Znanost nasproti ljudskemu znanju

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 1. 2014 - 15.00

"Spoznanja, do katerih prihaja sodobna znanost, številne družbe širom sveta že dolgo živijo v praksi. Vzorec, ki ga bomo opisali se pogosto ponavlja na vseh celinah sveta. Najdemo ga na primer med Maji v Latinski Ameriki, med kanadskimi Inuiti, med Fulani v Afriki ter med skupnostimi na Papui Novi Gvineji. V teh družbah se otrok ne rodi kot polnopravno priznano bitje, temveč to šele postane z odraščanjem, pogosto ob iniciaciji po šestem letu. Odrasli verjamejo, da otroci do približno tretjega leta nimajo razuma. Do tega obdobja se pogosto dojijo, nosijo in spijo skupaj s starši. Glede na to, da naj otroci ne bi imeli razuma, odrasli otrok niti ne poskušajo učiti. To bi bilo po njihovem prepričanju povsem brezplodno. Posledično se na majhne otroke tudi nima smisla jeziti ali jih kaznovati. Z naše perspektive gre za izrazito permisivno vzgojo, ki pa se kmalu po tretjem letu konča. Nadomesti jo vpeljevanje v delovne obveznosti in odgovornosti. Med petim in sedmim letom naj bi bil otrok sposoben razumeti, kaj se od njega pričakuje ter se obnašati v skladu s pravili družbe. Šele ko to osvoji, postane 'bitje' v pravem pomenu besede."

Preostanku komentarja Barbare Turk Niskač prisluhnite v posnetku.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hm ... Verjetno ni vse tako črno-belo, kot želi v svojem prispevku prikazati avtorica, ki na eno stran postavlja sindrom zahodne družbe, na drugo pa zdravo kmečko pamet določenih ljudstev. Avtorica znanstvene ugotovitve interpretira na zelo enoznačen način. Same ugotovitve sicer niso nič pretresljivo novega, saj vemo, da možgani delujejo na podlagi izkušenj - temu se namreč reče učenje, ki ni vezano zgolj na logiko, ampak tudi na druga področja življenja. Otroke pred tretjim letom, zato učimo z zgledom, nikakor pa ne velja, da takšno učenje nima smisla, česar ne najdem tudi v nobeni od znanstvenih trditev, ampak gre zgolj za interpretacijo avtorice. Marsičesa lahko naučimo tudi živali, kaj šele otroke pred tretjim letom, ki morda res še ne uporabljajo logike, a to še ne pomeni, da niso učljivi. Kako bi se sicer naučili govoriti, hoditi, držati žlico in vse ostalo, kar znajo in zmorejo malčki? Strinjam se z avtorico, da v želji po znanju in izobraževanju starši pogosto pretiravajo v kopici tečajev, na katere vodijo svoje otroke, a to še ne pomeni, da kakšen od njih ni koristen, saj se otrok, četudi je star manj kot tri leta, lahko marsičesa nauči. Avtorica je želela povedati, da je treba otroke do tretjega leta vzgajati drugače kot starejše, ampak to je splošno znano dejstvo, ki ga najdemo v vsakem priročniku o negi in vzgoji otroka. Slednji poudarjajo, da je treba malčku dati predvsem občutek varnosti in možnost za gibanje ter razvoj motoričnih spretnosti, kar pa ne pomeni, da jih nima smisla učiti, kot je večkrat slišano v komentarju, le način učenja je drugačen, prilagojen otrokovi starosti. Že v tem obdobju se otroke da naučiti osnovne discipline, predvsem s ponavljanjem in rutinirano navado, zato bi bilo veliko bolj produktivno, če bi avtorica svoj prispevek posvetila temu, kako se malčki učijo, ne pa da le idealizira ljudsko pamet in s prstom kaže na grdi zahodni svet.

strinjam se s predhodnim komentarjem. zdi se kot, da je avtorica v določene izsledke aktualne znanosti položila panogi povsem neprimerno interpretacijo, kakršne sam, ob nekaterih publikacijah aktualnih avtorjev, ki sem se jih poslužil kot starš, abolutno nisem zasledil... celo bolj nenavadno pa se zdi, da je pravzaprav izjemno očitna interpretacija, ki danes po mojem mnenju nikakor ni popolnoma marginalizirana, plod predvsem osebnega normativnega prepričanja v kombinaciji z vsaj pristransko strokovno podstatjo, katerih mesto je v strokovnem komentarju te vrste zelo legitimno ali celo nujno prevpraševati...

sicer pa je oddaja "pod katedrom" super duper in jo rad poslušam, tudi zavoljo vsaj delne transparentnosti in pluralnosti izraženih mnenj...

Zakaj je ta komentar še vedno v uredniškem izboru? Tudi po mojem mnenju sklepa iz napačnega izhodišča!

