne predstave.

Delo otrok je z današnje perspektive najpogosteje negativno vrednoteno. Do druge svetovne vojne je bilo delo kmečkih otrok nuja. Po njej je začelo prevladovati mišljenje, naj otrok ne dela, temveč se igra in kasneje šola, da mu v življenju ne bo treba fizično delati. Poleg tega je z razvojem psihologije in pediatrije v ospredje stopila skrb za psihično dobrobit otrok. Slednje se odraža tudi v protektivnem starševstvu, ki otroka poskuša zaščititi pred negativnimi čustvenimi izkušnjami. Poudarja otrokovo potrebo po ljubezni, čustveni podpori in tudi igri nasproti delu.

Danes se soočamo z generacijami, ki so odraščale v tem duhu.  Polovico svojega življenja so se šolale, niso pa se naučile veščin, ki bi jim omogočale preživetje. Imamo visoko izobražene posameznike brez delovnih navad. Ob družbenih spremembah, ki smo jim priča, se ne znajdejo. Pogosto jim primanjkuje prav inovativnosti, ki je v današnjem kapitalističnem svetu tako opevana. Vendar dvomim, da se inovativnosti da priučiti s sodobnimi tehnikami učenja, ki jih narekuje taisti kapitalistični ustroj. Otroci vzgojeni v pretežno samozadostnih družbah se za preživetje učijo potrebnih veščin z opazovanjem sveta odraslih ter postopnim vključevanjem vanj. Ti otroci zagotovo premorejo več ustvarjalnosti kot otroci, ki ob obiskovanju raznoraznih organiziranih dejavnosti niti nimajo časa zgolj in samo – opazovati. Tudi Gaskins in Paradise opažata, da so v odsotnosti vodenja s strani odraslih, otroci bolj motivirani k aktivnemu učenju in opazovanju ter tudi bolj samoiniciativni.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.