Zapiski in pripiski o okupaciji

Zapiski in pripiski o okupaciji

Oddaja
9. 1. 2018 - 21:00

Cenjeno poslušalstvo, lepo pozdravljeni! Poslušate medredakcijsko oddajo Politični rizom, ki se teoretsko ukvarja s sodobnimi političnimi pojavi. V pričujoči oddaji je razlika med teorijo na eni in konkretno politično realnostjo na drugi strani skorajda plastična. Današnji Politični rizom namreč združuje recenzijo oziroma pregled knjige Érica Hazana z naslovom Zapiski o okupaciji; Nablus, Kalkilija, Hebron in intervju z Gino Jiřino, češko prostovoljko, ki je nedavno obiskala Palestino. Da, Politični rizom vnovič selimo tja, kjer je bil v prvi oddaji, namreč na območje Izraela in Palestine.

Odločitev, da Politični rizom spet posvečamo tenzijam med Palestinci in Izraelci, je večkratno določena. Gotovo je prvi razlog med enakimi bil ta, da je pri Založbi /*cf. lani, torej leta 2017, izšel slovenski prevod Hazanove knjige Zapiski o okupaciji. Za slovenski prevod je poskrbela Katarina Rotar, za spremno besedo pa Nikolai Jeffs. A recenzijo knjige bi zlahka zapisali v kakšnem drugem formatu oddaje. Toda gre za zelo specifično knjigo: Zapiski o okupaciji se berejo kot objektiviziran dnevnik neke skupnosti. Morda to zveni preveč abstraktno: kar hočem povedati, je, da Hazan s skorajda birokratsko natančnostjo in distanco popisuje dogajanja in pričevanja, zbrana med majem in junijem 2006 na potovanju po Zahodnem bregu, kjer je spoznaval vojaško-birokratski stroj, ki mu abstraktno pravimo okupacija. Hazan ne govori o konfliktu, temveč striktno o okupaciji.

Namenimo nekaj besed Ericu Hazanu. Eric Hazan je francoski zdravnik, pisatelj ter ustanovitelj in urednik založbe La Fabrique. Leta 1936 se je rodil materi iz Palestine in očetu iz Egipta. Je jud in nekdanji član Komunistične partije Francije, sicer pa še zmerom komunist in velik pristaš francoske revolucije. Leta 2005 je v knjigi Faire Mouvement oziroma Delati gibanje zapisal: »Sem komunist. Komunizem je edini razlog mojega zanimanja za politiko.«

Hazanov karakter je v Zapiskih o okupaciji moč začutiti le mestoma, predvsem v uvodu, pa še tam je zelo skop z besedami. A iz te lakonične skoposti veje neka argumentativna prepričljivost. Primer tega najdemo v kratkem uvodu, kjer zapiše, citiramo: »V Palestini v resnici ni miru: obstaja vsakdanje stanje vojaške okupacije, kolektivno kaznovanje, ki ga ljudje na Zahodnem bregu in v Gazi prenašajo že skoraj štirideset let, včasih potrpežljivo, drugič ne. Tudi izraelsko-palestinskega konflikta ni: je ljudstvo, ki se, kolikor se more, upira naseljencem in okupacijski vojski, čeprav jih podpirajo »zahodne demokracije«, vse arabske vlade in celo del njegovih lastnih vodij.« Konec citata.

Morda se še zmerom spomnite, da sem Hazana še v prejšnjem odstavku označil kot nekoga, ki z birokratsko natančnostjo objektivno popisuje svoja opažanja. No, takoj za tem pa sem navedel daljši citat, ki ga kljub faktični neoporečnosti težko uvrstimo med objektivno poročanje. V tem se verjetno skriva največji čar Hazanovega pisanja: kadar piše v imenu Palestincev, je nadvse specifičen in neposreden. Kaj to pomeni? Bralec, ki se prvič sreča s knjigo Erica Hazana, veliko intimneje spozna njegove sogovorce kot pisca samega. Tudi če priznamo, da bi določene pripise med pričevanji morali klasificirati kot dnevniške opazke, je v njih Hazan hladen in izvzet. Gre za skromno in hvalevredno gesto, kot jo Jeffs poudari v spremni besedi.