Zdravo, hvala za komentarje. Torej, morda je takšna primerjava res preveč ekstremna in izven konteksta. Želela sem preizprašati pozicije moči, vlogo 'zahodnih' družb in določenih slojev in srenj znotraj njih, ki rišejo smernice in se postavljajo na mesto vsevednih. Po drugi strani izhajam iz lastne izkušnje matere treh otrok in opazovanja okolja, v katerem se gibljem (to je pomemben poudarek, ker je jasno, da je to torej le en vidik naše družbe iz moje perspektive). Govorim torej predvsem iz vidika prakse ljudi – staršev - in ne toliko iz vidika stroke (pedagogov, vzgojiteljev itd.). Jasno je, da 'zahodne družbe' ne moremo vzeti kot homogene gmote. Odnos do otrok je različen tudi glede na družbene sloje, potem je tu tudi osebni faktor. Vsaj kot sama opazujem iz prakse, pa je to lahko tudi problematično, ker ni več družbenega konsenza o ničemer. Če vzamemo primer permisivne vzgoje: včasih je bila ok, zdaj ni več, oziroma tudi danes nekateri menijo da je ok, drugi ne. Če se vrnemo k praksam malih ljudi - starši so danes tisti, ki sploh več ne vedo, kaj je otrok, kakšne sposobnosti ima glede na določeno starost, kaj od njega pričakovati in zahtevati. Lahko bereš priročnike. Hitro podležeš potrošništvu, ki sprevrača strokovna spoznanja po svoje in te sili v to, da moraš otroku že v nosečnosti brati pravljice, pri 3 mesecih ga dati na angleščino, čim več vsega, ker drugače ne bo iz njega nič (seveda v mejah normale je vse lahko pozitivno – toda kje so danes meje normale?). Kot pravi prvi komentar, otrok se do tretjega leta itak ogromno nauči. Toda danes ni več dovolj, da je obdan z ljudmi in se uči s tem, ko jih opazuje, temveč mu moramo že na posteljico navesiti vso mogočo šaro, ki oddaja zvoke in se vrti.
Tudi pri nas ima veliko ljudi zdravo kmečko pamet, po drugi strani pa je mnogi nimajo. Po mojem mnenju lahko kmečko pamet (zdrav razum, intuicijo ali kakorkoli že to razumemo) razviješ samo, če imaš kaj opazovati in če imaš izkušnje iz neposredne realnosti (torej, če v primeru starševstva od malega živiš obdan z drugimi in lahko opazuješ, kako odrasli ravnajo z otroki in kako otroci rastejo, če pa postaneš mama in je to prvi novorojenček v tvojem življenju, ki ga vidiš, pa nimaš od kje vzeti kmečke pameti. Tudi materinski čut ni nekaj naravnega). Mislim, da je to glavna razlika med 'zahodno družbo' in družbami, ki sem jih dala kot primerjavo. Ponovno, seveda tudi pri nas marsikdo ima takšno izkušnjo, vse več ljudi pa je nima.
Seveda pa tudi družb po svetu ne moremo jemati tako homogeno. Obstajajo raziskave, vendar ne vemo, kakšne so bile prakse teh družb do otrok pred toliko in toliko leti. Ne moremo predpostavljati, da Maji pa živijo vedno enako že od pamtiveka. In da vsi živijo enako. Jasno, da je to žaljivo. Je pa določeno znanje, ki ga kontinuirano prenašajo skozi generacije in imajo glede njega družbeni konsenz (kar se navezuje na zgoraj povedano o kmečki pameti). Mi je pa vsekakor zanimiv fenomen to, kar se tiče učenja z opazovanjem. Kot pravi prvi komentar, se ve, da je to značilno za male otroke. V številnih družbah pa je to najbolj zaželjena oblika učenja celo življenje (o tem pišeta tudi kulturni psihologinji Suzanne Gaskins in Ruth Paradise, tudi v prvem komentarju govorim o tem). Če se vrnemo k Majem na primer – tudi če se kot odrasel želiš naučiti tkanja, boš samo sedel zraven in opazoval in gledal. Nič ne boš spraševal. Nihče ti ne bo nič razlagal. Niti ne boš poskusil. Gledal boš tako dolgo, dokler ne boš sedel za statve in boš znal tkati. Je kdo med nami, ki bi se bil na tak način sposoben naučiti tkanja zapletenih vzorcev?
Seveda pa so komentarji le plod mojega razmišljanja. Jasno, da je le to lahko tudi zmotno :O)

En mogoce nepotreben komentar:
Iz lastne izkusnje in refleksije (na svoje zivljenje in na vso 'teorijo' nauceno v solah) izhajajoc menim, da je vsak posameznik oziroma njegova osebnost/razvoj osebnosti plod treh dejavnikov, in sicer genetike oziroma 'nagnjenosti' k cemu, samoiniciativnosti in (predvsem je to izjemno povdarjeno v otrostvu in mladostnistvu) okolice oziroma takoimenovane vzgoje/vzora/whatever you wanna call it. Tezko je posplosevati brez, da bi bila posplositev prevec splosna. Vsak posameznik bo drugace reagiral v isti situaciji.
Jasno, da je 'zahod' izgubil stik z naravo, naravnostjo vzgoje, common sensom in naravnostjo materinskega cuta, ce pa vse generacije morajo v zanje doloceno institucijo (ki hoces noces prevzgaja) za 8 ur na dan (pri tem imamo svobodo odlocanjana v katero institucijo zelimo yaaay!). Zaradi dejstva, da ima dan 24 ur in predpostavke, da 8 ur dnevno spimo, cloveku ne ostane veliko casa za povezovanje z naravo, negovanje korenin in za spreminjanje misljenjskih vzorcev in sprogramiranosti mozganov. In ce mora otrok, ki ga mati seveda odstavi s prsi ali celo ne doji, ker 'ni bila delezna vzgoje o tem' in 'ker ni mleka' (ze tu je prikrajsan za najpomembnejso vez in vzor, odnos), pri 11h mesecih v vrtec (ker pac mora mati biti gospodinja+karieristka+kreativna+lepa+neodvisna+enaka moskemu) v popolnoma neznane roke in je delezen bolj ali manj povrsne 'vzgoje' oziroma 'nege' 10 ur dnevno je jasno, da ne bo dobil dovolj jasne vzpodbude za ucenje cesarkoli ze, bo pa zato bolj socializiran in navajen vrstnikov (seveda pa je treba povdariti, da bo vsak otrok to drugace 'vzel' in 'dojel'). Bo eden v credi. Sej to je namen zahodnih sistemov..vpreganje cloveka od rojstva prakticno. Na zalost smo zahodni ljudje prevec odvisni od sistema in na poti pozabljenja brez know howa 'kako biti samozadosten', naraven, common sensovski. O tem nas seveda nihce nikjer ne bo ucil, ker je to common sense, ane. Mi pa tonemo in pozabljamo. Tako nas zenske nikoli nihce ne uci o materinstvu. Nikoli se nikjer ne govori o tem, v soli se ne obravnava vprasanje 'Kaj je to materinstvo? Spremembe zenskega telesa v nosecnosti. Custveno stanje nosecnice.' To so prakticno tabu teme, ker je to itak naravno in itak v vsaki zenski. Tako zenska, ki zaradi tabujev ne govori o svojem stanju, dozivlja prave preobrazbe osebnosti v tem 'drugem stanju', med tem ko se od nje pricakuje, da bo srecna, mirna, zdrava in vesela in da bo hodila na jogo za nosecnice in brala pravljice trebuhu. Tudi sama zenska pricakuje, da bo to 9 idealnih mesecev, nihce ji pa ni razodel hemeroidov, krcnih zil, vnetij mehurja, hude dlakovost in psihicne neuravnovesenosti.
To vse je en zacaran krog... Tezko bi bilo iskati 'krivca' za stanje, ki je. Definitivno pa je razlika me zahodom in vzhodom. Priporocam ogled dokumentarca/filma 'Babies', kjer je ful lepo prikazana ta razlika.
Sorry za tole litanijo!

Lp

V marsičem se strinjam z napisanim. To ni litanija, je čisto umestno razmišljanje.
Se strinjam, da ni vse črno belo. Krivca ne bomo našli, pa tudi univerzalnih rešitev ne. Nazaj k naravi ni rešitev, ker kaj pa je narava, naravno? Kontekst življenja v urbani informacijski družbi je povsem drugačen kot nekje v deževnem gozdu – težko primerjamo. A po drugi strani je vedenje, kako živijo drugod lahko način, da izstopimo iz lastnih okvirjev in uvidimo, da to ni edini način, sploh pa ne edini pravi način. Lahko je tudi drugače. Do neke mere ima vsak posameznik možnost izbire, a ponovno le do neke mere.
Tu hodimo po zelo tankem ledu. Hitro zapademo v eksotizacijo, a tudi domorodne družbe, ki še vedno živijo z naravo, imajo svoje pretrese (npr. disfunkcionalne družine zaradi alkohola). Film Inuk to lepo prikaže. Film Babies je vsekakor zanimiva refleksija, a tudi tu režiser izbere dva ekstremna svetova kot primerjavo – hiper urbani San Francisco in Tokio nasproti nomadom v Mongoliji in življenju v hišicah iz blata v Namibiji (zato pridejo razlike še bolj do izraza, po drugi strani pa je Afrika vedno predstavljena kot življenje v blatnih hišicah. Lahko bi si izbral na primer družino srednjega razreda v Johanesburgu in kake ameriške hipije v rovtah sredi ničesar). Urbani srednji sloj ima pogosto več skupnega 'medkulturno' kot znotraj iste 'kulture' med različnimi sloji. V tem pogledu je zanimiv tudi film Otroci z gore Napf, ki prikaže idilično življenje otrok vpetih v naravo, igro, šolo in delo odraslih sredi ene najbolj 'kapitalističnih' držav – Švice. A če malo poguglamo vidimo, da je sneman na najbolj revnem in zakotnem delu Švice, kjer imajo prebivalci najnižjo izobrazbo. Režiserka pa pove, da na začetku niso želeli sodelovati, ker jih je bilo sram, da bi ljudje videli, kako živijo.
Teme za pogovor ne bo zmanjkalo, zaključka ni, ali pač?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.