Slednji na primer pred poglavjem Pomen palestinske mnogoterosti diagnosticira tudi dvojno določenost Hazanovega sloga. Prvič, Hazan izbere tri različne destinacije prav zaradi medsebojnih razlik. Zgodovina, geografska lega in različni načini zaprtosti so ustvarili velike razlike med Nablusom, Kalkilijo in Hebronom. Jeffs bi verjetno pritrdil, da nam je Hazan lahko za zgled, saj nasprotuje poenostavljanju, poobčenju in prehitremu enačenju vseh Palestincev. V tem je legit point: ali ste kdaj, na primer, slišali o krščanskih Palestincih? Četudi predstavljajo zgolj 6% manjšino v državi, jih je v številu vendarle za dobro Ljubljano. Spet drugič Jeffs uporabi besede Gayatri Chakravorty Spivak, ki pravi, da je »ventrilokvizem govorečega subalternega povsem običajno orodje levičarskega intelektualca.«

Ali je vendarle moč reči, da imajo Zapiski svojo slogovno pomanjkljivost? Oziroma, da parafraziram to retorično vprašanje: zakaj so številna poročanja tujih medijev tako pristranska in se ujamejo v vse pasti, ki se jim Hazan zlahka ogne? Seveda ni namen sledeče eksplikacije čisto nič drugega kot osvetlitev druge strani novca. Tudi če zanemarimo vpliv, ki ga imajo institucije, kot so AIPAC (Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve) in ADL (Liga proti defamaciji), na poročanje o konfliktu, je partikularnost dnevniških zapiskov še zmeraj nezadostna. Težnja po novinarski objektivnosti v poročanju namreč prav zahteva sinteze posameznih mnenj – vključno s piščevimi – s čimer se nato tvori prepričljiv in enovit narativ. Pri Hazanu so mnenja razpršena in posamezna pričevanja intervjuvancev so le naključni preseki njihovih mišljenj. Zapiski o okupaciji se berejo kot klinična slika: namesto diagnoze imamo zgolj obilico simptomov.

Če posamezni simptomi res ne bi bili tako pretresljivi, bi Hazanu še lahko očitali kratkovidnost. Češ, slišali smo obilico enih pričevanj, to so vendarle zgodbe brez kakršnekoli teže, še zmeraj ne vemo, kako si misliti odnos med Izraelom in Palestino, a je boljši Fatah ali Hamas. Hazanu ne gre za končne odgovore. Zato tudi od Zapiskov o okupaciji ne smemo pričakovati nobenega manifesta. A vendarle je Hazanovo pisanje, kot že prej rečeno, ostro, sunkovito in učinkovito. V par besedah mu uspe razbliniti vse dvome o izraelski upravičenosti do okupiranega ozemlja. Celo svoje govorce utiša s tem, ko sredi njihovih pričevanj v oklepaju pristavi »heroični bla-bla«. Hazan si slogovno brezizraznost lahko privošči oziroma si jo najverjetneje privošči ravno zato, ker je vsebina povedanega tako vznemirljiva.

Zanimivo je, kako so različni deli knjige name imeli povsem drugačen vpliv. Del o Nablusu se mi je v kontekstu knjige zdel precej miren. Ob ponovnem prebiranju se spomnim, da je bil Nablus na začetku intifade poimenovan kot »gnezdo teroristov« in je zaradi tega še zmeraj na udaru okupacijskih sil. Večina od 160.000 Nablužanov od ponovne okupacije Zahodnega brega leta 2002 ni šla iz mesta. Zgolj ugibamo lahko, da se ta podatek v zadnjih desetih letih – od izdaje knjige – ni spremenil. Hazan v intervjuju s S.-jem, predstavnikom Hamasa v taboriščnem odboru, izve še, da je teden povsem normalen, če so ubiti trije mladi, nekaj pa jih je ranjenih ali aretiranih. A obenem ima Hazan morda kar največ besed hvale za Nablus.

Dalje pravi, citiramo: »Tujec, kot sem jaz, v Nablusu vsemu navkljub občuti nekakšno lahkotnost v zraku. Kljub težavnosti vsakdanjega življenja, utrujenosti, trpljenju in žalovanju ne morem reči, da je to vse. To je tudi mesto brez policije – kar ni kar tako - brez reklam, brez ljudi, ki bi morali spati na ulicah in prosjačiti za preživetje, mesto, v katerem prebivalstva ne moremo zvesti zgolj na aritmetični seštevek vseh, ki v njem živijo.« Konec citata. Prav tako ima Hazan zgolj besede hvale za klanovsko solidarnost. Edini razlog, zakaj ljudje v Palestini ne živijo v bedi, je prav solidarnost, s katero Palestinci širom sveta prispevajo svojim sorodnikom, ki so ostali na Palestinski grudi.

Bodite pozorni predvsem na dvoje. Prvič, zdaj lahko razumete, da Hazan slogovno hladen ostaja zato, ker pričevanja govorijo namesto njega. Drugič, tudi v svoji hladnosti je Hazan uspešen pri prenosu kompleksnih občutij. Vsem grozotam navkljub Nablus zveni kot človeku prijazen okoliš. Ta kraj je zame metonimični primer tega, kar Jeffs opeva v svoji spremni besedi – katastrofe, ki ima neverjeten utopičen potencial.

Iz povsem drugačnih razlogov se je v moj spomin še posebej globoko vrezala Kalkilija. Hazan poglavje o Kalkiliji takoj opremi s sličico in skico. Na sliki lahko vidimo kovinsko tablo z navodili za ravnanje na kontrolni točki. Tukaj niti Hazan ne more ostati hladen ter zapiše: »Zadnja vrstica napisa je prav duhovita in spominja na neko drugo bodečo žico in druge čase: Have a good day.«

Takoj za tem sledi Hazanova skica ter pripis: »Vzporedno z zidom teče asfaltirana pista, po kateri vozijo patruljna vozila. Z obeh strani (ponekod samo na eni) jo obdaja ograja, in to ne električna – ta ne bi bila prava ovira, saj če bi jo poškodovali le na enem koncu, bi postala nenevarna - pač pa elektronska: že najmanjši dotik sproži alarm, nadzorne kamere /.../ in džipi so na kraju v nekaj minutah.«

Primer Kalkilije, vsaj zame, obratno od Nablusa stoji kot metonimični primer aneksije, ki poteka v treh korakih: izolacija, zapiranje, izpraznjenje. V Nablusu Hazan ni niti pomislil, da bi sogovorce vprašal o holokavstu; tukaj je srečal ljudi, ki so holokavst zanikali. Kratka opomba: Jeffs opozarja, da je Palestina glede priznavanja holokavsta v letih po izidu knjige naredila velike in pomembne korake. Vsi ti detajli pa so neposredno vplivali na moje dojemanje Kalkilije. Še več, če naša odgovornost do zdaj še nikoli ni bila neposredno nagovorjena, eden od mestnih svetnikov pravi, da so žalostni, ker smo Evropejci poteptali lastna načela. Ta komentar naj še nekaj časa odzvanja.

Pravzaprav je tako trkanje na dušo lahko zelo cenen trik, pa vendar: treba je priznati krivdo, kjer je spodletelo. Evropska unija, Združeni narodi, Unicef, Nato – fail, fail, fail, fail. Zdi se, da so bili Palestinci preprosto vsakič znova osmoljeni. Do leta 1917 so del Otomanskega cesarstva, nato ostanejo pod Britanci do 1947; že naslednje leto tam razglasijo neodvisnost izraelske države. V istem letu vznikne prva arabsko-izraelska vojna in od takrat je bilo za Palestince venomer huje. Krčilo se je njihova območja, jemalo se jim je rodovitno zemljo, postavljalo ovire, onemogočalo javni prevoz itd.

Več o trenutnem stanju v Palestini bo povedala Gina Jiřina, češka prostovoljka, ki je to državo obiskala septembra. Za Radio Študent sva posnela pogovor, ki traja približno 15 minut. Udobno se namestite in lepo vabljeni k poslušanju.

 

intervju

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness